vestnik

Najstarejši policist v Pomurju: Miličnike so ošteli, če niso prišli k hiši

Andrej Bedek, 5. 2. 2019
Osebni arhiv
 S soprogo Heleno ob zlati poroki.
Aktualno

Jože Žabkar je obul takrat še miličniške škornje leta 1948, nosil jih je 31 let. Rad se spominja prehojene poti, čeprav je bilo včasih treba biti kar 24 ur na dan na patrulji.

»Ah, kar pestro je bilo že letos, precej ljudi mi je prišlo čestitat ob rojstnem dnevu, vesel sem, zelo sem vesel, hvala vsem,« nas je pred dnevi v Moščancih pozdravil Jože Žabkar, uradno najstarejši policist v pokrajini ob reki Muri. 98 let je slavil na silvestrovo 2018. V lični kuhinji se je s pulta svetlikala čajna skodelica z modrim napisom Policijska uprava Murska Sobota. V dar jo je dobil od direktorja uprave Damirja Ivančića, ki ga je prav tako že obiskal. »V zelo prijetnem klepetu smo obujali spomine na njegovo prehojeno pot, ki je bila res pestra. Odločili smo se, da se bomo redno družili z upokojenimi sodelavci, kajti biti policist ni le poklic, ki ga opravljaš, ampak poslanstvo, nekaj, kar si vse življenje,« je podčrtal aktualni prvi pomurski policist Ivančić, ki je leta 1979 kot devetletnik v šolskih klopeh najbrž komaj začel sanjariti, kako bo, ko bo postal policist, medtem ko je naš portretiranec že odšel v pokoj. Jože Žabkar je bil prvega aprila 1948 z ukazom takratne jugoslovanske/slovenske oblasti po­slan na takratno postajo milice v Moščancih na Goričkem, vmes je služboval kot pomočnik komandirja in komandir v Šalovcih, dve leti tudi v Gornjih Petrovcih, nato je bil do leta 1977 komandir Postaje milice Moščanci. Leto in pol pred upokojitvijo je še služboval v tako imenovani stalni službi, to je bila predhodnica današnjega OKC-ja, svojevrstnega klicnega centra.


Kje so vendar Moščanci?
»Potem ko sem po vojni v letih 1946 in 1947 odslužil še vojaški rok, so me poklicali v Ljubljano, kjer sem dobil ukaz, da moram z vlakom v Mursko Soboto. Z menoj je potovala tudi mama novinarja Jožeta Pojbiča, ki je bila doma v Raki pri Krškem, nedaleč od Kržišča, kjer sem bil sam rojen. Ko sem prišel v Mursko Soboto, sem se najprej moral zglasiti na sedežu milice, to je bilo tam, kjer je danes na Slovenski ulici turistična agencija Kompas. Od železniške postaje do postaje milice je vodila poljska pot, blato je bilo po celem mestu. Na miličniški postaji so mi rekli, da moram v službo v Moščance. »Kje je to vendar,« sem na vlaku spraševal sprevodnika, ki je dejal, da naj ne skrbim in da mi bo že pokazal, ko moram izstopiti. Zanimivo je, da je tudi Fanika bila poslana v Moščance, ona je bila določena za učiteljico.« Jože Žabkar je nato opravil enoletno šolanje v miličniški šoli v Begunjah, kmalu so sledile prve naloge v uniformi. Največ jih je bilo povezanih z varovanjem meje – na meji z Madžarsko je bila namreč železna zavesa, varovanje je bilo zato tam zelo strogo. »Večkrat smo spremljali takratne obveščevalce, ki so zbirali informacije, kaj se dogaja na drugi strani.«


/ »Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se pri kom in pri sosedu ne, so ti takoj tekli za teboj in govorili: 'Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!' Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega.«


Patrulje so trajale tudi po 24 ur na dan, kajti miličniška služba se je takrat opravljala le peš. Obhodi so bili še na meji z Avstrijo, saj so mnogi v želji za boljšim življenjem bežali na zahod, to pa je takratna oblast preprečevala. Hujših zločinov sicer takrat še niso poznali, najbolj stresno in napeto je bilo, ko so morali varovati takratne davkarje, ki so od bogatih kmetov jemali pridelke, žito, viške hrane ... »Težko ti je bilo pri srcu in v duši, ko si moral to opazovati, saj smo se na Goričkem takrat vsi med seboj poznali.«

6527b7e68014d8db59f41ea9e4f7bb86
Osebni arhiv Jožeta Žabkarja
Del moštva moščanske policijske postaje/oddelka: komandir Jože Žabkar ter miličnika Jože Rajh in Vlasto Petrović.

Zelo navezani na miličnike
Ker se je delokrog miličnika začel hitro spreminjati in predvsem širiti, so kmalu v uporabo dobili prva kolesa, nemške izdelave, znamke Dinamit, nato avstrijska motorna kolesa Puch, zgodovinski dogodek pa je bil nedvomno, ko so na moščanski postaji milice prevzeli avtomobil znamke Zastava 750. Ni bilo namreč več prizorišča, kamor miličniki s fičom ne bi mogli. Jože Žabkar pove, da je bil miličniški poklic zelo spoštovan: »Danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja.« Delo miličnika je bilo takrat solidno plačano, saj »si dobil 'težke' karte, s katerimi si recimo v mesnici dobil več in boljše kose mesa«. Ljudje na Goričkem pa so bili zelo navezani na miličniško uniformo. »Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se ustavil pri enem, pri sosedu pa ne, so pritekli za teboj in govorili: 'Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!' Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega.«


/ »Poklic miličnika je bil nekoč spoštovan poklic, danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja.«


Miličniki so bili običajno tudi gonilo življenja na vasi, sogovornik je bil tako priložnostni mesar, ki je opravljal koline; pa tudi, ker je dodobra obvladal motoroznanstvo, je pogosto popravljal avte in različne stroje. Zato ne čudi, ko sta si s soprogo Heleno ustvarjala dom v Moščancih, da se je na gradbišču kar trlo ljudi, ki so pomagali graditi. S Heleno, ki danes prebiva v domu starejših, ker potrebuje 24-urno oskrbo, sta si ustvarila družino – rodila sta se jima dva sinova. Da jabolko res ne pade daleč od drevesa, pa priča podatek, da je en končal v kriminalističnih vodah, drugi pa v obveščevalnih.

884017eb66fb60c8d505cae007b29e7f
Osebni Arhiv Jožeta Žabkarja
 S soprogo Heleno ob zlati poroki.

Več pa preberite v Vestnikovi prilogi PEN.