vestnik

(INTERVJU) Boris Onišak: Po operaciji se svet vrti enako

M. V., 5. 3. 2020
Nataša Juhnov
Estetika Nobilis je prejemnik priznanja za najboljšo ne operativno preobrazbo obraza leta 2019, na prestižnem tekmovanju My Face My Body Awards, kjer so bili izbrani kot edini predstavniki iz Slovenije.
Aktualno

Boris Onišak je strokovnjak za estetske posege na obrazu in vratu ter ustanovitelj štirih estetskomedicinskih centrov. V življenju ga vodi močna volja. Trenutno živi v Mariboru, a pravi, da pogreša domače, pomurske kraje.

Devetošolci se ravno odločajo, kje nadaljevati šolanje. Ste vi pri teh letih vedeli, kaj želite postati? 
»Sem. Želel sem postati učitelj. Ker smo imeli takrat še usmerjeno izobraževanje, sem se vpisal na gimnazijo v Murski Soboti, smer pedagoška. Všeč mi je bilo, saj sem lahko štiri leta užival v urah likovne vzgoje, glasbene vzgoje in igranja klavirja. V tretjem letniku pa sem začel razmišljati o medicini.«
Zanimiv preskok. Torej ste želeli postati zdravnik?
»Najprej da. Želel sem delati kot splošni zdravnik v Križevcih pri Ljutomeru, od koder sem doma. Med študijem v Ljubljani pa sem začutil, da me bolj privlači delo v bolnišnici kot v primarnem zdravstvu. Poleti sem tako hodil prostovoljno delat na različne oddelke v Splošni bolnišnici Murska Sobota in posebej pri srcu mi je bilo delo na oddelku za bolezni ušes, nosu in grla. Delo na tem področju je ambulantno in operativno, delaš tako z otroki kot z odraslimi. Ta dinamičnost me je pritegnila.«

boris-onišak, estetski-kirurg
Nataša Juhnov
Najprej je želel delati kot splošni zdravnik v Križevcih pri Ljutomeru, od koder je doma. Med študijem v Ljubljani pa je začutil, da ga bolj privlači delo v bolnišnici kot v primarnem zdravstvu.

Niste imeli želje ostati v Ljubljani, kjer ste študirali?
»Ne. Lahko bi delal tam ali v Mariboru, a prevladovala je želja pomagati domačim ljudem. V SBMS sem se zaposlil kot otorinolaringolog in sčasoma poleg zdravstvenih operacij nosu začel izvajati še estetske posege, nekateri zadovoljni pacienti pa so si kasneje želeli še kakšno pomlajevanje ali popravilo štrlečih ušes in tako se je začel obseg estetike počasi širiti.«
Ste se za estetske posege dodatno specializirali?
»Estetika me je privlačila že v srednji šoli. In na ORL-področju je estetiki najbližja korekcija nosu. V Sloveniji sicer obstaja specializacija iz plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, a tovrstni specialisti so v UKC Ljubljana, UKC Maribor in po posameznih splošnih bolnišnicah. V Murski Soboti ga takrat ni bilo, zato specializacije nisem mogel opravljati. Kar se tiče fine estetike, pa je Slovenija tako majhen trg, da moramo vsi, ki želimo več znanja in izkušenj na tem področju, na izobraževanje v tujino.«
Veliko časa ste preživeli v tujini. Verjetno gre za precej draga izobraževanja?
»Imel sem predvsem srečo. Doma sem s kmetije in nisem imel vplivnih staršev. Samo zaradi svojega dolgega jezika in strašanske želje sem uspel. Začelo se je tako, da sem se udeležil kongresa na Madžarskem, kjer so takrat za t. i. vzhodni blok izvajali delavnice. Tam sem spoznal priznanega evropskega kirurga za estetiko obraza iz Milana Pietra Palma, predsednika evropske akademije za obrazno estetsko kirurgijo (European Academy of Facial Plastic Surgery), ki je enkrat na leto za štiri specializante v Milanu pripravil teden dni brezplačnih delavnic. Sprva me je zavrnil, ker je imel vsa mesta že zapolnjena, a je potem ena od specializantk odpovedala in sem lahko šel. V Murski Soboti sem brez pomisleka sedel na vlak in izstopil v Milanu. Prvič sem bil v velikem mestu in popolnoma izgubljen. Takrat še ni bilo navigacijskih naprav, vodila me je le močna želja. Tam sem potem spoznal predstojnika ORL-klinike v Münchnu Alexandra Berghausa in začel hoditi še k njemu. Vse to je bilo brezplačno, saj denarja nisem imel.«
Zasledila sem tudi, da ste del izobraževanja opravili v ZDA.
»Res je. Na enem izmed kongresov v Evropi sem spoznal profesorja Krisa S. Moa, predstojnika klinike za estetsko, rekonstruktivno in onkološko kirurgijo obraza in vratu na Univerzi v Washingtonu, ki me je vprašal, od kod sem, in ugotovila sva, da je njegova babica iz Slovenije. Povabil me je v Seattle, kjer je bil predstojnik klinike za bolezni ušes, nosu in grla. Omogočil mi je delo pri njem ter različnih zasebnih kirurgih. Lahko rečem, da je bil potek dogodkov popoln, hkrati pa je k vsemu prispevala tudi podpora domačih.«

