Po podatkih Statističnega urada so se cene hrane do začetka oktobra v primerjavi z enakim obdobjem lani zvišale za 2,2 odstotka, to je za 0,6 odstotka več od evropskega povprečja (1,6 odstotka). V začetku tega meseca smo priče napovedim novih podražitev predvsem mesa ter mleka in mlečnih izdelkov.
Najpogostejši argument za rast cen hrane so neugodne vremenske razmere – pozeba in suša. Pozeba je dejansko vplivala na pridelek sadja. Letošnji pridelek jabolk je dosegel komaj desetino povprečnega letnega pridelka, nam je pred kratkim povedal pridelovalec Ludvik Novak iz Ivanovec. Približno polovica pridelka je namenjena za industrijsko predelavo. Pozeba in suša sta pustili posledice tudi pri preostali rastlinski proizvodnji, izpad pridelka pa je različen.
Toda manjši pridelek predvsem žit in koruze sam po sebi ne dviguje prodajnih cen mleka in mesa, kot skušajo to zdaj prikazati predelovalci. Že v septembru so se mesarji pritoževali, da so premalo dvignili cene predvsem prašičjega mesa, saj bi se te po njihovi oceni morale dvigniti za več kot 20 odstotkov. Za tisti čas je ta trditev držala, saj se je primarna prašičereja končno izvlekla iz krize, s katero se je spopadala do začetka letošnjega leta. V letošnjem letu so odkupne cene v primarni prašičereji rastle in so sredi poletja dosegle idealnih 1,80 evra za kilogram tople svinjske polovice. Kljub takratni rasti povpraševanja po domačih prašičih kmetje te rasti niso mogli unovčiti. Že v septembru pa so cene začele strmo padati in so zdaj že več kot mesec dni pod pragom rentabilnosti reje (1,51 evra za kilogram). S tega vidika napovedi dviga cen prašičjega mesa niso upravičene.
Alojz Varga, predsednik Slovenske zveze prašičerejcev, je prepričan, da sklicevanje mesne industrije na posledice suše in pozebe, ki naj bi vplivale na višje cene reje, ne vzdrži. V času pomanjkanja prašičjega mesa na evropskem trgu se to pomanjkanje ni poznalo na višjih odkupnih cenah domačih prašičev. Mesarji so se pri odkupu strogo držali objavljenih odkupnih cen na avstrijski in bavarski borzi. Pri odkupnih cenah zanemarjajo dodatke, ki jih priznavajo npr. avstrijski mesarji svojim rejcem. To je dodatek za količino in mesnatost. Ti dodatki nanesejo najmanj deset odstotkov višje odkupne cene.
Vpliv ruskega embarga
Podobno razmišljajo govedorejci. Eden od njih, Štefan Cigüt mlajši, že nekaj časa poudarja, da so domače odkupne cene za nekaj odstotkov nižje od borznih cen. Pri tem domača predelovalna industrija ne upošteva nekaterih dejavnikov, ki vplivajo na stroške reje. Eden od kmetov, ki je prodal konec avgusta bika s 440 kilogrami mesa, je za njega dobil 3,30 evra za kilogram mrzle polovice. Za bika, ki ga namerava prodati v teh dneh, bo iztržil največ 3,40 evra, ampak to ceno bo izredno težko doseči.Bistveno bolj od krme, ki jo resni rejci pretežno pridelajo sami, jim stroške dviguje nabava telet za nadaljnjo rejo. Razmerja na trgu telet je porušila Turčija, ki spretno izkorišča ruski embargo. Tako je poleg največje uvoznice plemenskih telic za razvoj lastne črede goveda postala tudi največja uvoznica telet za nadaljnjo rejo. Turčija ne izkorišča samo ruskega embarga, ampak je pomemben igralec oskrbe z govejim mesom na arabskem trgu. Tu ni nepomemben Libanon, ki pa se z rejo ne ukvarja, ampak je kupec in distributer govejega mesa v arabskem svetu. Slovenija naj bi bila za zdaj samooskrbna z govejim mesom, toda del telet za rejo mora uvažati, saj lastna plemenska čreda ne zagotavlja dovolj telet za popolno samooskrbo z govejim mesom.
