Zaradi vstopa Hrvaške v schengensko območje so se na južni meji s 1. januarjem dvignile zapornice. To je bil zgodovinski dan za sosednji državi in predvsem dan veselja za ljudi z obeh strani meje. Ta jim je namreč pred tridesetimi leti spremenila življenje, še posebej pa je bilo boleče, ko je pred petnajstimi leti v schengensko območje vstopila Slovenija. Takrat se je mejna črta na zemljevidu dvignila v nevidno oviro, ki se je ni smelo prestopati povsod po svoji volji. Kdor je to storil, je tvegal, da ga bodo kot kršitelja obravnavali varuhi meje. Meja je zarezala tudi v odnose med ljudmi, zato posebej ti, ki so nekoč živeli ob meji brez omejitev, zdaj upajo, ko ta kaže prijaznejši obraz, na vrnitev starih časov. Vprašanje njenega priznavanja med državama in poštenosti njenega umeščanja je zato v tem času pri ljudeh ostalo v ozadju.
Kadar večina slavi, se manjšine, ki trpi, ne vidi
Ko je Slovenija 21. decembra 2007 vstopila v schengensko območje, je bilo veliko slavje na severni meji. A velika žalost na južni, pove Stanko Ivanušič, župan Občine Razkrižje. »Bil sem morda edini župan, ki se v Gornji Radgoni nisem udeležil veselega dogodka, kajti vedel sem, kaj nas čaka. Takrat se je za nas začelo trpljenje, še posebej je bilo to v začetnem obdobju. Na začetku je bila skoraj represija nad lokalnim prebivalstvom, ko se tudi družine, ki jih je ločila samo cesta, skoraj niso mogle več srečevati. Ampak takrat, ko večina slavi, se manjšine, ki trpi, ne vidi. In veliko ljudi je bilo takrat trpečih,« je rekel Ivanušič.
Spomnil se je zdaj že pokojnega domačina, kako ga je prizadelo, ko so hoteli zaradi meje, ki teče takoj za njegovo hišo, postaviti na pot do njegovih polj zapornico. Kdo bo meni zdaj postavljal zapornice, se je pridušal, če pa je že moj ded tukaj živel in obdeloval to zemljo, je takrat govoril jezen in razočaran. Na srečo na nekaterih mestih teh zapornic potem niso postavili, tam, kjer pa so jih, so domačini ob njej dobili ključe, da so si jih lahko odklenili in za sabo potem spet zaklenili. »Še posebej je bilo veliko stisk v času epidemije covida-19. Takrat je bila možnost prehajanje meje življenjskega pomena. Zaradi posameznikov, ki so razumeli stisko ljudi, ki niso mogli zaradi meje priti ne do zdravnika ali lekarne, ne do šole ali službe, pa tudi do svoje zemlje ne, smo lahko vsem rešili problem,« izpostavi Ivanušič in doda: »To so življenjske zgodbe, ki pa se morda že do Ljutomera ali Murske Sobote izgubijo. Mi smo jih živeli in ponosen sem, da smo jih reševali.«
S spremembo režima na južni meji je zdaj čutiti olajšanje, več je tudi upanja, da se bodo ustvarile nove priložnosti za sodelovanje med ljudmi, društvi in lokalnimi skupnostmi, pa tudi za razvoj turizma, gospodarstva in tudi kmetijstva. Veliko kmetov iz Prlekije ima namreč na drugi strani meje v lasti ali najemu obdelovalno zemljo.
Veselje bi bilo še večje, če bi Občina Razkrižje imela tudi status obmejnega problemskega območja. Na velik nesmisel, da jim je ta možnost kratena, je Ivanušič opozoril tudi predsednika vlade Roberta Goloba na srečanju z župani v Dobrovniku avgusta lani. Ta se je čudil, kako je to sploh mogoče, in se zahvalil za to informacijo, toda tri tedne za tistim je vlada znova potrdila obstoječe stanje, torej da status problemskega mejnega območja pripada na primer Kranjski Gori in še številnim drugim, ne pa tudi občinama Razkrižje in Ljutomer. Ne gre za to, da bi si želeli status manj razvite občine, podčrta Ivanušič, ampak da bi s tem veliko lažje privabljali vlagatelje na obmejno območje. »Zdaj smo morda še rahlo nad vodo, ampak ko bomo enkrat pod njo, nam ni več pomoči,« pove župan Stanko Ivanušič, razočaran nad tem, da oblast noče in ne razume življenja ljudi ob meji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na črenšovski šoli strokovna konferenca o trajnostne odnosu do narave in ljudi
Osnovna šola Franceta Prešerna Črenšovci je pripravila 15. mednarodno strokovno konferenco z naslovom Avtonomija šole pri razvijanju trajnostnega odnosa do narave in (so)ljudi.
