vestnik

Neca Falk v Zlati jeseni: "Daj malo veselja ljudem, če lahko"

Franja Žišt, 21. 9. 2018
Tone Stojko
Neca Falk: »Ni bilo mišljeno, da se bomo z glasbo ukvarjali zares, ampak bolj ob koncu tedna. Potem pa te glasba popelje svojo pot.« 
Aktualno

Zjutraj se nasmehnite prvemu sosedu, predlaga glasbenica Neca Falk, ki pripoveduje tudi o Mačku Muriju, svojih dolgih laseh in ljubezni do slikarstva

Ko stopiš skozi zelena vrata njenega slikarskega ateljeja, zadiši po terpentinu. Takoj pa tudi po sproščenosti in prijaznosti, prijetni glasbi in ajdovih piškotih. Četudi je v slikarski uniformi, je še vedno taka, kot se je večina spomni s koncertov, televizijskih nastopov ali ovitkov plošč - odeta v svoje oranžne lase. Kako sva si različna z Alfijem Nipičem, Banane, Vsi ljudje hitijo, Dravski most pa Maček Muri in Muca Maca so že zimzeleni, Neca Falk (68) pa še vedno ohranja mladostno energijo. Je še ena Štajerka v Ljubljani. »Toliko časa že, da mislim, da mi nihče več ne zameri,« se pošali navihana sogovornica.
Mariborčanka s katerega brega?
»Z desnega, iz Radvanja.«
Greste pogosto domov?
»Vsake toliko, saj imam tam še sestro in brata.«

Kako pa se spomnite svojega otroštva na Štajerskem?
»Če povem, kako je bilo včasih, bodo vsi jokali. Kjer smo bili doma, so bila sama polja, nobenih strahovitih stolpnic, blokov. Tam so bili travniki, nasadi koruze, do ceste pod Pohorjem ni bilo nič drugega. To so bili izjemno lepi kraji.«
Pa tudi lepo otroštvo?
»Absolutno. Nimajo vsi te možnosti, da stopiš iz hiše in si že na travniku, neomejen. Ničesar ni bilo, nobenih cest, pregrad. Trije otroci smo bili in smo se igrali zunaj. Na srečo še ni bilo vseh teh tehničnih možnosti, da bi se človek zaprl v sobo in ostal izoliran. Takrat smo si otroci igre izmišljevali, bili smo inovatorji, morali smo imeti ideje. Izkoristili smo vse letne čase - v bližini je bil ribnik, kjer smo se vsi naučili plavati, pozimi pa drsati. Lepe, naravne pogoje smo imeli za igro.«

MARJETKA JE BILA SAMO V ŠOLI

Ste takrat že bili Neca?
»Moje ime je bilo Marjetka. Klicali naj bi me Marjetica, in ker se je beseda končala s ca, so me potem krajše klicali Neca. Že kot otrok nikoli nisem bila Marjetka, razen v šoli. Ves čas sem bila Neca. Če sem slišala Marjetka, sem vedela, da bom morala pred tablo in bom vprašana. Pošteno moram povedati, sori, mama, da tega imena nisem nikoli začutila. Če bi bila Margareta, ni problema, je lepo ime. Ob neki priložnosti, ko mi je bilo dovolj te Marjete tudi zato, ker je mama Marjeta odpirala mojo pošto, pa ni bila ravno vsa pošta zanjo in tudi ni bilo vse za prebrati, smo rešili zagato in sem bila samo še Neca. Vem, da je zdaj že kakšnih 60 Nec, punčk, pri nas. Srečam ljudi in mi rečejo, da imajo Neco. Že ne more biti tako švoh ime, če so majhne punce Nece.«

