vestnik

Pomoč, ki je postala življenjska izkušnja

Majda Horvat, 4. 5. 2020
Majda Horvat
Renata Škrget pravi, da jim bo ta izkušnja za vedno zaznamovala življenje.
Aktualno

V dobrem mescu je pomagalo več kot sto zunanjih zdravstvenih delavcev in študentov – Želijo si, da se bodo stanovalci spet lahko srečali z domačimi

Zaradi hitrega širjenja okužbe s koronavirusom med stanovalci in tudi zbolevanja zaposlenih je direktor Doma starejših občanov (DSO) Ljutomer Tomislav Nemec zaprosil za pomoč najprej Zdravstveni dom (ZD) Ljutomer. Že 23. marca je prišla pomagat diplomirana medicinska sestra, tej pa je sledilo še deset zdravstvenih delavcev. Od takrat se je v oskrbo in nego stanovalcev doma vključilo več kot sto ljudi iz pomurskega in ptujsko-ormoškega okoliša, prišli pa so tudi študentje prostovoljci. Nekateri od njih so se prav tako okužili ali pa so zaradi stika z okuženimi še vedno v izolaciji.
V torek je bilo v proces dela še vedno vključenih okoli 60 zunanjih sodelavcev, je povedala Renata Škrget, pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege v ZD Ljutomer, ki je opravila pomembno delo pri usklajevanju pomoči zunanjih delavcev. Ministrstvo za zdravje je v začetku aprila poleg Škrgetove za koordinatorja pomoči regijskih zavodov imenovalo še Marijo Zrim iz Splošne bolnišnice Murska Sobota, prav tako za področje zdravstvene nege, in zdravnico Dominiko Novak Pihler, ob njej pa še zdravnico Ano Gomboc iz Zdravstvenega doma Murska Sobota.

Najprej ste pomagali zaposleni iz ZD Ljutomer, nato so prišli kolegi iz drugih pomurskih zdravstvenih ustanov. Zdaj prihajajo skorajda iz vse Slovenije. Kaj je sporočilo tega?
»Da smo ljudje in da čutimo, zakaj smo se odločili za tak poklic. Pomembno sporočilo pa je tudi, da držimo skupaj. V tem primeru ne gre le za frazo, ampak za resnično pomoč. Zdaj jo potrebuje DSO Ljutomer, naslednjič jo bo morda že kdo drug.
Bo pa danes (28. 4., op. a.) prišlo na pomoč še deset študentov zdravstvene nege in medicine, ki bodo delali prostovoljno. Hvaležna sem vsem, ki so prišli in še prihajajo na pomoč. S tem so pokazali, da so iz pravega testa. Gre za veliko žrtev, kajti za čas dela v domu so se morali ločiti od svojih družin. Veliko se pogovarjam z njimi in vem, da ni lahko, še posebej ko doma pustiš majhnega otroka. Nekateri doživljajo stiske in so še posebej ranljivi v dneh, ko končujejo delo.
Čeprav je delo zahtevno, doživijo ob slabem tudi veliko pozitivnega, navezali so se na nove sodelavce, to je za vse življenjska izkušnja. Zahvaliti se želim tudi študentom, ki so s svojim delom lahko marsikomu vzor. Zelo so povezani in bodrijo drug drugega, v dom pa so prinesli tudi mladostni optimizem, sproščenost in vedrino, ki jo zelo potrebujemo. Za vse nas je to izkušnja, ki nam bo za vedno zaznamovala življenje.«
Senco dvoma o predanosti zdravstvenih delavcev je vendar vzbudila nedavna odločitev ptujske bolnišnice, da zaradi pomislekov zaposlenih ne bo sprejela okuženih stanovalcev iz ljutomerskega doma. Je bil morda tudi to trenutek stiske, ko so bili postavljeni pred dejstvo?
»Ozadja zgodbe ne poznam in je ne morem komentirati, mislim pa, da je bil pri nekaterih to odziv v stiski. Pozneje, ko so o vsem premislili ter uvideli in začutili, da so moralno in etično dolžni pomagati, so to svoje nasprotovanje obžalovali. Zdaj namreč v velikem številu prihajajo na pomoč v Ljutomer. Samo danes jih je iz ptujske bolnišnice in okoliša prišlo pomagat štirinajst in že prej šest.«
V razpetosti med delovanjem sistema in političnimi odločitvami na eni strani ter dolžnostjo pomagati po človeški, poklicni plati se je včasih težko odločiti.
»Politične odločitve sprejema nekdo drug in se vanje ne vmešavamo. Zdravstveni delavci se zdaj usmerjamo v to, da strokovno pomagamo tako varovancem kot zaposlenim v domu starejših. Naša želja je, da se širjenje okužbe čim prej ustavi, da se okuženi pozdravijo in da se delo vseh nas čim prej vrne v ustaljene tirnice. Predvsem pa si vsi želimo, da bi stanovalci spet lahko šli v naravo in imeli socialne stike ter se srečali s svojimi domačimi. Res pa je tudi, da smo kot vsi tudi zdravstveni delavci vpeti v neke sistemske okvire in politične odločitve.«
Kdaj lahko po vašem mnenju pričakujemo vrnitev v ustaljene tirnice? Kakšne so zdaj razmere v domu?
»Zdajšnje delo prinaša uspehe in mislim, da smo na dobri poti. Ravno danes sem vodila v domu delavnico za pravilno uporabo osebne varovalne opreme za kader, ki še prihaja na pomoč, in tudi z njimi se pogovarjam o tem, kaj lahko pričakujejo v prihodnje. Zunanji sodelavci vedo, da bodo v domu delali štirinajst dni, temu obdobju sledi sedemdnevna izolacija in na koncu odvzem brisa za test okuženosti. Če je ta negativen, se lahko vrnejo v svoje delovno okolje.
Vsi koordinatorji dela gostujočega kadra pa upamo, da bo domski kader kmalu spet v polni sestavi, da bo postopoma prevzemal delo in si vzpostavil varen in strokoven sistem dela. Mi pa se bomo začeli umikati.«

Kdaj bo prišel dan, ko v domu ne bo več okužen noben stanovalec in zaposleni?
Po vsem, kar smo naredili in še izvajamo za preprečevanje širjenja okužbe, in po vsem delu, ki ga opravljamo, osebno pričakujem, da bi to lahko bilo v naslednjih treh, morda štirih tednih. In da bo dom potem spet postal zdravo okolje za stanovalce in zaposlene.

Pomagalo že 72 ljudi

Do 24. aprila je v DSO Ljutomer prišlo pomagat 72 ljudi iz drugih zdravstvenih zavodov in ustanov, njihovo število pa še vedno narašča. ZD Ljutomer je do omenjenega datuma poslal v pomoč 11 zaposlenih, ZD Gornja Radgona štiri, ZD Lendava pet, ZD Murska Sobota 15, ZD Ormož enega, ZD Ptuj štiri, SB Murska Sobota 18, SB Ptuj štiri, Psihiatrija Ormož enega, Sava Turizem sedem, ambulanta dr. Vilmosa Vassa enega, študenti ECM so bili trije in pet študentov medicine ter zdravstvene nege Univerze v Ljubljani.