Janeza Smolkoviča, podjetnika in Razkrižana, spremembe na meji navdajajo s pozitivnimi občutki. »Čeprav živimo samo petsto metrov stran od meje, sem jo doslej zunaj mejnega prehoda prestopal izjemoma in z utemeljenim razlogom. To bo zdaj drugače in prav z vidika turističnih produktov, povezanih s kolesarjenjem ali pohodi, bo zdaj veliko lažje, prav tako se bodo izboljšale možnosti sodelovanja različnih ponudnikov z obeh strani meje. S tega vidika spremembe ocenjujem zelo pozitivno.«
Smolkovič se namreč ob podjetništvu posveča tudi ekološkemu in biodinamičnemu vinogradništvu, saj ima vinograde v Globoki tik ob meji, prideluje pa naravna oranžna vina. Bolj odprto mejo zato vidi kot priložnost za ustvarjanje novih priložnosti za ponudnike z obeh strani meje, na primer s skupno organizacijo odprtih kleti.
Sorodniki si bodo spet bližje
Tudi Štefan Krampač iz Koprive upa, da bo spremenjen režim na meji ugodno vplival na njegovo dejavnost, nove poslovne priložnosti predvsem na področju turizma pa pritegnile mlade. Sam spada med večje vinogradnike, gorice ima tudi na hrvaški strani. Spomni se časa, ko jim je meja s Hrvaško spremenila življenje in so s precejšnjim strahom, da bodo naleteli na patruljo, prevažali pridelek. Sčasoma so se tega, da je treba vedno imeti s seboj dokumente o dvolastništvu, navadili, policija pa je že tudi poznala avtomobile in traktorje domačinov ter jih ni več ustavljala, pripoveduje Krampač. Prav tako jih sčasoma nihče ni več ustavljal, ko so na delo v vinograd peljali delavce. Napetost na meji je počasi popuščala. Nova težava pa je nastopila v času epidemije, ko so zaradi ukrepov za zajezitev virusa morali zmanjšati število delavcev in skoraj vse delo opraviti samo člani družine. »A smo tudi to nekako srečno preživeli,« podčrta sobesednik.
Sam svoje vino uspešno prodaja po vsej Sloveniji. Zdaj upa, da ga bo lahko več prodal še na Hrvaškem. »Vse se bo bolj odprlo in tudi trgovali bomo lažje, kot je to nekoč že bilo,« razlaga Krampač. Bolj sproščeni bodo tudi stiki med ljudmi, saj je v krajih ob meji veliko mešanih zakonov. Štefanov oče je bil iz Prekmurja, mati iz Medžimurja, ohranjanje družinskih stikov pa je bilo za družino vedno pomembno. »A postopoma so se zaradi meje tudi te vezi začele krhati. Zdaj bo to spet veliko lažje,« je še rekel Štefan Krampač.
Ljudje je niso imeli v zavesti
Mejni prehod v Petišovcih je nastal s triopan prometnim znakom, ob katerem je en policist opravljal kontrolo, drugi pa ga je varoval, pripoveduje Božo Pongrac, takratni policist na policijski postaji v Lendavi in starosta med policisti na petišovskem mejnem prehodu. Kontrolo so policisti izvajali le ob vstopu ljudi v državo, prosto pa jih spuščali v smeri Hrvaške. Tam namreč še ni bilo mejne kontrole, medtem ko je Slovenija odlok o ustanovitvi mejnih prehodov, tako tudi v Petišovcih, objavila v uradnem listu v začetku oktobra 1991.
»Spomnim se, da sem zjutraj še ležal, ko so me poklicali, da moram biti ob deseti uri tam in tam, ker da dobimo obisk z generalne policijske uprave iz Ljubljane. Oblekel sem se in odšel k zabojniku, ki smo ga imeli postavljenega nižje ob škarpi. To je bilo zelo stresno. Čutil si kepo v želodcu in tega občutka ne moreš pozabiti nikoli. Še vreme je sporočalo, da je nekaj zelo narobe, saj je tisti dan lilo kot iz škafa,« se spominja upokojeni policist. Ljudje meje niso imeli v zavesti in so sprva prisotnost policistov, ki so bili v maskirnih oblekah in z dolgocevnim orožjem kot v času vojne, jemali bolj kot varovanje zaradi vojne na Hrvaškem.
Da meja v resnici pomeni tudi kontrolo in omejeno gibanje, so začeli dojemati šele po tem, ko so stari kovinski zabojnik preselili k cesti na mesto, kjer je bil pozneje zgrajen mejni objekt, in ko so tu izobesili zastavo. »To je bilo zelo čustveno za ljudi z obeh strani meje. Spomnimo se, koliko ljudi je dnevno prestopalo Muro, ker so delali v lendavskih podjetjih, koliko je bilo tu družinskih in prijateljskih vezi. Bili so posamezniki, ki so se zaradi meje počutili bolj gospodovalno, a večina je bila ob tem prizadeta,« pripoveduje Božo Pongrac.
»Končno sem to dočakal«
V letih svojega službovanja na meji je doživel marsikaj. Spominja se nekega človeka iz revne petišovske družine, ki je hodil pomagat nekemu kmetu v Podturen na hrvaški strani. Tam je dobil prašička, da bi si ga doma redil naprej, in gospodar mu ga je s stoenko po stranskih poteh želel pripeljati domov. Toda naleteli so na policijsko patruljo. »Na srečo vseh smo jih varno pospremili do doma in ta človek nam je v zahvalo obljubil, da nas bo povabil na koline. To je en tak dogodek, ki ga ne moreš pozabiti. To te gane. Meja ni zame in po tridesetih letih življenja z njo že lahko to povem. Zato je vsem nam zdaj padel kamen s hrbta,« še pove sobesednik, ki tudi sam izvira iz Medžimurja. Tam ima še sestro, ki jo obiskuje, prav tako grob svojega brata.