Pomanjkanje iz strahu pred pomanjkanjem
Največji pretres doživlja trg mleka. Evropska mlečna industrija (naša sicer ne) že napoveduje pomanjkanje masla ob bližajočih se božičnih in novoletnih praznikih. Pomanjkanje masla poganja cene tega izdelka v nebo. Dvig cen se je zgodil tudi pri nas. Pomurske mlekarne kot eden večjih proizvajalcev masla so v zadnjem mesecu dvignile ceno za 12 odstotkov. Podobno se dogaja v trgovinah.Vzrokov za pomanjkanje masla je več. Enega je mogoče iskati na strokovni ravni. Po več kot 30 letih preganjanja maščob živalskega izvora iz kuhinj in forsiranje maščob rastlinskega izvora so se ti odnosi postavili na glavo. Pred dobrimi petimi leti so dolgoletne raziskave in analize, ki so dale čisto drugačno sliko o škodljivosti oziroma neškodljivosti svinjske masti, to ponovno vrnile v kuhinje. Ameriški raziskovalci so priznali, da je bila svinjska mast skorajda prepovedana zaradi močnega pritiska in monopolnega položaja pridelovalcev oljnic. Podobno je bilo z maslom, ki ga je izpodrivala margarina. V Franciji se že dogaja, da nekaterim trgovskim verigam primanjkuje masla, toda po prepričanju kmetov ne zaradi pomanjkanja, ampak zaradi cene. Predvsem pa naj bi bilo pomanjkanje psihološkega izvora, kot je izjavil eden od strokovnjakov, strah pred pomanjkanjem ustvarja pomanjkanje.
S to zgodbo imajo malo skupnega kmetje, ki so v dobrega pol leta le dosegli sprejemljive odkupne cene mleka. Z odkupnimi cenami surovega mleka najbolj izstopa Nemčija, ki se je približala 40 centom za liter surovega mleka. V Franciji se cena giblje med 36 in 38 centi. Pri nas je okrog 32 centov, z dodatki na kakovost (maščoba in beljakovine) pa je ta cena okrog 34 centov. Smo pa pri maloprodajnih cenah mleka in mlečnih izdelkov nad evropskim povprečjem. Cena konzumnega mleka pri enem od velikih nemških diskontnih trgovcev se je prejšnji teden dvignila z 59 centov na 69, masla pa s 70 na 80 centov za 250-gramsko pakiranje. Uradna obrazložitev tega trgovca je, da želi z višjo maloprodajno ceno pomagati predvsem kmetom. Pomanjkanje masla v francoskih trgovskih centrih je po prepričanju kmetov in politikov posledica »vojne« med trgovci in mlekarji, saj trgovci po teh ocenah niso pripravljeni priznati poštene cene proizvajalcem. Zaradi tega so francoski kmetje že začeli akcijo pred trgovskimi centri, kjer potrošnike z letaki opozarjajo na izsiljevanje znotraj reproverige in umetno ustvarjanje pomanjkanja. Svoje so opravile tudi borze, saj so se v času umetno ustvarjenega pomanjkanja začeli sklepati terminski posli, ki dodatno ustvarjajo pomanjkanje.
Tako naši kot evropski kmetje so prepričani, da omenjeni dejavniki niso tako močni, da bi lahko prišlo do pomanjkanja. Mlečna proizvodnja v EU in pri nas dosega triodstotno rast proizvodnje surovega mleka. Kmet in sindikalist Franc Küčan meni, da za napovedano rast cen hrane ni argumentov. Morebiti je upravičen dvig cen piščančjega mesa, kjer je proizvodnja nekoliko drugače organizirana kot v preostalih panogah kmetijstva. Pri reji piščancev gre za vertikalno integracijo in je kmet prej v funkciji delavca kot dejanskega proizvajalca. Kot je povedal, so že bila kritična leta, vendar kmetje nikoli na račun izpada pri krmi niso že takoj jeseni zmanjševali števila živali. Prepričan je tudi, da izgovori na račun višjih cen krme ne bodo vzdržali. Letošnje odkupne cene žit in koruze so se po dveh letih podcenjenosti kmetijskih pridelkov približale povprečnim evropskim cenam in v zadnjih dveh letih ni bilo zaznati nižjih cen mesa, mleka in mlečnih izdelkov v trgovinah. Nekaj povsem drugega pa so po njegovi oceni in oceni Alojza Varge akcijske prodaje, pri teh gre za boj trgovcev za potrošnike. In od predelovalne industrije je odvisno, ali tako igro sprejema ali ne.