Niko Vereš je že od malih nog veliko časa preživel na letališču v Murski Soboti, tja je redno zahajal z očetom Miranom, ki je padalec od leta 2001. Ker je bil veliko v stiku z letali, ga je sprva navduševala ideja, da bi postal pilot, kasneje pa se je odločil, da bo šel po očetovih stopinjah in postal padalec. Pri rosnih dvanajstih letih je prvič skočil s padalom v tandemu, to je njegovo željo po padalstvu le še podžgalo, dan po dopolnjeni starosti šestnajst let, kar je spodnja meja za ukvarjanje s padalstvom v Sloveniji, pa je na letališču v Murski Soboti opravil svoj prvi samostojni skok. »Deset let sem hodil po letališču, gledal in opazoval padalce, zato sem nestrpno pričakoval ta dan. Prvi skok sem opravil 13. septembra 2013. Občutek je bil neopisljiv. Po eni strani sem to komaj čakal, po drugi pa sem čutil veliko pritiska, saj je bil petek trinajsti, prisotnih je bilo tudi veliko medijev, ki so snemali reportažo o mojem skoku. Ko pa sem skok izvedel, sta bila pritisk in nervoza pozabljena. Takrat sem začutil samo željo po še,« pripoveduje 25-letnik, ki mu je v padalstvu največ pomagal prav oče. Omogočil mu je stvari, ki v tem športu niso samoumevne, med drugim tudi to, da je imel že od vsega začetka svoje padalo. Običajno imajo učenci, ki opravljajo tečaj padalstva, izposojena padala, svoja pa si kupijo, ko že opravijo od dvesto do tristo skokov. Padalci se radi pošalijo, da milijonarji v tem športu postanejo le, če so bili prej milijarderji.
»Oče mi je od vsega začetka omogočal tudi, da sem veliko skakal ter tako treniral in razvijal svoje sposobnosti. Ko sem bil star 18 let, sva šla prvič v Združene države Amerike, kjer je oče že pred leti opravil vse licence za padalstvo, takrat pa sem jih začel pridobivati tudi jaz,« pripoveduje.
Sprva hobi je sčasoma postal Vereševa služba, sanje v svetu padalstva pa so se mu uresničile julija lani, ko se je preselil v Dubaj. Razlog za odhod iz domovine je bila ponujena priložnost na kariernem področju, ki je, kot pravi, ni mogel izpustiti iz rok. V podjetju Skydive Dubai je od 1. avgusta lani zaposlen kot inštruktor tandemskih skokov, tam pa živi svoje sanje. »Koliko časa bodo trajale, ne vem povedati. Za zdaj načrtujem, da bi v Dubaju ostal še tri ali štiri leta, če bo res tako, pa bom videl sproti.«
Dnevno tudi do desetkrat v zraku
Pred odhodom v Združene arabske emirate (ZAE) je Bakovčan razmišljal, da bi čez zimo odšel delat v oddaljenejše države, saj v Sloveniji in okoliških državah sezona v padalstvu traja nekje od maja do oktobra, kasneje so temperature za padalstvo, še posebej za skoke v tandemu, prenizke. »Že takrat sem kot svoj sanjski cilj videl Dubaj, istočasno pa sem se zavedal, da pot do tja ni enostavna. Za delo inštruktorja padalstva v Dubaju se namreč prijavlja ogromno padalcev iz vsega sveta, izbrani pa so le redki, zato se nisem niti preveč ukvarjal s pridobitvijo tega delovnega mesta,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju s slavnostno akademijo začeli praznovanje občinskega praznika
Plaketo občine je prejel Mirko Horvat, naziv častne občanke pa posthumno Marija Simonič
