vestnik

Nepalska Sauraha: Srce džungle

BESEDILO Olga Paušič, 31. 8. 2018
fotografija olga paušič
 Lepo obdelana riževa polja ob poti.
Aktualno

Po sončnih dneh v Pokari ob idiličnem jezeru Phewa/Feva pod Himalajo smo se namenili v nacionalni park Čitvan.

Potovanje v Terai, najjužnejši del Nepala, je bilo zelo prijetno. Nepalci imajo neprimerno bolje organiziran javni prevoz kot Indijci. Vozila so sicer okorna in daleč za časom, a čista, kar udobna. Posebno všeč pa so mi bila avtobusna postajališča ob glavnih prometnih žilah – z restavracijami, urejenimi vrtovi, čistimi sanitarijami. In čudovita zelena pokrajina, ki človeka prevzame: terasasta riževa polja, nasadi bananovcev, mangovcev, ljubke vasi na strmih pobočjih, deroče reke …

Zanimivo in srhljivo

Naš cilj je bila Sauraha, sedež nacionalnega parka Čitvan – Srce džungle.
Kraljevi narodni park Čitvan je poleg himalajskih očakov in Katmandujske doline dolgo veljal za tretje največje čudo Nepala. Razprostira se na 932 kvadratnih kilometrih in je odlično zatočišče tigrov ter nosorogov. V Čitvanu je eno zadnjih zatočišč indijskega nosoroga. Predvidevajo, da jih živi v parku še kakšnih 600, nekoliko več še v narodnem parku Kaziranga v Indiji (1500). Nekoč pa je znameniti rino živel tudi v Pakistanu, Bangladešu in Assamu. Je med najbolj ogroženimi vrstami na svetu.
Po evidenci biologov živi v parku Čitvan 40 vrst sesalcev in 489 vrst ptic ter na kupe plazilcev. Zanimivo (in srhljivo) je bilo opazovati table/prometne znake, ki so opozarjali na nevarnost bližnjega srečanja s kačami. V rekah, ki tečejo skozi narodni park, je mogoče videti tudi slepe delfine iz Gangesa, pogosteje pa seveda gaviale.

Olga Paušič je strastna popotnica, o potovanjih tudi rada piše (knjiga Z nahrbtnikom, s kamero in peresom po svetu). Najraje potuje v lastnem aranžmaju s katerim od članov družine. Za cilj pogosto izbere azijske ter južno- in srednjeameriške države.



Čitvan so ustanovili 1973. Bil je priljubljeno lovišče nepalske aristokracije. Ker vse do leta 1950 ni bilo nobenih cestnih povezav med Katmandujem in Čitvanom, so prišli lovci peš oziroma na konjskih hrbtih. Lovili so tigre, nosoroge, medvede, leoparde, srnjad in jelene. Še okoli leta 1950 je živelo v parku okrog 800 nosorogov, leta 1968 pa le še 95! Razpasel se je krivolov in tudi to je bil povod, da je vlada leta 1968 končno sprejela zaščitni zakon, ki naj bi obvaroval tudi nosoroge v Čitvanu.


Pred državljansko vojno leta 1996 je park obiskalo ogromno tujih in domačih turistov. Pravijo, da je 92 odstotkov vseh turistov v Nepalu obiskalo tudi park Čitvan. Na robu parka je zraslo hotelsko turistično naselje Sauraha, znotraj parka pa številni razkošni lodži za tiste najbolj premožne obiskovalce. Z začetkom državljanske vojne leta 1996 se je vse spremenilo: reka turistov je presahnila, hoteli so zaprli svoja vrata, nadzor nad parkom so prevzeli maoisti, ki so brez slabe vesti dovolili krivolov, kajti dragocena krzna tigrov, leopardov, koža in rogovi nosorogov so bili nadvse iskano in cenjeno tržno blago. Populacije živali v parku so bile zdesetkane. Šele po letu 2006 je začel park okrevati, a bo še lep čas čutiti rane iz minulih let.


