vestnik

(Obletnica odprtja mejnega prehoda Martinje - Gornji Senik) »Dovolite mi torej, da praznujem, norost je končno umrla«

Silva Eöry, 17. 9. 2022
osebni arhiv
Tako sta si 15 . avgusta 1990, ko je bil mejni prehod Martinje/Gornji Senik prvič odprt za en dan, v roke segla Martin Ropoš in Alojz Kozar.
Aktualno

21. avgust 1992. Bil je vroč poletni dan, zato so ljudje, ki so v velikem številu prišli do mejne črte, iskali senco pod krošnjami mogočnih dreves. Na ta dan se je uresničila dolgoletna želja porabskih Slovencev. Končno so dobili neposredno povezavo z matičnim narodom.

»Tisoč let se na meji med tema dvema krajema ni zbralo toliko predsednikov, zunanjih ministrov in politikov,« je najprej ugotovil madžarski predsednik Arpad Göncz in dodal, »praznujmo danes našo hrabrost in našo pametnost, da se nam je v desetih letih uspelo povezati po 1,5-kilometrski poti. Malo sem žalosten, da smo morali čakati toliko let na to, kar je kmečka pamet že dolgo vedela in nakazovala. Tu je en hrib, na obeh straneh rastejo enaka drevesa, na obeh pobočjih govorijo isti jezik. Dovolite mi torej, da praznujem, norost je končno umrla.«

2
osebni arhiv Martina Ropoša
Arpad Göncz: »Tu je en hrib, na obeh straneh rastejo enaka drevesa, na obeh pobočjih govorijo isti jezik.«

Da je norost res umrla, se je strinjal tudi slovenski predsednik Milan Kučan, ki si je zaželel, da bi meja spet povezovala in ne več razdvajala. »Danes je za porabske Slovence in gorički del Prekmurja velik dan. Odprta je meja, ki je tako nenaravno toliko let razdvajala ne le dva naroda in dve državi, ampak je tudi delu slovenskega narodovega telesa, ki od nekdaj živi v Porabju, oteževala človeške, kulturne, verske, gospodarske stike s svojo matico in naravnim zaledjem,« je začel slovenski predsednik. »Prepričanje, da mora meja ločevati ljudi, jim oteževati, če že ne preprečevati stike, sodelovanje in povezovanje, ki zahteva neko skupno življenje, pripada nekemu drugemu času, ki je, upajmo, za vselej preteklost,« je še dejal Milan Kučan in nato s prijateljem Arpadom Gönczem nekaj minut pred šestnajsto uro prerezal trak ob odprtju meddržavnega mejnega prehoda Martinje/Gornji Senik.

Za domačine le tri strani neba

Lepe spomine na ta dan imajo mnogi. Med njimi je tudi dolgoletni predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, ki je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja predsednik Občine Dolnji Senik. »Spomnim se, kako smo se bali, da bo vreme slabo, a se je na srečo naredil prelep poletni dan. Arpad Göncz je bil skromen in preprost človek, tudi njegov govor, kolikor vem, je govoril iz glave, je bil tak. Tudi besede Milana Kučana so se nas dotaknile. Menim, da je bil to res zgodovinski dan, dan, ki ga nihče od nas, ki smo bili tam, ne bo pozabil do konca življenja,« je prepričan Martin Ropoš.

3
Silva Eöry
Martin Ropoš na mejni črti, na kateri sta se pogosto srečevala z danes na žalost že pokojnim Alojzom Kozarjem.

To, da je železna zavesa končno padla, je razveselilo tudi mnoge Goričance. »Odraščal sem ob bodeči žici in minskem polju, le kak kilometer stran od meje. Proti sosednji vasi, pa čeprav so tudi v njej živeli Slovenci, je bil že pogled pregrešen, misel kazniva, kaj šele da bi se upal kdo sprehoditi do mejne črte ali ali čez njo. Čeprav so nas v šoli učili o štirih straneh neba, so za nas domačine obstajale le tri,« pravi Srečko Kalamar s Trdkove, ki je bil med tistimi, ki so zaradi napovedanega širjenja mejnega pasu s 100 na 1000 metrov 18. marca 1990 v Martinju organizirali protestni shod. »Takrat sem bil že dovolj star, aktiven sem bil v lokalnem okolju in ustanovljena je bila civilna iniciativa. Tedensko smo prek mejnega prehoda Hodoš prevozili skoraj 80 kilometrov do oddaljene sosednje vasi, utrjevali stike in pripravljali to prvo srečanje.«