Veliko otrok si predstavlja, da bodo pevci, igralci, mogoče nogometaši. Ste že kot deklica želeli postati pevka?
»Vem, da sva si s prijateljem mojih let, stara sva bila kakih sedem ali osem, zvečer na gugalnici prepevala. Bolj ko je bila tema, bolj na glas. Malo od strahca, malo zato, da bo mama začela kričati, da naj prideva domov. Ne vem, vsak človek ima nekaj v sebi, pa se to potem kar zgodi. Kakšnih posebnih pogojev, da bi postala pevka, takrat ni bilo.«
Pri štirinajstih letih ste imeli prvi nastop.
»Takrat se je zgodil prelom iz klasične glasbe v drugo zvrst. Sestra je imela jazzovske plošče. To še ni bila ta 'naša muzika', kot ji pravim jaz. Pri moji starosti 14, 15, 16 let se je pa začelo dogajati, začele so se rockovske zgodbe. Ni bilo mišljeno, da se bomo z glasbo ukvarjali zares, amapak bolj ob koncu tedna. Potem pa te glasba popelje svojo pot.«
So bila mladostniška leta zaradi glasbe bolj uporniška, kot bi bila sicer?
»V vsakem primeru je bila beatlemanija uporništvo. Strašen prehod iz uglajene, jasne glasbe do kitarskih variant. Uporništvo je že bilo, ker si bil drugačen, kaj več pa ne. V Mariboru je bilo bendov kar veliko, in že to je bilo spodbudno, da se je mesto zbudilo z glasbo. Fantje so imeli težave z dolgimi lasmi, jaz hvala bogu ne, sem jih imela nekoliko kasneje. To so bila res taka bogata leta, ko se je iz nič nekaj naredilo.«
Pa seks, droge in rokenrol?
»Bila sem dijakinja. Ob koncih tedna smo imeli koncerte z Rdečimi dečki, okrog njih se je veliko dogajalo. Devet nas je bilo. Izredno lepo in z izkušnjami polno obdobje. Seks, droge in rokenrol so bolj ameriška in angleška varianta, tam so se lahko šli to. Pri nas je bil kvečjemu kak alkohol, o drogah ne vem čisto nič. To je fama, da je bil čas hipijevstva čisti razpust. Če bi primerjali z zdajšnjimi časi, smo bili čisto navadne, nedolžne ovčke. Danes je toliko več svobode, čeprav se moraš toliko bolj boriti zanjo. Danes imaš vse možnosti, ampak moraš biti tudi garač. To je popolnoma drugačen čas, ni ga mogoče primerjati. Mi smo bili dobesedno čisto analogni.«

Potem vas je popolnoma posrkal glasbeni svet. Kdaj ste zapustili domače gnezdo, ko ste šli v Ljubljano pa tudi v Anglijo?
»V Mariboru se je zgodil festival Vesela jesen, prisotni so bili radio, televizija. Naredili smo veliko zgodbo, Vesela jesen je bila včasih res velik dogodek v Mariboru. Zdaj ne vem, kako je. Takrat je mesto dihalo z njo. Tam smo se pokazali solisti, sledilo je vabilo na Slovensko popevko, tisto pa je bila že resna reč. Selitev v Ljubljano je pri meni povezana z družino. Nato so se dogajali vsi možni festivali, snemali smo...«
Verjetno je težko reči, katera je najbolj vaša pesem? V vsakem obdobju druga?
»Gotovo. Včasih za kako mislim, da bi jo lahko še bolje naredila. V kakšni začetni pesmi slišim kak širok e in se vprašam, zakaj sem tako odpela. Saj s tem nisem nič pokvarila, to je bil pač moj dodatek. Sicer pa nimam svoje pesmi, ki bi jo izpostavila.«
Vsi ljudje hitijo še danes kakemu študentu privabi solze v oči.
»Vedeli smo, da je nastala fina stvar, Andrej Šifrer je napisal lepo pesem, aranžma Jani Golob. Lepo je slišati, da je stvar ostala in da je ni povozil čas. Za vsakega avtorja je to velik kompliment, potrditev, da si nekaj dobro naredil.«
Potem je tu še Maček Muri.
»Maček Muri in Muca Maca pa sta dejansko pri nas doma, familija. Ta dva sta pa res nepremagljiva.«
Čeprav ste jo že neštetokrat interpretirali, ju imate še vedno radi, ne?
»Uživam, ko pojem pesmi oziroma besedila, ki imajo vsebino. Če se ne zabavam zraven, če mi ni lepo, takoj vse pozabim. Muri ima pa vedno kakšno sporočilo, ki ga v prejšnjih letih mogoče nisem niti slišala. Kakšno besedo. Muri je v kompletu perfekten. To je izdelek, zgodba, ki bo preživela nas vse. Glasba je brezčasna, teksti so brezčasni. To je bilo sozvočje zvezd - Kajetan Kovič, Jerko Novak. Nihče ni slutil, da bo nastala zgodba, ki bo spremljala generacije.«

VČASIH PAČ NE LETIŠ PO ZRAKU

Vedno ste bili na svobodi. Včasih je bilo tudi 'za crknit', ste enkrat rekli. Kako težka je bila svoboda?
»Saj imajo prekerci danes iste boje, s to razliko, da je bil takrat drugi čas. Boriti si se moral, ker so drugače gledali na nekoga, ki je izstopal. Če imaš službo, kot sem jo imela, pač izstopaš. Vsi so mislili, da je to bogat poklic. Seveda, če si pravi obrtnik, ampak to ni bila obrt. Če počneš nekaj, kar imaš najraje, če je to tvoje, potem boš potrpel, ni druge.«
Olajševalna okoliščina je najbrž, če imaš ob sebi razumevajočega človeka. Tudi vaš partner prihaja iz umetniških, fotografskih vod.

