vestnik

Novi obrazi NŠ Mura: Mihael Rebernik

Tomo Köleš, 28. 7. 2018
Aleš Cipot
Aktualno

Nadaljujemo s serijo kratkih osebnostnih portretov novih obrazov v NŠ Mura. Tokrat je na vrsti Medžimurec Mihael Rebernik.

Rojstvo?
»6. avgusta 1996 v Čakovcu.«

Doma?
»V kraju Dekanovec (najmanjša občina v Medžimurju, 840 prebivalcev, 14 km od Čakovca).«

Družina?
»Sem edinec. Mama je šivilja, oče pa strojnik.«

Otroštvo in mladost?
»Nogomet sem začel trenirati z osmimi leti pri klubu Medžimurje v Čakovcu. Tu sem bil pet let, nato sem odšel k Varteksu v Varaždin, kjer sem bil štiri leta. V Varaždinu sem končal srednjo ekonomsko šolo. Nato sem odšel na Reko. Tam sem živel dve leti in igral nogomet. Nato sem igral kot posojen igralec pri Aluminiju, odšel v Slaven Belupo, zdaj sem pa tu.«

Prihod domov?
»Lepo je bilo. Vrnil sem se v Dekanovec šele po šestih letih, kjer sedaj živim s starši. Veste kako je, povsod je lepo, ampak doma je najlepše.«

Prijatelji, ki niso povezani z nogometom?
»Da, imam jih v Dekanovcu že od otroštva naprej, kar je še ena pozitivna stvar ob vrnitvi domov.«

Mihael Rebernik zveni zelo slovensko?
»Da, strinjam se. (smeh) Vendar nima nobene zveze s Slovenijo, ker tu nimam nobenih sorodnikov.«

Hobiji?
»Nič posebnega. Kavica s prijatelji. V nogometu je veliko dela, pa ne ostane veliko časa za kakšen drug hobi. Samo nogomet in druženje s prijatelji.«



Poziv v Muro?
»Poklicali so me, če pridem sem. Ponudbo sem takoj sprejel, saj je Mura eden od klubov v Sloveniji, ki ima že neko svojo zgodovino. Sedaj se je vrnila na svojo pot, na kateri je že prej bila. Vtisi so pozitivni, vse je super, od ambienta v klubu do navijačev. Klub je urejen, kot mora biti, in to je to.«

Je tudi Bobičanec vplival na prihod?
»Da, že sva se poznala od prej in veliko igrala skupaj mali nogomet v otroštvu. Poznam tudi Deana Šafarića, s katerim sem že igral skupaj v Čakovcu. Tudi onadva sta pozitivno vplivala na mojo odločitev, da pridem sem.«

Se vozite na treninge?
»Da, trije smo, pa je malce lažje. Včasih prenočimo tudi v hotelu Diana, ampak v glavnem se vozimo iz Medžimurja.«



Po povratku s treninga?
»Tu pa tam spijemo skupaj še kakšno kavico v Čakovcu, se kakšno urico pogovarjamo, potem pa gre vsak na svoj dom.«

Priporočilo kakšnega lokala v Čakovcu?
»Pa, vsi vedo za Paladin. (smeh) Na njegovi terasi je najlepše poleti.«

Polfinale Hrvaška – Anglija?
»Bilo je stresno (smeh). Gledal sem doma s prijatelji. Ni majhna stvar, da takšna mala država z le 4,5 milijona prebivalcev pride v finale svetovnega prvenstva. V finalu smo navijali in poskušali dati vse od sebe, da bi zmagali.«