boris-onišak, estetski-kirurg
Nataša Juhnov
Na nagrado je Onišak zelo ponosen.

Rekli ste že, da je operacija nosu najbližje vaši specializaciji. Pravijo, da spada med najtežje.
»Estetska korekcija nosu je vsekakor najtežji od vseh estetskih posegov, ker se pri operaciji srečujemo z različnimi strukturami – kostjo, hrustancem in kožo. Je simetrična struktura na sredini obraza in je ni mogoče zakriti z lasmi, oblačili. Vedno pravim, da za lep rezultat ni pomembno le moje delo, ampak tudi reakcija tkiva.«
Torej pacientu ne morete stoodstotno zagotoviti, da bo dobil nos, kot si ga želi. Kakšne pa so predstave pacientov, ko se obrnejo na vas?
»V ambulanti dostikrat povem, da se bo po operaciji svet vrtel enako. Operirati se damo, če se bomo po tem bolje počutili. Včasih zaznam, da ima pacient druge težave. Recimo misli, da bo z operacijo rešil zakon ali obdržal službo ali postal bolj priljubljen v družbi – ne bo. Nič od tega se ne bo zgodilo. Operiramo se samo zaradi sebe, da se bomo bolje počutili.«
Ali tudi koga zavrnete?
»Se je že zgodilo. Včasih pride kdo k meni tudi s sliko nosu, ki si ga želi. A potem naredimo analizo obraza in vidimo, kakšen nos bi bil primeren. Lep nos je tisti, ki je neviden. Neviden pa je takrat, ko je v harmoniji s preostalim obrazom.«
Opazila sem, da na družbenih omrežjih včasih delite tudi videe s poučno vsebino, recimo kako odpraviti smrčanje ali kako reagirati v primeru prehlada.
»Medicina ni samo zdravljenje, ampak tudi preventiva, zato skušamo tudi izobraževati. Ravno včeraj sem imel primer, da je na pregled prišel otrok z mamico, ki je povedala, da sta si doma ogledala video pregleda. Pregled je potekal mirno, saj je otrok vedel, kaj se bo zgodilo. Tako je otroku olajšan stres, nam pa delo.«
Po Sloveniji ste odprli štiri estetskomedicinske centre. Prvega leta 2007 v Moravskih Toplicah, nato še v Mariboru, Ljubljani in Portorožu. Opažate kakšne razlike v miselnosti ljudi glede lepotnih operacij glede na lokacijo?
»Niti ne. Sprejemanje estetike se je v zadnjih letih bistveno izboljšalo. Ljudje se o tem pogovarjajo, tako ob kavi s prijatelji, pri frizerju … Celoten napredek se čuti v Sloveniji in tudi Pomurje nič ne zaostaja v sprejemanju pomlajevalnih metod ali kirurških metod.«
Po čem pa stranke najbolj povprašujejo?
»Največ je pomlajevanja, tako s hialuronsko kislino kot z botoksom. Botoks je primeren za zgornjo tretjino obraza in je v osnovi zdravilo, ki se daje tudi otrokom. Hialuronska kislina pa je primerna za spodnji dve tretjini obraza. Zavedati se je treba, da se vsi staramo in da je čisto normalno, da se z leti predvsem maščoba na obrazu topi. Pri osemnajstih letih je naš obraz kot polna čvrsta vrečka, z leti pa se koža razteza, hkrati pa volumen obraza manjša. Zaradi tega nastaja uvelost obraza. Se pa zmanjšuje količina kirurških liftingov, predvsem zaradi uspešnosti nekirurških metod pomlajevanja. Drugače je v estetski medicini, kjer se povečuje trg na vseh področjih - dela se več operacij nosu, operacij prsi, liposukcij, odstranitev odvečne kože na trebuhu. Vsako leto je tega več. Ljudje nekako hočemo svež videz in estetika je prav to, da je nekdo lep za svoja biološka leta.«
Če včasih primerjamo ljudi iste starosti, so nekateri že v osnovi videti starejše v primerjavi z drugimi.
»Vsekakor. Imamo dejavnike, na katere ne moremo vplivati – to so recimo genetika, starost, posledično hormoni. Imamo pa tudi dejavnike, na katere lahko vplivamo – kajenje, pretiran alkohol, pretirano sončenje, nihanje telesne teže, stres in nezdrava prehrana. Vse to pospešuje staranje.«

