Moja dežela, to je njena lepota, moja dežela, mi smo njeni ljudje … je v poznih 80. letih odmevalo po slovenskih domovih, nosile so se priponke s tem napisom ali drugimi simboli, ki so Slovence nagovarjali in vzbujali močna čustva. Tedanja država Jugoslavija je postajala pretesna, spoznavali smo, da več dajemo, kot prejemamo, začele so se sanje o lastni državi. Ne le na političnem parketu, tudi v kulturi, umetnosti, športu, medijih, oglaševalskih akcijah so si ljudje želeli sprememb in verjeli, da je lahko bolje. O zadnjem desetletju pred osamosvojitvijo in primerjavah z današnjim časom smo se pogovarjali z zgodovinarko Darjo Kerec, Sobočanko, ki je profesorica na ljubljanski pedagoški fakulteti in je pred leti z zgodovinarjem Božem Repetom o družbeni revoluciji v 80. letih izdala knjigo Slovenija, moja dežela.
Če se vrneva v Jugoslavijo. Ljudje so živeli bolj svobodno kot v drugih državah vzhodnega bloka, Slovenci, ki so bližje Zahodu, pa so imeli tudi boljšo predstavo, kako se živi z višjim standardom.
»Po vojni se je začela graditi nova domovina, formirala se je nova politična ureditev, komunistična. Prva leta so bila res huda, bil je čas obračunavanj med ideološkimi nasprotniki. Ekonomsko gledano so si podlago zagotavljali tudi z nacionalizacijo premoženja, saj je bil glavni cilj države postaviti se na noge. Po vojni je Slovenija znotraj Jugoslavije napredovala. Za 60. leta je značilen liberalizem, vzpon Staneta Kavčiča in njegovih naprednih ekonomskih idej, in Slovenija se je začela še bolj razlikovati od drugih republik skupne države. Začela so se kazati prva nesoglasja med predsedstvom slovenske vlade in Beogradom. Beograd je dirigiral vsem republikam, kako naj se porabi denar, tak primer je cestna afera leta 1969 o razdelitvi mednarodnih kreditov. Po Titovi smrti, maja 1980, pride do politične in gospodarske krize, že v 70. letih pa tudi do svetovne naftne krize.«
Kakšno je bilo življenje v osemdesetih letih?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
»Mi, ki smo odraščali v 80. letih, nismo bili lačni, kot morda mislijo mladi danes, ker jim tako govorijo starejši, nezadovoljni s stanjem. Poleg domačih smo imeli tudi zahodne produkte, ki smo jih kupovali čez mejo, kdaj tudi 'švercali'. Osnovno se je dalo kupiti, le nabor izdelkov je bil omejen, v nekem obdobju so bili kakovostni pralni prašek, kava ali glasbeni stolp zelo iskani. Začelo pa je primanjkovati nekaterih osnovnih surovin, naftnih derivatov, jedilnega olja, kakava … Spomnim se 'šečernih tablic' oz. sladkornih ploščic, ki so jih prodajali namesto prave čokolade.
To je bil čas hladne vojne. V svetu je bil prisoten strah, da sprožijo jedrske konice. Skoraj vsaka jugoslovanska republika je imela za potrebe samooskrbe svojo tovarno čokolade. Mi Gorenjko, Hrvati Kraš in Zvečevo, Srbi Štark … Slovenci smo imeli velika in uspešna podjetja: Marles, Adrio, Fructal, Muro, Rašico, Alpino, Radensko, Žito, Gorenje, Elan, Iskro … V teh podjetjih, tudi v terciarnih in kvartarnih dejavnostih, so zaposlovali visoko izobraženi kader. V Sloveniji so ženske ob skrbi za družino hodile v službo in imele kariero. Bolj proti jugu si šel, bolj je bila situacija drugačna.«
Pravite, da je treba na ta čas pogledati tudi z dobre plati.
»Tako je, imeli smo samozadostnost, samooskrbo. To obdobje skušajo nekateri danes interpretirati z zaničevanjem, kar ni prav. Mi smo imeli dobre nastavke, na katerih bi lahko gradili v svoji novi državi. Žal pa so mnoga uspešna podjetja šla v stečaj, nekatera imajo druge lastnike ali so del širše zgodbe. Kot da nismo znali ravnati s tem, kar smo imeli.«
V času narodnega prebujanja se skupna jugoslovanska zavest krha, v ospredje pridejo stereotipne predstave o narodih. Kako se je to čutilo?