»Absolutno je fajn, da je ob tebi sorodna duša, ki te razume. Če se pa dopolnjujeta, je toliko lepše. Lahko izmenjuješ občutenja o delu. Pogovor ti da tudi kakšno novo izkušnjo, idejo, izhod, če si v črni luknji, kar se tudi zgodi. Ker včasih pač ne letiš po zraku, ampak čepiš in čakaš, da mine. Da dobiš spet malo energije.«
Je družina tisto, kar napaja človeka?
»Je, vsekakor. Če se dopolnjuješ na vseh področjih, je to idealno. Lepo je, če se ti zgodijo trije vnuki in uživaš, ko vidiš, kaj bo vsak postal. Sama vidim, da ima vsak od njih neko svojo vizijo že zdaj. To je tisto osebno zadovoljstvo, za srček. Drugače je pa pri delu, ki ga imamo, vse raztreseno. Zelo redko se zgodi, da se dobimo vsi na kupu.«
Ob takem tempu življenja je včasih težko družino sploh obdržati skupaj.
»Zdaj se dogaja individualizem, vsak je za svojim računalnikom, v svoji sobici. Bojim se, da počasi sploh ne bomo več govorili med seboj, ampak samo preko elektronskih naprav. Grozno, če bi se ta osnovni stik med ljudmi razdrobil. Včasih je bilo manj drvenja. Zdaj pa ni več časa za nič. Včasih si se moral družiti, si šel med ljudi, da si izvedel informacije, da se je dogajalo v živo. Telefon je bil luksuz. Zato so primerjave med nekdaj in danes skoraj smešne. Včasih je bil čas drugačen, bolj bogat je bil, tudi odnosi.«
Imate sina in tri vnuke. So dostikrat slišali Mačka Murija?
»Mladi pridejo kdaj na kak moj koncert, ampak imajo čisto svoje življenje. Nikogar ne mučim z domačijskimi rečmi. Povem, če imam koncert, in rečem, naj pridejo, če utegnejo. Če me potrebujejo, sem jim vedno na razpolago, sicer pa ima vsak svoje življenje. Vsi imajo toliko svojih obveznosti, da sploh ni nekega časa, da bi sedli skupaj, razen ob praznikih.«

VEDNO MORAŠ IMETI NEKI IZZIV

Vedno delujete zelo mirni. Kako vam uspe?
»Bi bilo idealno, če bi bila. Vsakega življenje kdaj premetava sem in tja. Enkrat plezaš po Triglavu ali greš čez Pohorje, drugič pa stojiš nekje na mestu in čakaš, da gre kaka stvar mimo. Saj ne moreš biti ves čas na visokih obratih. V življenju moraš vedno imeti tudi neki izziv. Če ga nimaš, vse skupaj nima nobenega smisla. Sama sem taka, da se moram premikati, da ne stojim na mestu, da me nekaj izziva. Ne čakam, da mi bodo drugi prišli na pot.«
Vas sprošča tudi slikarstvo? Je to neke vrste vaša joga?
»Ne morem reči, da je ravno joga. V nekem trenutku se mi ni na glasbeni sceni nič kaj takega dogajalo, časa pa je bilo dovolj. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, videla sem neko ilustracijo in sem rekla, da bi jaz tudi slikala. Malo sem hodila slikat k Zmagu Modicu, nato se je zgodila akademija za vizualne umetnosti, tako da sem sedaj vizualec.«
Pred šestimi leti ste diplomirali iz vizualnih umetnosti.
»Ja, poleg slikanja sem sodi še fotografija. To se zelo dopolnjuje eno z drugim. Mogoče bom celo kdaj znala vse dobro povezati med seboj, glasbo in sliko.«
Fotografijo ste imeli radi najbrž že prej, še pred slikarstvom?
»Ja, saj gledanje je podobno kot pri slikarstvu, tehnika je pa druga.«
Čutite v sebi še kako strast, ljubezen, ki bo prevrela na plan, vas izzvala? Podobno kot vas je slikarstvo v zadnjem obdobju.
»Vmes smo naredili ploščo Od daleč z Boštjanom Naratom in Boštjanom Gombačem, zelo lepo ploščo. Ja, točno tako, kot ste rekli, nekje v sebi moraš začutiti iskro. Pri glasbi ni nikoli konec, razen ko čutiš, da to nisi več ti. V takem primeru bo vsak brihten rekel: 'kar je bilo, je bilo'. Če pa čutiš, da še nisi vsega povedal, pa se lahko še kaj zgodi.«
Kaj pa kako drugo področje, morda neumetniško? Nekateri si želijo v pokoju na primer potovati.
»Ne vem, nimam kakih ambicij, da bi hodila okrog. Preveč mi je vsega tega, ljudi. Rada imam mir. Množica ljudi mi ne deluje dobro. Če je pod odrom, je pa fajn. Nimam pa te manire, da bi morala biti vedno med ljudmi, ne čutim potrebe. Potovanja niso moj stil življenja.«