Ko so po tridesetih letih zaposleni na postajah mejne policije Petišovci in Murskega Središča v valove Mure tradicionalno in v znak dobrega sodelovanja spet vrgli kapo, so sogovornika, po zaslugi katerega se je to srečevanje sploh začelo, ob dvignjenih zapornicah preplavila čustva veselja. »Končno sem to dočakal,« je dejal vzhičeno.
Bili so povezani, upajo, da bodo spet
»Težko smo na Hotizi sprejeli postavitev temeljev za mejni prehod, saj smo bili s krajani sosednjega Martina na Muri zelo povezani. Meja nam je prinesla omejitve, ki jih nismo bili vajeni,« se spominja Štefan Sobočan s Hotize, tudi predsednik krajevne skupnosti v najbolj burnih časih prizadevanj, da bi ohranili hotiški brod in mejo na reki Muri. »Težko je bilo ljudem sprejeti neki kontrolni režim, če pa so se prej lahko prosto gibali, urediti pa so si morali tudi dokumente,« pravi. Hotižani so namreč večinoma lastniki polj in gozdov na levem bregu Mure in so si morali zaradi hrvaškega katastra pridobiti maloobmejne prepustnice. Sčasoma so se navadili, da morajo imeti ta dokument vedno pri sebi, čeprav jih nihče potem ni oviral pri tem, da bi prihajali na svoje parcele.
»Upamo, da bo življenje zdaj spet teklo tako, kot je to že bilo nekoč, torej da se bodo sorodniki spet več obiskovali in da bo še bolj zaživelo sodelovanje,« upa Sobočan. Seveda se spomni tudi časa, ko so si prizadevali za pošteno umeščanje meje, in sicer tako, kot so jo ljudje dejansko živeli. A žal neuspešno. Krivda je predvsem v tem, pove, da v preteklosti niso poskrbeli za to, da bi ta bila tako tudi vpisana v slovenski kataster. V času Jugoslavije, v šestdesetih letih, je namreč bil sklenjen dogovor o zamenjavi katastra med Slovenijo in Hrvaško pri Hotizi in Pincah, kar je Slovenija pri Pincah izvedla, Hrvaška pa pri Hotizi ne.
Maloobmejni prehod na Hotizi, katerega stavbo je na katastrsko mejo marca 2005 postavila hrvaška država, zdaj sameva, ne pa tudi cesta, ki vodi od Martina na Muri do Hotize. Ta postaja pomembna bližnjica za številne hrvaške delavce, ki prihajajo v Slovenijo ali gredo naprej v Avstrijo. Promet postaja vse gostejši, pravi domačin, ki je v bližnjem gozdu podiral drevje, s prostim prehodom meje pa se bo ta še okrepil, napoveduje. Hkrati opozarja, da cesta ni primerna za tako gost promet, in ker ta nima statusa državne ceste, bo težko najti nekoga, ki bi imel interes vlagati v njeno primernejšo ureditev. Izpostavi tudi, da s tem, ko se je umaknila kontrola z mejnega območja, vprašanje meje še vedno ni dokončno rešeno. »Ta bi morala biti na Muri,« poudari Štefan Sobočan.
Številka 5 morda dobro sporočilo
Marina Žerdin iz Mirišča je povedala, da že nekaj časa niso občutili, da živijo ob meji. »Od tistih napetosti leta 2006 naprej nismo imeli več nobenih problemov in tudi nihče ni več prihajal v kontrolo.« S spremembo kontrolnega režima bo življenje ob meji še bolj sproščeno, manj bo morda tudi poudarjanja, tako Žerdinova, čigavo je kaj. Nekaj pa bo k oživitvi sodelovanja prispevala še skupna denarna valuta. Ob olajšanju, ki ga je mogoče čutiti, pa se s spremembo kontrolnega režima na meji vendar poraja tudi bojazen, da bi ta vplivala na povečano število tujcev, ki bi tu želeli nedovoljeno prestopiti mejo.
So vse te spremembe morda tudi novo upanje, da bo zaselek Mirišče, oaza miru sredi narave, dobil nove prebivalce? »Mi upamo, da bo tako. Vsi trije zakonski pari, ki tu še živimo, smo stari šestdeset, sedemdeset let, in če ne bodo prišli mladi, ne vem, kaj bo potem z Miriščem,« je jasna Marina Žerdin. Zaselek ima vso komunalno infrastrukturo, tudi dobro cestno povezavo do Hotize, katere del je. Pred kratkim so dobili še nove naslove in hišne številke. Te se začnejo s pet, sklene Žerdinova, kar je morda dobro sporočilo, da so že zdaj možnosti, da v Mirišču dobijo še kakšno novo hišo.