V letošnjem, prekmurskem letu praznujemo kar nekaj okroglih jubilejev, eden od teh je 100. obletnica rojstva Vaneka Šiftarja, pravnika, profesorja, pesnika, romologa, humanista ter ustanovitelja Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Ob tej priložnosti je izšla monografija Vanekovo stoletje, v kateri je zbranih 35 znanstvenih in strokovnih prispevkov, ki se dotikajo Prekmurja. Uredila jo je Darja Senčur Peček, ki je povedala, da čeprav je od Šiftarjeve smrti minilo že dvajset let, so njegove ustvarjalne sledi vidne še danes. Skupaj so monografijo izdali Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Inštitut za narodnostna vprašanja in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
V prvem delu so zbrani spominski prispevki, ki osvetljujejo življenje in različna področja delovanja treh med seboj povezanih Prekmurcev, poleg Vaneka Šiftarja še njegovih prijateljev Antona Vratuše in Franca Kuzmiča. V drugi del so uvrščeni strokovni in znanstveni prispevki, tematsko povezani s Prekmurjem ali delom Šiftarja in Vratuše, v tretjem delu pa so zbrani znanstveni prispevki, ki posegajo na različna raziskovalna področja enega od njih ali vseh treh, pa naj gre za ustavno in delovno pravo, zgodovino, jezikoslovje, človekove pravice, domoljubje, družbeno odgovornost in humanistiko.
Monografijo so predstavili v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, to pa je bila tudi priložnost, da se srečajo mnogi, ki so se s Šiftarjem srečevali v zasebnem ali delovnem okolju, in da spregovorijo o svojih spominih nanj. O Vaneku Šiftarju kot človeku izjemnih odlik je spregovoril Ferenc Hajos. Srečala sta se na sodišču, ko je bil Šiftar preiskovalni sodnik, od njega pa se je veliko naučil ne le po profesionalni plati in glede odnosa do dela, temveč tudi odnosa do ljudi. Vanek, pravi Hajos, je bil velik človek, kljub temu je ostal skromen, kar je značilno prav za velike ljudi. Spominjala se ga je tudi Etelka Korpič Horvat in povedala, da se je večkrat ustavila pri njem, da bi poklepetala o pravnih in tudi družbenih vprašanjih. »Šiftar in Vratuša sta si bila še posebej podobna po tem, da sta bila vedno polna načrtov in idej, kaj vse bi bilo treba še narediti in postoriti.«
Šiftar je bil znan kot pravnik in humanist, širši javnosti pa morda manj kot pesnik. Kot pesnika ga je predstavila Tatjana Radonjič Kranjec. Šiftarjeve pesmi so izraz njegovega notranjega čustvenega popotovanja skozi čas, od zanosnega mladeniškega sprejemanja življenja, lepot pokrajine in veselja do duhovnih ter socialnih zapletov v sebi in družbi. Radonjič Kranjčeva tudi pravi, da je v areno življenja vstopal tudi kot romolog, saj je spregovoril o »črni pravljici včerajšnjih in naših dni, ki jo je sodoživljal v rodnem Prekmurju«.
Tako pesniško kot intelektualno se je Šiftar pogosto posvečal tudi tistim, ki so bili odrinjeni in oropani človeštva. Kot eden od pionirjev na področju romologije je veliko prispeval k temu, da so se takratna družba, stroka in politika, tako pravi tudi Jožek Horvat Muc, začele resneje ukvarjati z romskimi vprašanji. Odprl je mnoga vprašanja, o katerih se prej ni govorilo, taki sta vprašanji romskih žensk in genocida nad Romi.
Posebno pozornost so sodelujoči avtorji posvetili naravovarstveni problematiki Goričkega in tamkajšnjega krajinskega parka, trideželnega parka in Nature 2000. Monografija pa prinaša tudi nova spoznanja na raziskovalnih področjih, povezanih z delovanjem Vaneka Šiftarja in obeh njegovih sopotnikov ter naslednikov, Vratuša in Kuzmiča, ter spodbudo za nadaljnje delo pri posameznih vprašanjih. Med drugim lahko beremo razmišljanja Albine Nečak Lük o čezmejni slovenski jezikovni politiki, Rudija Rizmana o eroziji človekovih pravic, Ladislava Lipiča o zgodovini uporništva slovenskega naroda in drugih.
Težko je zajeti vse to, kar je pritegnilo pozornost Šiftarja, saj je bil človek številnih zanimanj, poklicnih in še bolj tistih, v katera sta ga vabila njegov nemirni duh in želja prikopati se do resnice, jo širiti in krivice tudi popravljati, je dejal Milan Kučan in dodal, da lahko monografija, pa naj bo še tako obsežna, predstavlja le del tega.