Na protestu, ki je potekal na športnem igrišču v Martinju, niso bili samo Goričanci, ampak tudi porabski Slovenci, ki so se vračali s prireditve, ki je bila v ljubljanskem Cankarjevem domu. »Dogodek je bil zelo odmeven in nam je dal zagon za dodatne aktivnosti za pospešitev odprtja mejnega prehoda. Pristni objemi, solze sorodnikov, ki se niso videli desetletja, in sporočilo vladama v Ljubljani in Budimpešti, da nam ni vseeno in da se povezani nameravamo postaviti zase. Še zdaj hranim posnetek prireditve in s takratnimi soorganizatorji z obeh strani meje smo organizirali že kar nekaj obletnic srečanja, si ogledali posnetek, obujali spomine,« še pove Srečko Kalamar.

»Djauži, si tau ti ge?«

Po skoraj štiridesetih letih so se mnogi Porabci in Goričanci pravzaprav prvič srečali na 388 metrov visokem Tromejniku, kjer bilo 27. maja 1989 prvo srečanje pripadnikov treh sosednjih narodov, ki so ga organizirale občine Körmend, Murska Sobota in Ženavci. In takrat so to srečanje izkoristili mnogi Porabci, ki zaradi tega, ker so zbežali v Slovenijo ali Avstrijo, niso smeli priti domov. Avtorica članka se še danes naježim, ko se spomnim na prisrčno srečanje dveh prijateljev. »Djauži, si tau ti ge? Nej san te skorok 40 lejt vüdo,« je s solzami v očeh v objem prijatelju skočil moški srednjih let. In podobnih prizorov je bilo kar nekaj.

»Spomnim se, da je bilo veliko avstrijskih policistov, tudi naših graničarjev, ki pa so bili v civilu. Res je bila to velika zabava. Ljudje so s seboj prinesli gajbe vina in piva. Bilo je kar nekaj Porabcev, ki so zablodili in so šele naslednji dan našli pot do svojega doma. Res je bil to prvi dogodek, ki je marsikomu omogočil, da se je po dolgih letih srečal s sorodniki, prijatelji in znanci. Poleg tega je bila za večino nas Senčarjev to prva priložnost, da sploh pridemo do tromeje. Sam sem sicer to možnost dobil že tri leta prej. Čeprav sem odraščal v bližini, sem šele sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja prvič obiskal kamen, ki označuje mejo treh držav. Dobro sem se namreč poznal s komandirjem naše stražnice, ki mi je omogočil, da sem šel do Tromejnika,« je razložil Martin Ropoš, ki ima lepe spomine tudi na 15. avgust 1990, ko sta si na meji podala roke z Alojzom Kozarjem, predsednikom vaškega odbora Martinje, in simbolično za en dan odprla mejni prehod Martinje/Gornji Senik.

4
Silva Eöry
Meja med Martinjem in Gornjim Senikom je že vrsto let (razen nekaj tednov v zadnjih dveh covidnih letih) normalno prehodna brez kontrole policistov ali carinikov.

»Zanimivo je, kako sva se z Alojzom dogovarjala o podrobnostih tega dne. Da se ne bi vozila naokrog, sva bolj na črno, bi rekel, dobila dovoljenje, da se nekajkrat srečava na mejni črti. Vsak je stal na svoji strani meje in sva se pogovarjala. Sicer pa lahko zdaj že priznam, da se je v tem času tudi zgodilo, da sem ilegalno prestopil mejo in sva se sestala tudi na Trdkovi, v gostilni Sukič,« pove Martin Ropoš, ki se spominja, da je bilo potrebnih kar veliko dovoljenj, da je do tega enodnevnega odprtja meje sploh prišlo. Na ta dan je v obe strani mejo prestopilo okrog tri tisoč ljudi. »Za vse nas je današnji dan zgodovinski trenutek, ki nam daje upanje, da bodo naša dolgoletna prizadevanja za odprtje mejnega prehoda končno uresničena. Zgodovina je na žalost tudi na tem koščku slovenske zemlje pustila grenko sled,« je leta 1990 poudaril Alojz Kozar in spomnil, da so pred leti Slovenci, ki zdaj živijo na dveh straneh meje, skupaj zahajali v šolo in skupaj obiskovali seniško cerkev.

