Kajti: kak bi bilo da nebi nekak bilo, nebi bilo nikak, ni tak kak je bilo. Ar je navek bilo da je nekak bilo, kaj je bilo, a je ne, kaj neje nikak bilo. Tak i vezda bude da nekak vre bude, kak biti bude bilo da bi biti bilo. Ar nigdar ni bilo da ni nišče bilo, pak nigdar ni nebu da niščega nebu. Kak je tak je, tak je navek bilo, kak bu tak bu, a bu vre nekak kak bu! ... Khevenhiller, Krleža. Tako pravi. Kaj si lahko posameznik želi, posebej po dveh mogoče najbolj čudnih letih v zadnjih stotih, ki jima je vsaj pri nas sledilo tako imenovano supervolilno leto? Pri tem mnogi govorijo o spremembah, vendar nismo prepričani, ali si tega resnično želijo. Vse bo drugače. In komaj se začnejo stvari umirjati, govorimo, da bo vse drugače.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Je bil puconski konzorcij že na štartu hendikepiran v napadu na evropske milijone za sončne elektrarne?
Konzorcij pod vodstvom puconskega župana Uroša Kamenška pravočasno oddal prijavo na razpis, a je uspeh zaradi zapletov s pridobitvijo vseh potrebnih soglasij pod velikim vprašajem.
Kaj bo drugače? Nič ne bo drugače, saj si v bistvu globoko v sebi želimo prav to, da se ne bi nič spremenilo. Varnost predvidljivega, tudi če je slabo ali kako naj to imenujemo, je vedno ugodnejša kot negotovost v neznanem. Kot ko gledaš slab film, a ker so ti rekli, da je posnet po resničnem dogodku, ga prav zato gledaš. Če ne bi bil posnet po resničnem dogodku, bi ga morda prenehal gledati, vendar upaš, da se bo prav zato, ker je narejen po resničnem dogodku, zgodilo nekaj takega, kar te bo presenetilo, in boš na koncu presenečen. Napetost slabega filma temelji prav na pričakovanju, upanju, da bo na koncu prišlo do preobrata in boš presenečen. Pričakovanje nepričakovanega. In se ne zgodi. Na koncu, ko pogledaš film do konca, ostaneš kot gost, ki je ponoči namesto na stranišče odšel na hodnik hotela v spodnjih hlačah in so se vrata za njim zaprla. Ostaneš v spodnjicah sredi noči, na hodniku, brez možnosti vrnitve v sobo. Sam sebi se zdiš nekoliko zmeden, ker nisi prepričan, ali gre zgolj za sanje ali se to resnično dogaja.
In tako nekako lahko zaznamo svojo vključenost v supervolilno leto. Narod je odločil, da želi spremembe. Nenehno narod nekaj odloči, toliko, da lahko odloča, da dobi občutek vključenosti, pomembnosti in kar je še teh intimnih zaznav, nato pa gredo stvari fino in lepo počasi naprej po ustaljeni poti. Nekaj je sicer novih obrazov, vendar se moramo pri njih, še posebej na lokalni ravni, vprašati, ali bodo kot osebnosti zdržali pritisk lastnega ega. Za nekoga, ki ni realizirana oseba, je breme lokalne funkcije lahko pogubno. Ko dobi posameznik naenkrat oblast, in če ni bil do tedaj v nekem poklicu realiziran, če nima tako imenovanega »track recorda« vzponov in padcev, se mu enostavno povedano naenkrat zmeša. Misli, da lahko počne vse in začne jesti »župo s šleferko«. Mojstri, ki mu ob tem stojijo navidezno ob strani, ta balon še dodatno napihujejo, ko nekajkrat zagleda lastno sliko v medijih, pa je samo nebo meja. In tako žabo napihujejo tako dolgo, dokler se od lastne nadutosti ne razpoči.
Pa se pojavi neki Tadej Ružič, ki lansira vprašanje o dolgovečnosti Sneguljčice, ki so ji povrhu še odtrgali roko. Poleg tega nas je nekaj, ki že leta opozarjamo, da Murske Sobote ni na mednarodnem voznem redu za Budimpešto. Tako ponovno izide novi vozni red domačih železnic in Murske Sobote spet ni na mednarodnem voznem redu, čeprav imajo vse občine v svojih programih turistični razvoj. Nehote se nakazuje primerjava s Sneguljčico in odtrgano roko. Mi bi turizem, vendar nimamo normalne javne povezave do pokrajine, da o gibanju turistov znotraj pokrajine z javnim prevozom niti ne govorimo. In tako ponovno gledamo slab film, za katerega nam povedo, da je narejen po resničnih dogodkih, prav zato čakamo do konca tega filma upajoč, da se bo prav zato, ker je posnet na podlagi resnične zgodbe, v zadnjem trenutku zgodilo nekaj nepredvidljivega, nekaj drugačnega, kot smo pričakovali. Človek je res čudno bitje. Četudi mu že na začetku poveš, da stvari ne bodo drugačne, on izbere prav to isto stvar upajoč, da bo vse drugače. O vseh spremembah, ki se nenehno dogajajo naenkrat, ugotovimo, da je resničnost konformistična in ni nič drugače in tudi ne bo. Odvisno je zgolj, kdaj to ugotovimo. Kdaj ostanemo v »gatah« na hotelskem hodniku.
Ampak, nigdar ni tak bilo, da ni nekak bilo, pak ni vezda nebu, da nam nekak nebu. Kajti: kak bi bilo da nebi nekak bilo, nebi bilo nikak, ni tak kak je bilo. Ar je navek bilo da je nekak bilo, kaj je bilo, a je ne, kaj neje nikak bilo. Tak i vezda bude da nekak vre bude, kak biti bude bilo da bi biti bilo. Ar nigdar ni bilo da ni nišče bilo, pak nigdar ni nebu da niščega nebu. Kak je tak je, tak je navek bilo, kak bu tak bu, a bu vre nekak kak bu! ... Khevenhiller, Krleža. Pa vesele svetke.