»Narodi Jugoslavije smo se razlikovali po mentaliteti, kulturi, veroizpovedi, ki se ponekod žal izkorišča za politične namene še danes. To je v osemdesetih prihajalo vse bolj do izraza. Tudi država je bila v krizi, ljudje so videli, da se znaten delež odvaja v skupno blagajno, za nerazvite republike, za vojsko. Nekaj podobnega doživljamo danes, ko smo del NATA. Imeli smo občutek, da več damo, kot dobimo. Želeli smo spremembe. Nelagodje se je stopnjevalo vse do maja 1989, ko je Tone Pavček na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo. To je prihajalo po drobcih in nastajali so slovenski simboli, ki so zamenjali jugoslovanske, lipov list na primer. V teh letih se je v Mladini, Novi reviji in drugih časopisih veliko pisalo o tem, kaj vse je narobe. Intelektualci so razmišljali, da bi nam šlo bolje, če bi bili samostojni in suvereni. Kritični niso bili le pri nas, ampak tudi v Beogradu, kjer so Slovence videli kot 'dežurne krivce' za vse slabo v državi. Nekateri časopisi so bolj subtilno poročali o tem. Zgovorna je v Delu objavljena karikatura, na kateri je Slovenija prikazana kot kokoš, ki naj na željo beograjske kuharice nese zlata jajca. Spet druga prikazuje Slovenijo kot siroto Jerico, ki s culo na rami čaka pred vrati EU. Bile so sanje. Da se nekaj spreminja, se je najprej pokazalo v športu, kjer smo Slovenci dominirali v alpskih disciplinah.«
To je bil čas velikih oglaševalskih akcij, kot je Slovenija, moja dežela, akcija Podarim - dobim, ki je podprla slovenske smučarje, nosile so se priponke s podobo lipovega lista. Kako so te akcije poenotile Slovenijo?
»Znameniti oglas Slovenija, moja dežela je prikazal našo deželo kot podobo iz raja in podobne sentimente vzbuja še danes. Z oblikovanjem so se ukvarjali priznani šolani oblikovalci, oglase so delali grafični oblikovalci, ki so na mednarodnih festivalih pobirali nagrade. Logotip, ki so ga ustvarili za letošnje predsedovanje EU, pa je oblikovalski zmazek. Po vojni je v Sloveniji nastalo nekaj izjemnih oblikovalskih izdelkov, kot so stol Rex, Iskrini telefoni, rdeči kioski, imeli smo izjemne konfekcije, kot sta Mura in Labod.
Tudi če pogledamo plakate iz tistega obdobja, so dobro vedeli, v kaj se spuščajo in kaj želijo z njimi sporočiti. Znameniti oglas vsebuje besedo dežela, ne država, da ne bi bilo težav. Živeli smo še v Jugoslaviji. Dežela zveni manj separatistično, a zaradi svojilnega pridevnika »moja« so v Beogradu in pri nas brneli telefoni funkcionarjev. Še danes, ko različne oglase in videospot Slovenija, moja dežela pokažem študentom, so navdušeni. Posebej se jih dotakne sporočilnost spremljevalnega glasbenega napeva.«
Upor proti tedanjim razmeram se je kazal na glasbenih koncertih skupin, kot so Pankrti ali Laibach, v gledališčih z družbenokritičnimi predstavami in plakati, angažirani so bili mediji, kot so Tribuna, Katedra, Radio Študent, Mladina ...
»Vsak je dal kamenček v mozaik. Po korakih, tudi subtilno. Zmotno je misliti, da so bila zadnja leta pred osamosvojitvijo brezskrbna za kritične akterje ali da ni bilo (samo)cenzure. Podobno zmotno danes nekateri politiki mislijo, da je z osamosvojitvijo prišla neomejena svoboda govora. Že, a če posameznik ali skupina to zlorabi, danes sledi tožba, redko pa sodni epilog v korist tožečega. Tedaj je imel več pooblastil represivni aparat, ki pa vseh, ki so nepravilnostim v družbi in posredno oblasti nastavljali ogledalo, tudi ni mogel omejevati. Vsaj ne dolgo. Takrat so omenjeni časopisi objavljali članke z alternativno vsebino, kritično vrednotili samoupravljanje, jugoslovansko politiko in marksizem. Ikoničen je tudi Vipotnikov plakat Mladinskega gledališča Marxa z rdečim šalom ob kolesu s sloganom Ali je prihodnost že prišla? iz besedila Dušana Jovanovića.
