Obletnica z Vestnikovo pomočjo: "Ko smo mi hodili v šolo, so zvonili s kravjim zvoncem"

Zbralo se je 39 nekdanjih sošolcev, ki danes živijo, ne samo po vsem Pomurju, ampak kar po celem svetu, tudi v Zagrebu in Kanadi.

Svoje nekdanje učence sta po dolgih letih videla tudi učitelj telovadbe Karel Glažarin razredničarka enega od razredov Marijana Ebenšpanger.

"Veliko je bilo dela vloženega v organiziranje takega srečanja, ampak je bilo vsekakor vredno," pravi eden od pobudnikov Igor Lebar. "Videlo se je, da so ljudje potrebovali takšno druženje, da so potrebovali oddih od domačega okolja in srečanje s starimi prijatelji," pravi Lebar.

"Natakar nama je z Igorjem, ko sva rezervirala prostor, dejal, da naj si s sabo prinesemo kakšne zgoščenke, ker nimajo sice radia. A smo se tako zaklepetali, da nihče ni niti opazil, da nimamo glasbe," doda drugi organizator srečanja Božo Gumilar.

Šolanje je sicer v šolskem letu 1967/1968 končalo 59 učencev, od tega je deset žal že pokojnih. "Oh, spominjali smo se številnih lumparij, ki smo jih skupaj ušpičili," pravi Lebar.

Na prošnje, naj nam kakšno vendarle zaupata, je Gumilar odgovoril:"Na stari šoli (današanja Osnovna šola II Murska Sobota, op. pisca) smo kurili na železne peči - gašparje. Vsak dan je bil eden od učencev dežuren in zadolžen zato, da zakuri ogenj. Eden od naših sošolcev, ki ga je jezilo, da mora kuriti, je celo vedro premoga nasul učiteljici na mizo." Kako se je končalo, nista želela povedati, dodala sta le, da mu ukor ni ušel.

"Zelo nam je pomagal tudi Vestnik, ki je našo prošnjo objavil tako v časopisu kot na spletu. Brez vas nam zagotovo ne bi uspelo," je dejal Igor Lebar.

"Pa zvonili so nam s kravjimi zvonci. Zelo dobro se še spominjam hišnika Gašperja, ki je odmor naznanil tako, da je z vrvjo zibal kravji zvonec," pove Lebar. "Tudi güjžine še ni bilo, ko smo prišli v prvi razred. S sabo smo si prinesli kruh z namazom, dva sta bila zlepljena skupaj. Šele čez nekaj let smo v šolah dobili kuhinje in kuharice, ki so nam skuhale čas v skodelico, ki smo si jo morali prinesti od doma. Je pa tudi takrat bila hladna malica, kak sendvič ali kruh," razloži Gumilar. Lepe spomine imata tudi na pot domov iz šole. "To je lahko trajalo tudi dve uri ali več. Zime so bile takrat zelo mrzle, snega pa ogromno. Na usnjenih torbah smo se sankali," se spominja Lebar.
V šolah je bilo veliko več spoštovanja, kot danes, še pravita sogovornika. To so bili časi, ko so morali učenci med poukom sedeti vzravnano in z rokami na hrbtu. Ob napakah ali najmanjšem nespoštovanju jim ni ušel niti tepež. Danes so časi drugačni, tehnologija je prinesla tudi številne prednosti."Če ne bi bilo teh računalnikov, bi zelo težko našel vse sošolce. Predvsem pri ženskah je problem, ker so spremenile priimke. Pač sem po imeniku po vrsti izbiral x ljudi z istim priimkom in jih po vrsti klical, potem pa so me poreusmerjali od enega do drugega. Dva meseca je trajalo, da sva jih vse zbobnala na kup," pojasni Lebar. Ampak bilo je vredno.

Članek, s katerim smo nekdanje sošolce pomagali ponovno združiti.