Za nami je že dober teden dni, odkar so se v šolske klopi vrnili učenci. Vsako leto nas že kakšna dva tedna pred začetkom šole mediji, predvsem televizija, z vseh strani bombardirajo z raznoraznimi novostmi, opozorili in vsem drugim (nepotrebnim), kar se bo spremenilo v prihajajočem šolskem letu – da bodo uvedli tuji jezik že v prve razrede, koliko stanejo šolski učbeniki in delovni zvezki, kakšne so razlike v cenah po posameznih šolah, kaj in česa ne bodo smeli učiti učitelji in podobno. Pri tem seveda le malokdo opazi, da mediji šolo (ne)posredno prikazujejo kot nekaj slabega, kar nam odžira denar in preobremenjuje otroke. Pod prispevkom o ceni šolskih potrebščin se nato na raznih spletnih portalih, družbenih omrežjih in v lokalnih kafičih seveda na dolgo in široko razpravlja o tem, kako je šola draga, kaj vse da zahtevajo učitelji, zakaj vendar rabijo vse te stvari. Po navadi gre za zaščitniške starše in ljudi, ki se spoznajo na vsa področja – od politike, javnega zdravstva, šolstva in še česa, o vsem imajo mnenja in rešitve. Ti isti starši potem med gledanjem poročil (in v prisotnosti njihovih šolarjev) komentirajo in se zmrdujejo nad šolo, češ, le čemu bodo rabili vse to, ko pa "smo mi imeli samo en zvezek". Za šolo je seveda vedno vsak evro preveč. Po drugi strani ti isti starši veselo odpirajo denarnice, ko 10-letni smrkavec zahteva novo tablico in telefon. Seveda ne tistih najcenejših. Res je, in tudi marsikateri učitelj bi se strinjal, da je dandanes, sploh za nižje razrede, preveč delovnih zvezkov. Česar starši pri tem ne vejo, je to, da učna gradiva in učne načrte predpisuje in načrtuje nekdo drug. Nekdo, ki sedi na ministrstvu in obvlada teorijo, prakso poučevanja pa malo manj. In da so učitelji primorani slediti načrtu teh teoretikov. Vsi učitelji seveda niso stoodstotno primerni za svoje delovno mesto, vsak od nas ima kakšno izkušnjo s takim učiteljem. So učitelji, ki obvladajo svoje področje, vendar tega znanja ne znajo na primeren način posredovati naprej. Drži. A bodimo pošteni – tudi na drugih delovnih mestih je enak odstotek ljudi, za katere lahko mirne duše povemo, da niso najbolj primerni za svoje delo ali ga vsaj ne opravljajo ravno "z dušo". Kolikokrat vam je kakšen uslužbenec na upravni enoti, zavarovalnici, pošti ipd. požrl živce, ker ste predolgo čakali v vrsti, vam ni znal pomagati ali vas je z zdolgočasenim glasom (in še bolj zdolgočasenim ali celo nejevoljnim pogledom) poslal na druga vrata? Na srečo je takšnih delavcev kot tudi učiteljev malo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Črno-bele dobile finale pred finalom: Mura Nona - Olimpija 1 : 0
V nedeljo so se pomerile v prvenstvu. Črno-bele so bile boljše in si s tem že praktično zagotovile nov naslov državnih prvakinj. Danes so se znova udarile v polfinalu pokala. Olimpija je bila bolj čvrsta, saj ji je bila to zadnja priložnost za osvojitev kakšne trofeje. Toda Sobočanke so bile spet kakovostnejše in si tako na široko odprle vrata do osvojitve pokala. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Lahko bi se obregnili in rekli, da nekdo, ki nima otrok, sploh ni primeren za pisanje takega prispevka. Nimam otrok, sem pa otrok učiteljice, ki poučuje na osnovni šoli (ne, nisem imela privilegijev, kvečjemu sem se morala zaradi tega še trikrat bolj dokazovati) in vsa ta leta poslušam takšne in drugačne zgodbe, v katerih pa glavni problem niti niso vedno otroci, temveč njihovi starši. O tem, kako je učiteljski poklic danes podcenjen, je bilo napisanega že ogromno. Odgovor, kako se je to zgodilo, je sila preprost. Niso krive samo novice iz medijev, ki jih starši vsrkavajo kot gobe. Zdi se, kot da so se spremenile vrednote, izobrazba in znanje pa sta na tej lestvici krepko padla. Premnogokrat je kateri od staršev rekel: "Kaj ti bo šola in kaj ti bodo učitelji govorili, itak boš šel delat v Avstrijo." In to, dragi starši, naj bi bila za vas vzgoja, motivacija? Na tak način boste reševali našo državo, privzgajali narodno zavest? Seveda ne, saj je tudi vam, nekaterim, malo mar za oboje. A potem se ne čudite, če vaši otroci ne marajo šole. Ja, nekaj je kriv tudi sistem, ki od sodobnega osnovnošolca zahteva včasih res bizarna znanja. Strinjam se, da je včasih snovi enostavno preveč, so preveč podrobne za določeno starost otrok, da je tudi domačih nalog včasih preveč. Vse to je res. Vendar otrokom šolo priskutijo tudi starši. Če starši o šoli ne govorijo pozitivno, če ne stopijo na učiteljevo stran, ko je to potrebno, potem bodo tudi otroci imeli odpor do šole, učitelje pa jemali kot ljudi, ki jim vedno delajo največjo krivico na svetu. S tem učitelj izgublja avtoriteto, pomen znanja pa se razvrednoti. Poznam tudi primer, ko je eden od staršev rekel: "Naj si naredijo red." Prosim? Učitelji so zato, da učijo, ne da rešujejo vzgojne napake staršev. Ko jim že pri treh letih v roke potisnete tablico, da nehajo jokati, si raje vzemite čas in se igrajte z njimi – s pravimi igračami. Vzgoja se pač začne doma.
Resnično bi bilo neprimerno boljše za vse, da se o šoli neha razmišljati in govoriti kot o instituciji, ki bremeni otroke in kjer učitelji itak nič ne delajo, pa še dva meseca počitnic imajo, seveda. Nihče seveda ne vidi, kolikokrat se učitelji popoldan vračajo na konference, na govorilne ure in sestanke. Ko doma pišejo priprave na šolske ure in sestavljajo kontrolke. Ko morajo zagovarjati ocene učencev. Ko po koncu šolskega leta pišejo poročila in zapisnike o preteklem šolskem letu in jih hkrati že bombardirajo z informacijami za novo šolsko leto. Učitelji svojega dela ne morejo pustiti na delovnem mestu, ampak nosijo zgodbe številnih otrok domov. Ja, učitelji so velikokrat tudi psihologi za učence, ki jim starši doma ne prisluhnejo ali ne znajo prisluhniti. Nihče tudi ne pomisli, da si učitelji ne morejo vzeti dopusta kadar koli med letom, ko se jim zazdi. Vsega tega širša javnost ne vidi in pljuje čez učitelje, ki "imajo celo poletje dopust". Navsezadnje, če jim tako dobro gre – saj je vsak imel možnost postati učitelj, mar ne?
