vestnik

Permisivna vzgoja je naredila veliko škode 

Adriana Gašpar, 7. 3. 2018
Osebni Arhiv
Psihologinja Zdenka Zalokar Divjak Fotografija Osebni Arhiv
Aktualno

Dobra mama je ljubeča in stroga mama, pravi psihologinja Zdenka Zalokar Divjak 

Kako lahko mlade mamice, ki so vzgojene v permisivni vzgoji, svoj vzorec vzgoje spremenijo?
To je težava, ker vsi želimo na lep način vzgajati otroke, biti prijazni in spoštljivi. Želimo, da bi nas otroci spoštovali in tudi ubogali, vendar, če želimo to doseči, mora biti mama vzor, ideal in predvsem avtoriteta. To pomeni, da ni vključena samo čustvena podlaga, na podlagi katere otrok čuti bivanjsko varnost, ampak čuti tudi osebo, na katero se lahko zanese ob življenjskih neprilikah pa tudi ob lepih stvareh. To, da ima otrok zaupljiv odnos s starši, je bistveno. Če tega ni, če otrok ne čuti, da je mama steber, ki stoji v življenju, si bo avtoriteto poiskal nekje drugje.
Kje pa si jo ponavadi poiščejo?
Otroci odraščajo v dobi medijev, računalnikov, interneta, kjer je veliko navideznih prijateljev, idolov; ki vsi nekaj obljubljajo in kažejo, kako se treba zabavati, biti lepši od drugih, kjer so glavna tarča mlade deklice. Veliko je ljudi, ki dajejo vtis, kako zlahka so prišli do uspeha. In tu nastopijo starši, da določijo otroku prioritete. Ali so to šolske obveznosti, učenje in potem zabava, ali pa je zabava steber, na katerega se otrok naslanja.
Ampak to, kakšen steber si kot mama, je verjetno odvisno tudi od tega, iz kakšne družine ti izhajaš, od primarne družine, ali se motim?
Primarna družina je zelo pomembna, vendar je treba upoštevati, da pa je vsak otrok tudi osebnost zase. Seveda bo imel lažjo pot v življenju, če bo dobil dobro odskočno desko v družini, ni pa to usodno stanje. Moramo priznati, da v psihologiji in pedagogiki velikokrat premalo razmišljamo o razvoju vsake osebnosti, ki se, glede na življenjske okoliščine, lahko tudi odloča, kaj bo naredila s sabo. To je samovzgoja. Zdaj živimo v času, ko bi vsi nekako skrbeli za tega otroka, družina, šola, vsi, pozabljamo pa dati otrokom odgovornost v njegove roke za njegovo življenjsko pot. Da sam prevzame posledice svojih dejanj, pa tudi, da je odgovoren za svoj napredek. Nekje do 15 leta starosti je otrok še nekako vodljiv, če pa mu že v tem obdobju ne damo njegove naloge, njegovo zavest, da je tudi on kreator svojega življenja, potem bo ostal odvisen od naše pomoči. To je tisto, kar podaljšuje obdobje pubertete tja do 24. leta.
Do 24. leta?
Ja, take so zdaj zadnje raziskave. Ta odvisnost otrok od staršev je napaka vzgoje. To ni zaradi tega, ker ne bi bilo nič treba, ampak zaradi prevelike skrbi in pretirane pomoči otroku.
V kolikšni meri pa je potem "izgovor" mame, da ni bila deležna prave vzgoje in zato nehote vzorce predaja?
To drži, da vzorce prenašamo, ni pa to determinirano. Psihologija je dolgo časa živela na podlagi te vedenjske teorije oz. behavior - akcija in potem reakcija, kar pomeni, da če bo imel tako vzgojo, bo tako vzgajal. Ampak ni tako enostavno. Človek je veliko več od tega, da bi samo odgovarjal na neke dražljaje v življenju, ampak hoče tudi k nečemu strmeti. Hoče nekaj doseči, hoče nekaj presegati. To vidimo na področju ljubezni ali pa trpljenja. Da je vse mogoče.
Kaj zdaj berejo drugi