Domača sezona se je, ko je dobil sanjsko ponudbo za delo, že počasi začenjala, zato je koval načrte zanjo, med sezono pa je nato prejel sporočilo enega od glavnih inštruktorjev v Dubaju s povabilom, da bi prišel delat tja. »Četudi se zdi, da je bila odločitev zame samoumevna, ni bilo tako enostavno. Takrat sem že delal na dropzonu oziroma padalskem letališču na Blatnem jezeru na Madžarskem, imel sem dogovorjenih že nekaj tandemskih skokov v Murski Soboti. Kot strela z jasnega je nato prišla ta ponudba in sem moral vse načrte opustiti, jih prepustiti drugim in v ospredje postaviti selitev v Dubaj. Čeprav ni šlo za najlažjo odločitev, nisem dosti razmišljal. Sedaj sem tukaj in živim svoje padalske sanje. Tako je, kot sem si vedno želel.«
Njegov običajni vsakdan se v Dubaju začne okrog 7. ure. Po jutranji kavi, zajtrku in razteznih vajah, ki so pred službo nujne, se na delovno mesto odpelje kar z električnim skirojem. Ker živi v predelu Marina, ki je zelo blizu njegove službe, se izogne tudi prometu. Po 8. uri je že na letališču, kjer se obleče v delovno opravo, vključi višinomer, ki ga nosi na roki, ter višinomer na čeladi, pregleda vso opremo in že pripravlja svojo prvo stranko. Razloži ji, kako poteka celoten skok, kakšno držo mora imeti v zraku, nato pa je z njo že na poti do letala, iz katerega skočijo. »Ta postopek ponovim od 8- do 10-krat dnevno, odvisno od števila strank. Delovnik običajno končam okrog 16. ure, nato pa se občasno družimo še s sodelavci. Nujno je, da vsaj 5- ali 6-krat tedensko obiščem fitnes, saj so skoki fizično precej naporni, še posebej za hrbtenico. Pred selitvijo v Dubaj mi je pri krepitvi mišic pomagal prijatelj Alen Balažic, ki vodi vadbeni center v Murski Soboti, po njegovem programu pa treniram tudi tu.«
Kot je povedal Vereš, je Dubaj ena od zanimivejših destinacij, kadar je govor o padalstvu na splošno, tudi za tandemske skoke je prava »meka«. »Število skokov tu se ne more kosati z nobenim drugim padalskim letališčem na svetu. K temu veliko pripomorejo vremenske razmere, saj sezona traja vse leto. Velika prednost je ogromno turistov. Ker velja tandemski skok za eno izmed dražjih aktivnosti, ki jih posameznik lahko izbere, je seveda Dubaj spet odlično mesto za to. Ni namreč skrivnost, da država privablja ogromno ljudi, ki živijo na veliki nogi.«
Mesto ponuja domač, evropski pridih
Na življenje v Dubaju se je sogovornik po približno pol leta bivanja tam že dodobra privadil. Kot pravi, je resda nekoliko drugačno kot v Sloveniji, saj gre za arabski svet, vseeno pa ponuja domač, evropski pridih, predvsem v predelu, kjer živi sam. »Mesto izžareva turistični vidik, na katerem močno gradijo. Oblačimo se lahko povsem običajno, čeprav pri ženskah res ne vidimo globokih izrezov ali zelo kratkih oblek. Kar se tiče kulinarike, se tukaj najde vse, še poli salama in vegeta. Kakovost živil sicer ni primerljiva z našo, slovensko, zato je treba biti pri nakupovanju, še posebej sadja in zelenjave, malce bolj pazljiv. Cene se od predela do predela zelo razlikujejo, v nekaterih delih emirata so stvari včasih še cenejše kot v Sloveniji, v mojem predelu pa žal ni tako, zato velikokrat nakupujem v različnih trgovinah in teh nekaj dirhamov* raje izkoristim za kaj drugega,« opiše.
Prosti čas tudi sam rad izkoristi za ogled turističnih znamenitosti v emiratu, kot pravi, si lahko turisti v približno enem tednu ogledajo vse, vredno ogleda. »Dubaj je priporočljivo obiskati od oktobra in nekje do aprila, v preostalih mesecih pa je tukaj vročina skoraj nevzdržna. Za boljšo predstavo, avgusta smo tandemske skoke izvajali od 6. ure zjutraj pa najkasneje do 10. ure, saj je bila pozneje vročina nevzdržna,« pojasni.