boris-onišak, estetski-kirurg
Nataša Juhnov
Kot otrok si je želel postati učitelj, šele kasneje ga je pritegnila medicina.

Storitve vaših estetskomedicinskih centrov uporabljajo tudi nekateri znani Slovenci. Med njimi nekdanji tekmovalec šova Masterchef Gašper Kramar in voditeljica Oriana Girotto.
»Oriana je naš obraz in z veseljem povem, da smo oktobra lani z njenimi fotografijami v Las Vegasu zasedli prvo mesto za nekirurško pomlajevanje obraza leta 2019. Na njenem obrazu smo izvedli različne pomlajevalne metode oziroma tehnike, posneli pa smo video, ki si ga je mogoče ogledati na naši spletni strani. Na ta dosežek smo zelo ponosni.«
Kako pa usklajujete delo, ki je razpršeno po Sloveniji?
»Zelo pomembna je podpora družine, ob tem pa dobro usklajevanje in načrtovanje obveznosti. Pomembni so tudi dobri odnosi s sodelavci. Trenutno je pri nas zaposlenih okoli deset zdravnikov, ki opravljajo različne storitve, in še dvakrat toliko drugih zaposlenih.«
Kako pa je s konkurenco na področju lepotnih posegov?
»Moram reči, da smo kolegi in nekako pozitivna konkurenca, saj je dela dovolj. Vsi se trudimo, da delamo bolje, ni pa neke nevoščljivosti med nami. Bi pa opozoril na tiste, ki prihajajo s kovčki polnil v Slovenijo in izvajajo metode pomlajevanja v kozmetičnih salonih, najetih stanovanjih ali hotelskih sobah. Ko ta oseba odide, ostane pacient prepuščen sebi, in če pride do zapletov, nima kam.«
Moto vašega estetskomedicinskega centra je Vaši lepoti dajemo novo priložnost. Kaj to pomeni?
»Da je zmeraj čas, da se odločimo za korekcijo hib, ki nas motijo. V Portorožu imam trenutno gospo, ki je začela postopek pomlajevanja kože pri osemdesetih letih. Izrazila je željo, da želi malo volumna, da bi se ji gubice manj videle. Bil je še en gospod, ki je pri osemdesetih letih prišel do nas z željo, da mu operiramo nos. Povedal je, da si je to želel vse življenje. Različne življenjske zgodbe slišimo.«
V uvodu ste rekli, da prihajate iz majhne prleške vasi, Križevec. A danes živite v Mariboru.
»Najprej sem se iz Križevec preselil v Mursko Soboto, a se je nekaj zelo vplivnih pomurskih ljudi odločilo, da tukaj nisem potreben. V SBMS sem želel graditi kliniko za otorinolaringologijo, a so mi jo politično zablokirali leta 2010. Vse se je samo še stopnjevalo, dokler leta 2014 nisem dal odpovedi in se preselil v Maribor. Žal mi je, saj sem imel za kliniko pripravljen projekt, veliko pa bi ta prinesla ne samo pacientom, temveč tudi prispevala k razvoju Pomurja. Vedno sem si želel ostati v Pomurju in pomagati ljudem, ki nimajo denarja. Dvakrat sem dal prošnjo za koncesijo, a so jo zavrnili. Najbolj boli, ker govorijo, da ni zdravnikov, da nimajo s kom skrajšati čakalnih vrst. Nas pa boli, ko pridejo k nam ljudje, ki imajo težave z dihanjem, pa morajo plačati, saj nimamo koncesije. Zanimivo pa je, da če gre pacient na operacijo na Hrvaško, mu v Sloveniji povrnejo stroške. Lahko bi rekli, da smo tako bogata družba, da denar raje izvažamo, kot da bi dovolili, da bi zdravstveni poseg opravil zdravnik doma in bi za to zaposlil še dodatno osebje. Upam, da se bo na tem področju kaj spremenilo.«