Kot ventil pri mladih pa je delovala glasba, Radio Študent je bil prvi tovrsten v Evropi. Sprevrženo je, da mu ravno današnja vlada odreka finančno podporo in ga omalovažuje kot družbenokritični medij. Ravno ta radio je leta 1988 aktivno poročal o procesu JBTZ in pripomogel k javnemu mnenju v prid aretiranim, tudi Janezu Janši. Slovensko mladinsko gledališče tudi danes buri duhove. Pred leti sem si ogledala predstavo Republika Slovenija, ki jo letos, ob 30-letnici samostojnosti, upravičeno ponavljajo. Predstava nikogar ne pusti ravnodušnega, pa ne le zaradi nazornih scen o trgovini z orožjem. Gledališče je odlično izpolnilo svoje poslanstvo, državljane je kot gledalce umetniškega dela opomnilo na več kriminalnih rabot v škodo Slovenije, potem ko so organi pregona in sodišča 'klecnili' pod pritiski političnih akterjev.«
Eden od vrhuncev v osemdesetih letih je bil proces proti četverici, ko se je na ulici zbrala množica. Danes so ljudje spet na ulicah. Ukvarjamo se z vprašanjem svobode govora, gibanja, oblast želi utišati kulturnike, medije.
»Za kakšno državo so ali smo se borili, če zdaj ne smeš povedati, da si nad njo razočaran, kljub temu da redno plačuješ davke in si zgleden državljan? Kdo ima pravico, da umetniku prepove, da javno bere ustavo? Kdo lahko dijakom reče, da ob upoštevanju varnostne razdalje ne smejo zahtevati odprtja šol? Danes imamo v naši družbi škodljive posameznike, škodljive politike in sprašujem se, ali nimamo pravice zahtevati, da se stvari spremenijo na bolje? Tudi tako, da se nova oblast izvoli predčasno. Slovenci so prevečkrat ponižni. Ne vem, kaj je v slovenskem genu, da sami sebi delamo škodo. Je to mentaliteta hlapčevstva, pomanjkljiva državljanska vzgoja, strah pred samodržci ali zgolj splošna apatija? Prav tako ne razumem sedanje oblasti in politikov. Ali imajo rezervirane vozovnice, da bodo v bližnji prihodnosti zapustili domovino?«
Kaj pa je zgodovinsko gledano vedno razklane Slovence tako poenotilo?
»To se tudi jaz sprašujem. Zdi se, da so bili politiki bolj pragmatični, zreli in so imeli skupni cilj. V tistem času se je celotna energija volilnega telesa združila. Nikoli več nismo bili tako složni. Sloga se je pokazala tudi med navidezno nasprotnima ideološkima taboroma, komunisti in RKC, spomnimo se spravne slovesnosti med predsednikom predsedstva Milanom Kučanom in metropolitom Alojzijem Šuštarjem. Starejši se še spomnijo tudi božičnega voščila Šuštarja po radiu in televiziji leta 1986.«
Je to dežela, o kateri smo nekoč sanjali?
»V času osamosvajanja sem kot mlada odrasla naivno mislila, da smo 'najboljši', in še ko sem študirala v tujini, so mi kolegi iz nekdanjih republik zavidali naš potni list, glasbo, umetnost, mir in veliko tega, kar smo imeli in še imamo. Danes kapitalisti iz teh istih republik kupujejo naša podjetja, torej tisti, ki smo jih nekoč neupravičeno imeli za manj razvite. A ni ironija, da je Fructal kupilo srbsko podjetje? Nič ni narobe, da tujci prevzemajo slabo stoječa slovenska podjetja, pomembno je, da z njimi gospodarno ravnajo. Pozabljamo, da brez komunistov danes ne bi imeli kliničnih centrov, Cankarjevega doma, avtocest. Ni vse slabo v naši državi, ampak jaz hočem od te države več in bolje za vse generacije in vse poklicne profile. Srečno, Slovenija!«