V Sauraho smo pripotovali v močnem monsunskem nalivu. Pokrajina Terai je najnižji predel Nepala. Vlažno močvirno območje s pragozdom. Bilo je lepljivo soparno kot še pred dnevi v Varanasiju v Indiji. Dobro uro smo vedrili pod streho prazne prodajalne spominkov iz živalskih kosti sredi naselja, listali po popotniški literaturi in iskali pravi naslov za streho nad glavo. Čakala nas je lična koča na kolih. Soba, kopalnica in prijetna terasa. Okna in vrata dobro zamrežena. Komarji, kače, pajki …
Naslednje jutro nas je prijazni upravnik že čakal s predlogom, da bi šli v savano lovit nosoroge. V fotografski objektiv – seveda. Vsi turisti gredo, to je vrhunec obiska v Čitvanu. Hitro smo se najedli, se opremili za naporno ježo na slonovem hrbtu in sedli v džip, ki nas je zapeljal v osrčje parka.


Voznik nas je odložil na »parkirišču« za slone. To je prostrana travna površina, na kateri so postavljeni leseni stolpi, visoki 2,5 do 3 metre. Pred enim izmed stolpov nas je že čakal nasmejan fantič s slonico Samarinali. Slonice so bolj vodljive kot samci, nam je povedal. Zagotovil nam je, da bo našel kraje, kjer se zadržujejo nosorogi, na koncu pa previdno dodal, da če nam danes ne bo uspelo izslediti čudovitih silakov, srečo lahko poskusimo jutri. Ni prevelike gneče, zlahka bomo dobili slona in goniča.
»Sedaj pa aparate v roke in oči na peclje!« je šepnil vodnik. Ves čas smo se pogovarjali le šepetaje, da ne bi prestrašili divjadi okrog nas. Slonica se je prebijala po blatnih tleh skozi visoke šope trave, nam so pa bíla srca kot nakovala – a nobene sledi nosorogov! Gonič se je res trudil, iskal po terenih, kjer nismo videli sledi slonov, torej tam že dolgo nihče ni hodil, žal pa nosorogov nismo ugledali. »Jutri grem na ježo še enkrat,« je trmasto sklenil sin Andrej, ki se ni mogel sprijazniti, da samo mi nismo uspeli izslediti nosorogov. Midva z možem pa nisva bila tako zagreta in sva se odločila raje za spust po reki Rapti in ogled slonje farme.

Na slonji farmi

Naslednji dan smo se torej ločili. Andrej se je z džipom odpeljal na drugi »lov« za nosorogi, naju pa je upravnik hotela usmeril k pristajališču drevakov pri reki Rapti. Sedli smo v ozek drevak in se spustili po kalni, deroči vodi. Mimo nas so leno pluli gaviali, a niso bili videti nič posebno grozljivi.


Pripluli smo do ograjenega kompleksa slonje farme. Tu vzrejajo slone, skrbijo za mladiče iz divjine, ki ostanejo brez staršev, in zdravijo poškodovane, bolne divje slone. Izvedela sva, da se kar pogosto zgodi, da divji slon napade bodisi bližnje naselje ali ograde farme in tako pride do poškodb. Popeljali so nas po centru in predstavili delo s sloni. Slonice z mladiči so nas opazovale, kot da smo grožnja zanje. Zelo skrbne matere so, breje kar 22 mesecev, naraščaj pa dojijo tudi do 5 let. Ni čudno, da so izjemno nevarne, ko imajo mlade.


Vračajoč se z džipom v Sauraho smo se ustavili še v naselju domačinov. Hiše so nizke, pritlične, s slamnato streho, grajene iz blata in trave. Sprednji del vsake hiše je veranda, na kateri se odvija večina vsakdanjika domačinov. Posedajo po klopeh, ženske delajo, otroci se igrajo, moški pa so zdoma po poslih. Pri vsaki hiši je ograda, v njej pa koze, kokoši in bivoli. Ni videti, da bi ljudje tolkli revščino. Morda pa res del turističnega denarja prikaplja tudi v žepe domačinov.
Andrej se je vrnil v hotel tudi tokrat z dolgim nosom, kajti pohod na nosoroge je bil tudi v drugo neuspešen. Žal mi ga je bilo, saj sem vedela, da ga je prav misel na srečanje z nosorogi najbolj vlekla v Terai. Ker je biolog, bi mu ta izkušnja seveda zelo veliko pomenila.

nepal sauraha
Kaj zdaj berejo drugi