Potem boste ostali v glasbeno-slikarskih vodah.
»Naslednje leto bo fino, Muri bo ob 35. letu nagrajen z vinilko, kar smo si želeli že na začetku, pa se ni izšlo. To bo lep zaključek, da ne bi ostali le na cd-jkah. Vinilka je pa le plata!«

PROVOKATIVNI DOLGI LASJE

Najprej Maček Muri, nato vaši lasje - kar zaščitna znaka, bi jima lahko rekli. Res še nikoli niste bili pri frizerju?
»Tu blizu ateljeja je mlad, fin frizer in mogoče bom kdaj pokukala k njemu, bom še videla. V vsakem primeru, če se bo zgodil ta precedens, bom to naredila sama. Moji lasje so bili zelo provokativni. Vedno sem bila malo pred časom in to je bilo narobe.«
Kako so lahko lasje provokativni?
»Ker nisi urejena mladenka. Zdaj lahko narediš, kar hočeš, takrat pa ni šlo skozi. Če si rocker, ne moreš biti pošlihtan kakor ena primadona. Imaš, kar imaš. In lasje so postali moj zaščitni znak, hočem ali nočem.«
Zmeraj opazno oranžni.
»Zdaj so kansko oranžni, kar je spodaj, je pa že letom primerno.«
Vseeno pa ne kažete svojih let. Recept?
»Če živiš kar se da polno, če delaš to, kar te osrečuje, in če nisi sitnoba na kvadrat, potem tako je. Na obrazu se izriše vse, kar si. Bolj kot se oddaljuješ od mladosti, bolj se vidi, kar si - sitnež, tečnež, če ti gre na jetra cel svet. To vse vidiš na obrazu. Najmanjša stvar, ki jo lahko zjutraj narediš, je, da lepo pozdraviš prvega soseda. Ko si ti nasmejan, se tudi njim svet malo spremeni. Če pa prideš s surlo do tal, ni nobene energije. Daj malo veselja ljudem, če lahko.«
Modro. Modrosti pridejo z leti, ste enkrat dejali.
»Mislim, da zdaj pri meni še ni veliko modrosti, lahko pa upam, da kdaj bodo. Ničesar takega ne vem, da bi lahko širila. Saj lahko dobiš kake fine misli od drugih, a zoreti moraš kar sam. Če želiš zoreti kvalitetno, moraš biti zelo pri stvari, prisoten pri tem, kar počneš, karkoli delaš. Da bi dobil iz zraka modrost, ker si pač že toliko odrasel, ne gre.«
Nikoli niste pretiranotarnali nad življenjem. Ste optimistka?
»Po vsem povedanem in glede na to, kar prepevam, sem verjetno zelo optimistična. Saj se zgrnejo kdaj kake temne misli, a kaj boš to širil okrog. To je samo tvoja stvar. Ne moreš daviti nekoga, če ti pač v nekem trenutku nekaj manjka. Če si zdrav, je to največ, kar lahko imaš. Če si zdrav, lahko počneš vse, kar 'češ.«
Ste verjetno ena od redkih upokojencev, ki se veseli pokojnine, četudi nizke. Pokojnina je prvi denar, ki ga vsak mesec redno prejmete na račun.
»Kakšnih pol leta na začetku sem se prav bala. Tega denarja nisem porabila, če bi slučajno morala kaj vrniti. Ker težko verjameš, da dobiš neki denar. Fajn je, da lahko plačam atelje in osnovne reči. Zapravljam ne, ne hodim na Bahame.«
Vsak dan pa pridete v svoj atelje.
»Vsak dan za kakšne tri, štiri ure. Nadiham se terpentina, da grem malo omotična od tu. Na avtobusu mi zato vedno naredijo prostor (smeh). Lepo mi je, kaj naj rečem drugega.«