vestnik

Poletni premisleki: Šoping in Graz

Denis Živčec, 26. 7. 2018
Sašo Bizjak
Aktualno

Nič ne voham. Čisto nič ne voham. Pa kako je to mogoče? Tako sem zadnjič stresal z glavo in se čudil sredi avstrijskega Metroja, ki sem ga obiskal prvič po slabih dvajsetih letih. Grosistična trgovina, pred katero je nekoč bilo več naših registracij kot njihovih in so nepregledne vrste Slovencev s sposojenimi privatniškimi karticami čakale na žig za melerštajer, melerštojer, mervertštojer ali kakorkoli se je že imenovala tista reč, ki je nikoli nismo znali prav izgovoriti, je še vedno videti enako. Modra, s kupom robe, ki se mi danes nekako zdi precej dražja kot takrat. Le parkirišče je skoraj prazno, v glavnem s samimi avstrijskimi tablicami, in noter dela samo ena blagajna, pa še na tej ni vrste.
Ampak … kam je izginil vonj po avstrijski trgovini? Spomnite se ga. Nekakšna mešanica vonja po prekajenih klobasah, pralnih praških, kruhu, čistilih in zelenjavi. V spominu na otroštvo ga povezujem s prijetnim vznemirjenjem, da se bomo domov vrnili s polnim prtljažnikom reči, ki jih pri nas ni bilo dobiti. Tisti hrustljavi rožnato-beli čokoladni pepermint bonboni, malo boljše margarine, kinderjajčke, milke, ki jih imamo danes že tako poln kufer, da od sile iščemo organske čokolade iz pravičnih trgovin s čiliji, brinom in kdo ve čem še. Ker smo vsega naveličani. Oni dan sem v dar dobil butično čokolado s sardino. Fuj.
Med vožnjo z obrobja Gradca proti Mariboru načrtno zavijeva na staro cesto. Hotel sem, iz golega firbca, nekaj kupiti še v najbolj legendarni prodajalni od vseh, v Debeli Berti. No, nakupovalnem centru Wieser, ki pa mu tako ali tako nihče ni tako pravil. Berta je bila sredi dneva že več ur zaprta. Pogled skozi izložbo pa je pokazal, da je ponudba približno tako pestra in razkošna kot v Černobilu. Podobno vzdušje je vladalo tudi na ulici. Daleč naokoli nobenega avtomobila ali žive duše. Še tisti bordel na bregu je deloval nekam žalostno, čeravno, baje, še vedno marsikateri Mariborčan tja hodi žigosat mervertštojer. Gledam zanikrno Berto in se megleno spomnim tistega zloglasnega napisa, ki so nam ga tam nekoč obesili: "Jugoslovani, ne kradite", medtem ko smo mi od tam nosili vedra, polna riža in kave. Nikoli mi ne bo prav jasno, kako je mogoče, da v državi, kjer se je vse vrtelo okoli pepelnika in džezve, ni bilo mogoče dobiti dobre kave. Alvorada in Minas. Obljubljen raj tistega časa. Kot v tisti pesmi skupine Rendez-Vous Shopping in Graz. Gledam Berto in se privoščljivo nasmehnem. Bog ima dolgo šibo. No, a kljub aroganci bi brez Wieserjev takrat bili obsojeni na dolgočasje, ki so ga ponujale naše prodajalne. Prav zaradi bližine avstrijske špecerije smo Mariborčani vedno bili vsaj malo bližje svetu. In svet se je vozil skozi mejni prehod Šentilj. Morda smo Štajerci tudi zato po odprtosti, čeravno včasih malce težke duše, tako podobni Primorcem.
Kako zelo mi še danes gredo na živce tiste prismuknjene vetrnice, ki so jih Avstrijci namontirali nad svojim mejnim prehodom Spielfeld. Kot otroku so se mi zdele pravljične, danes se mi zdijo zgolj bahave. Tako kot tista famozna avstrijska vila na bregu ob avtocesti A1, okoli katere se je napletlo celo nekaj mitologije. Tudi zgodba, da v njej živi Niki Lauda. Danes vemo, da je vila znotraj opremljena v nekakšnem kičastem podjetniškem neobaročnem slogu, s čajnim salonom v azijskem duhu. Družina, ki ima v lasti verigo prodajaln s čevlji, se več kot 40 let stare hiše na vsak način poskuša znebiti, saj je stavba zaradi nebivanja krepko potrebna obnove, urejanje slavnega vrta zgolj za imidž pa jo bo spravilo na kant. Toliko torej o Beverly Hillsu na pol poti do Gradca. Kakšen Lauda neki.
No, stanje na slovenski strani stare ceste ni kaj boljše. Prazni objekti, razpadajoče fasade, praznina. Vse spominja na neke druge čase. Gledam in razmišljam. Morda pa vonj po avstrijski trgovini ni izginil. Najbrž je še vedno tam. Mora biti. Le voham ga več ne, ker imajo danes tak vonj najbrž tudi naše trgovine. Ker zdaj imamo vse. Razen avstrijskih plač. In Ikee. In Primarka. Kar me žre. No, ampak nekaj slovenskih enklav je v Avstriji pač moralo ostati.
Sem morda zadnja generacija, ki se bo še spominjala vonja po avstrijski trgovini? Najbrž. Moja generacija. Kdo sploh smo? Pravijo, da smo milenijci. Naziv, ki pripade tistim, rojenim po letu 1981, in smo odraščali na prelomu tisočletja. Kako izjemno redka, zgodovinska izkušnja. Niti ne vem, ali sem se tega takrat kot srednješolec zavedal. Prodajali so nekaj očal in plakatov z napisom 2000 in po radiu se je vrtelo nekaj komadov na to temo. Spomnim se tudi sošolke, ki je trdila, da bo na milenium, silvestrovo 99/2000, izgubila nedolžnost. Četudi jo je v resnici izgubila že okoli druge adventne nedelje. Ampak frajersko je bilo za milenium napovedovati velike reči.
Milenijci, heh, kako znanstvenofantastično zvenimo. Danes visimo na facebooku in se gledamo po telefonih. V resnici pa smo nekoč zbirali in v piramido zlagali prazne pločevinke gaziranih pijač, od kole, fante do almdudlerja. Smo generacija, ki se jo je učilo, da moraš za zdravniški pregled vedno kupiti novo, malo boljše spodnje perilo. Med šoping izleti smo v Avstrijo nosili sendviče v alufoliji in jih jedli na parkiriščih. Tisti iz malo boljših družin – z velikimi jolly barvicami - so se že takrat španali v dragem Nordseeju, ki je medtem prišel tudi v Maribor in se v kratkem iz njega tudi pobral. Milenijci smo generacija, ki je prva imela mobilne telefone v velikosti opeke, prve zgoščenke, prvi internet in je brala Bravo. Množično smo drli na gimnazije, se vpisovali na družboslovne smeri študijev, jih pogosto tudi spektakularno zavozili in se po diplomah srečali z nenavadno situacijo, ko za nas, hvaljene in bojda najbolje šolane v zgodovini, ni bilo služb. Pa smo se nekako znašli in še danes večina v neki raziskavi vprašanih milenijcev meni, da lahko novo službo najde v treh mesecih. Četudi je ne. Ampak to ni prijetno priznati. Ker milenijci smo pač kul. Četudi si nekje tiho v sebi želimo, da bi nam kdaj še kdo prinesel kinderjajček. Da bi vsaj tu in tam še začutili iskreno vznemirjenje in navdušenje nad čemerkoli.