Predstavlja izbor poezije štirinajstih sodobnih še živečih madžarskih pesnic in pesnikov vseh generacij, ki pripadajo različnim poetikam. To delo je tudi rezultat predstavitve madžarske poezije na festivalu Dnevi poezije in vina 2017 ter prevajalske delavnice, ki je potekala na tem festivalu. Pesmi so med drugim prevajali Milan Vincetič, Gabriella Gaal, Andrej Brvar in drugi, o madžarski poeziji in o tem, kako so nastajali prevodi, pa smo se pogovarjali s pesnikom in prevajalcem Alešem Štegerjem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vestnikova osebnost Pomurja je postala ambiciozna športnica
Medijska hiša Vestnik je s pomočjo bralcev izbrala Vestnikovo osebnost Pomurja minulega leta.
Od kod ideja za knjigo? Kako je nastal izbor sodobnih madžarskih pesnikov za to knjigo?
»Sodobno madžarsko poezijo na Slovenskem poznamo bolj malo. Potem ko nas je zapustilo nekaj najbolj zvestih prevajalcev iz madžarščine, kot sta bila Kajetan Kovič in Jože Hradil, in je prenehala delovati Pomurska založba, je nastala vrzel. Delno so jo zapolnjevala prizadevanja mlajše generacije prevajalk in prevajalcev, delno prizadevanja festivalov, kot so Dnevi poezije in vina ter Vilenica. A kljub temu je bilo sprotnega spremljanja bogate madžarske pesniške scene in kakovostnih prevodov malo, še manj knjižnih publikacij. Kot da imamo Slovenci nataknjene plašnice za sosede. No, priznati je treba, da tudi v drugo smer ni nič bolje, kvečjemu še slabše, a to nas ne odvezuje neke civilizacijske radovednosti, odprtosti do vzhodnih sosedov.«
S kakšnimi poetikami se ukvarjajo sodobni madžarski pesniki?
»Rekel bi, da obstaja množina različnih poetik, vsak pesnik pa je svet zase. So pa mogoče na splošno gledano bolj igrivi, bolj nori, včasih tudi bolj politični od večine slovenskih pesnic in pesnikov.«
Nekateri med njimi so lani obiskali Slovenijo in smo jim lahko prisluhnili tudi v Lendavi.
»V okviru že omenjenega festivala Dnevi poezije in vina je lani potekala prevajalska delavnica z vrhunskimi madžarskimi in slovenskimi pesnicami in pesniki. Od slovenskih so se je poleg mene udeležili še Kristina Kočan, Andrej Brvar, Milan Vincetič, od madžarskih pa Janos Terey, Krisztina Toth, Istvan Vörös in Otto Tolnai, za prevode pa je skrbela Gabriela Gaal. Bilo je nadvse informativno in prijateljsko, res smo dodobra spoznali poetike drug drugega, ob tem pa imeli vrsto nastopov, med drugim tudi v lendavski knjižnici.«
Bilo je več prevajalcev, med njimi tudi Milan Vincetič. Kako ste se lotevali prevajanja madžarske poezije, saj večina prevajalcev ne govori madžarskega jezika?
»Vsa besedila so bila dobesedno prevedena vnaprej. Pomagali smo si s komunikacijo v angleščini, ob nas pa je bila ves čas zelo natančna in zavzeta Gabriela Gaal, ki je pomagala pri razjasnjevanju najbolj zagatnih vprašanj. Za Milana Vincetiča je bila to žal ena zadnjih pesniških aktivnosti, nastop na Ptuju morebiti njegov zadnji javni nastop sploh. Vincija, kot smo ga prijatelji imenovali, sem izredno cenil, tako njegovo poezijo kot njegovo kritiko. Bil je eden najbolj humornih, natančnih in rahločutnih bralcev poezije, nekdo, ki je z geografskega obrobja pazljivo meril celotni slovenski kulturni prostor z neprizanesljivim, lucidnim pogledom distanciranega, a obenem nikoli ciničnega opazovalca. Dva dni pred njegovo smrtjo sem ga po naključju srečal v Gornjih Petrovcih. Sedel je pred trgovino in razpravljal o knjigah, ki jih je pravkar prebral. Česa takega ne v Gornjih Petrovcih ne v veliko večjih krajih ne srečate vsak dan. Bil je intelektualec, ki nam je vsem kazal, da za visok nivo ni treba posedati po kavarnah v Ljubljani ali New Yorku, lahko si kjer koli, važno je, kaj bereš, kaj razmišljaš, kaj si.«
Madžarska poezija je slovenskim bralcem kljub geografski bližini, številnim ustvarjalnim povezavam in gostovanjem madžarskih avtorjev na slovenskih tleh in tudi obratno dokaj slabo poznana. Je vzrok jezik, premalo stikov...?
»Predvsem je težava, ker ni sistematičnega, rednega načina, da bi se pesniki in prevajalci sestajali in družili s ciljem ustvarjati neki poglobljen kontekst in razumevanje za literaturo drugih. Že večkrat sem predlagal ustanovitev prevajalskega centra in štipendij, ki bi tako zamisel podpirali. Ko govorimo o medkulturnem sodelovanju, moramo govoriti tudi o povsem konkretnih rešitvah, kako naj se tako sodelovanje izvaja in krepi v prihodnje.«