Pogreša sproščujoča druženja ob kozarčku piva

Po odprtju meddržavnega mejnega prehoda Martinje/Gornji Senik je bilo veliko prehajanj meje, srečevanj sorodnikov in prijateljev ter takšnih in drugačnih druženj. »Znova so se vzpostavile skrhane sorodstvene vezi, spletla številna nova prijateljstva, ljubezni. Ljudje so se začeli družiti na prireditvah, ob mašah, na športnih srečanjih, sklenila so se mnoga pobratenja in sodelovanja med številnimi društvi, šolami in organizacijami,« pravi Srečo Kalamar, ki se strinja, da je danes morda res videti, da je tega druženja manj, »a ga po mojem mnenju ni tako malo, le razširilo se je na večje območje, ne le med sosednjimi vasmi, je bolj organizirano, panožno, ciljno, zato mogoče manj množično in manj opazno. Vsekakor se strinjam, da ga ni dovolj. Predvsem tistih pristnih družabnih stikov, večerov ob kozarčku piva in sproščujoči debati si ne znamo več privoščiti. Zelo pomembno je tudi gospodarsko sodelovanje in širitev zaposlitvenih možnosti.«

Tudi Martin Ropoš pravi, da je bilo včasih več množičnih druženj, kot jih je danes. Največ stikov z Goričkim imajo porabski športniki in gasilci. »Naš seniški klub, ki zelo dobro deluje, je letos že drugič slavil v malonogometni ligi zahodno Goričko. Tudi jaz jih grem rad pogledat, sploh zdaj ko imajo reflektorje na igrišču in so tekme tudi zvečer. Tudi gasilci dobro sodelujejo z gasilci z druge strani meje. Se pa strinjam, da bi bilo morda teh stikov, tudi na drugih področjih, lahko še več,« je še poudaril Ropoš.

5
Arhiv Vestnika
Odprtja mejnih prehodov Pince/Tornyiszentmiklos in Martinje/Gornji Senik sta se 21. avgusta 1992 razveselila tudi predsednika Slovenije in Madžarske Milan Kučan in Arpad Göncz.

Prvi prehod šele leta 1966 

Lendavski sodnik in dolgoletni narodnostni funkcionar Ferenc Hajos, ki je le nekaj tednov pred odprtjem mejnega prehoda Martinje/Gornji Senik postal prvi slovenski veleposlanik na Madžarskem, se spomni, da je ob izročitvi akreditivnih pisem predsedniku Madžarske Arpadu Gönczu beseda tekla »o podpisu pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju, o zaščiti in varstvu manjšin, o cestnih in železniških povezavah med Slovenijo in Madžarsko in tudi o drugih področjih. Spregovorila sva tudi o tem, da bosta meddržavni mejni prehod Martinje/Gornji Senik odprla predsednika držav, mejni prehod Pince/Tornyiszentmiklos pa zunanja ministra.«

Tako se je 21. avgusta 1992 potem tudi zgodilo. Sicer pa je bil prvi mejni prehod med Slovenijo in Madžarsko (Dolga vas/Redics) odprt šele leta 1966, drugi (Hodoš/Bajansenye) pa, na začetku sicer le za obmejni promet, 4. julija 1967. Na drugi mejni prehod je bilo treba v Porabju čakati skoraj deset let, saj se je mejni prehod Čepinci/Verica odprl šele 28. marca leta 2002. Še prej sta bila 24. avgusta 1997 odprta prehoda Kobilje/Nemesnep in Prosenjakovci/Magyarszombatfa.

Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, se sama dobro spominja protestnega shoda v Martinju, na odprtju mejnega prehoda pa je ni bilo, saj je teden dni pozneje postala mamica. »Za nas Slovence v Porabju je odprtje mejnega prehoda pomenilo veliko. Sorodniki so se ponovno začeli srečevati, vzpostavili so se novi prijateljski stiki, izvajale so se skupne prireditve. Zapihal je nov veter, saj smo postali del večje skupnosti, ki govori isti jezik in ima podobno kulturno dediščino. Bila sem in sem še danes ena od tistih Porabcev, ki velikokrat uporabljamo ta prehod, da pridemo do svojih službenih partnerjev in prijateljev,« je poudarila Kovacseva, ki meni, da je covid poskrbel, da so se ljudje začeli bolj družiti, kot so se v minulih letih. »Letos sem na vaških dnevih v Porabju opazila več Slovencev iz sosednjih slovenskih občin kot prejšnja leta. Tudi na Porabskem dnevu je bilo tako. Vesela sem bila, da smo skupaj praznovali.«