Kot zanimivost dodaja, da je v Dubaju naročanje na dom nekaj povsem normalnega. Ne le hrane, pač pa tudi pohištva, tehnologije, igrač, oblačil in podobno. »Naročiš lahko praktično vse, naročeno pa prejmeš že isti ali vsaj naslednji dan. Vse, kar je dlje, je že dolga čakalna doba. Tukaj je res vse na dosegu roke. Tudi če pozabiš dotočiti gorivo, lahko prek aplikacije to naročiš in ti ga v eni uri pripeljejo.« Tudi varnost je na najvišjem možnem nivoju, vsak del mesta je pokrit z nadzornimi kamerami, kriminal pa je strogo kaznovan.
Opravil več kot pet tisoč skokov
Vereš je, odkar se aktivno ukvarja s tem športom, najprej opravil tečaj padalstva. Ta zajema večurno teorijo, nato sledijo skoki z inštruktorji. Skupno je opravil sedem skokov, od tega tri z dvema inštruktorjema, štiri pa z enim inštruktorjem. Pri vsakem skoku mora učenec opraviti določeno vajo v zraku in če so vsi skoki uspešni, lahko začne skakati sam. Takrat lahko začne pridobivati druge licence. S 25 skoki pridobi licenco A, s 50 skoki licenco B in tako naprej.
Sogovornik je v tem času že pridobil vrsto inštruktorskih licenc, vse pa je opravljal v eni najbolj priznanih inštruktorskih šol na svetu, v Zephyrhillsu v ZDA. Leta 2015 sta nato z očetom ustanovila tudi padalsko šolo Born2fly, ki trenutno deluje na Madžarskem. V njej izvajajo tečaje za padalce začetnike in tandemske skoke. »Komunikacija ima pri skokih v tandemu najpomembnejšo vlogo. Tako doma kot sedaj v Dubaju skušam s strankami kar se da veliko komunicirati, pogosto jih sprašujem stvari o njihovem življenju, od kod prihajajo, kaj so po poklicu in podobno. Na ta način najlažje preusmerim njihovo pozornost od skoka. Skozi to skušam tudi graditi odnos z njimi, jim dati občutek varnosti, vedno pa pazim, da sem pred njimi nasmejan, poln energije. Razmišljam o tem, da veliko ljudi skoči s padalom le enkrat v življenju, zato jim želim to izkušnjo, ki je že sama po sebi neverjetna, še malce polepšati,« opiše 25-letnik.
Ko je v zraku sam, pred skokom nima posebnih obredov ali ritualov. Obvezno mora pregledati le opremo ter se z drugimi padalci dogovoriti, kaj bodo med skokom počeli, in to nato tudi skuša izvesti. »Padalstvo je že del mene, zato posebnih priprav ali obredov pred skokom ne potrebujem,« podčrta. Za seboj ima že približno 5500 skokov, od tega skoraj 3000 v tandemu, polovico tega je dosegel, odkar je zaposlen v Dubaju. Običajna višina za skoke s padalom je 4000 metrov, kadar skače v Murski Soboti, je pogosto le 1500 metrov. »Najvišja višina, s katere sem skočil, je bila 6000 metrov, vendar se na tej višini skače redko, saj tam že potrebuješ dodaten kisik.«
Vereš je že skakal v kar nekaj državah, poleg ZDA še v Španiji, Avstriji, Južni Afriki, na Madžarskem, Hrvaškem in Portugalskem, če bi moral izbrati najlepšo destinacija za skoke, pa bi se odločil za Maldive in Slovenijo. »Razgled tu se ne more primerjati z nobenim drugim. Resda gre za dva kontrasta, torej ocean in deloma tudi gorovje, oboje pa je s ptičje perspektive neverjetno.«
Čeprav je pri svojih letih že zelo izkušen, je veliko padalcev, za katere z lahkoto reče, da so njegovi vzorniki. Kot je pojasnil, je imel v svoji karieri to srečo, da je z marsikaterim od njih že tudi sam skočil. »Po njih se zgleduješ in želiš biti kot oni, vendar na neki točki razviješ svoj stil letenja, ki potem postane inspiracija naslednji generaciji padalcev,« pravi Vereš, ki je na vprašanje, kaj občuti, ko je v zraku, na kratko odgovoril le »mir, srečo in svobodo«.
*denarna enota Združenih arabskih emiratov