vestnik

Pomurci o Pomurju: Prekmurje je popek Evrope, čeprav nekateri mislijo, da je slepič 

Valentina Smej Novak, 12. 7. 2018
Miran Juršič
Valentina Smej Novak pravi, da v Prekmurju vidiš več neba kot drugje in se zdijo vse poti odprte.
Aktualno

Komur se posreči, tisti jo potegne s sabo, ko odide od nje. Kjerkoli hodi, mu teče pod nogami, skozi glavo in skozi prsi …“, iz knjige Štefana Smeja, Mura. 

Odraščanje na panonski ravnini sta zaznamovala dva občutka: v Prekmurju vidiš več neba kot drugje in vse poti se zdijo odprte. Nebo na ravnici se razpenja v popolni polobli, slutiš nebesni svod nad glavo, ki se nekje v daljavi tiho stika z zemljo. Pogleda in neba ne omejuje skoraj nič, morda oblak ali črta letala, ki prešije nebo in se zdi, kot da opno nebesnega svoda potegne še dlje, kot tenka oblačna nit, ki se vtke v daljavo. Tudi poti po zemlji so delovale zmeraj odprte, tako kot na nebu ni nič motilo odprtega pogleda, tako se je tudi ravnica zdela neomejena in je vabila, enakomerno in nediskriminatorno, na vse stani neba, razdalje proti Dunaju, Budimpešti, v Zagreb in čez Muro v Ljubljano so se zdele enako daleč in blizu. No, resnične ceste, te so druga zgodba, te so bile tam naprej, ko si se podala nanje in je ravnica prešla v gričevje, hribi pa so pričeli zastirati nebo, pogosto ozke, razdrapane, jamaste in počasne. V dobesednem in prenesenem smislu.
V Prekmurju se zmeraj počutim kot v popku Evrope, zato nikoli nisem dobro razumela pomilujočih pogledov, ko so ob mojem naglasu nekako pokroviteljsko prikimali, češ, ah, ja ti si pa od daleč, kako pa je tam pri vas. Rodovitno in odprto, sem pomislila. Nekateri pač mislijo, da je tam v Prekmurju namesto popka - slepič. V Ljubljani sem dojela, da so široki vokali za marsikoga neizgovorljivi in da se iz vseh mest ne razprostirajo enako dolge poti na vse strani neba. Dojela sem, tudi, da sta pojma središče in provinca zmeraj odvisna od točke gledišča in da se razdalje iz središča merijo drugače kot razdalje do središča.
Tudi po zaslugi družbenega angažiranja mojih staršev, se mi je v otroštvu zdelo, da svet kar prihaja k nam, da je v Prekmurju prav toliko središče sveta kot kje drugje. Protesti ob napovedani gradnji hidroelektrarne na Muri v osemdesetih so pritegnili civilno družbo iz vse Slovenije, dnevno so prihajali obiski. Debate pozno v noč v naši kuhinji, ko je oče nalival zobovcov čaj, mama pa stepala vinski šodo, so premetevale imena svetovne filozofije, naslove pravkar izdanih knjig in omenjale teme iz člankov v dunajskem Profilu, nemškem Spieglu ali ameriškem Newsweeku.
Ob četrkih sem šla v kiosk pri tržnici in kupila Teleks, Mladina je bila naročena, enkrat na mesec je prispela debela kuverta naslovljena na moje ime z revijo National Geographic in z mamo sva se peljali v avstrijsko Radgono, kjer sva na tamkajšnji banki vplačali letno naročnino, pozno v noč so po stanovanju odmevale debate Orfovega Kluba Zwei. V soboški knjigarni je bila nova Žižkova knjiga istočasno kot v ljubljanski, v očetovem nabiralniku je bila 57. števika Nove revije.
Nekega dne, ko sem prišla iz popoldanske izmene prvega razreda osnovne šole, je bil pri nas na obisku družinski prijatelj in na mizo je položil sivo škatlo, za ekran so uporabili kar našo prenosno televizijo. S sosedovim sinom sva na tem prvem Atariju popoldne igrala neko igrico, ki je ob kvadatek odbijala žogico.
Pred kratkim sem prebrala zapis Cirila Kosmača, ki pravi, da vse, kar se pomembnega zgodi na svetu, odmeva v lastni dolini in da zato, da bi spoznal svet, ni treba ves čas kolovratiti naokoli.
To modrost je poznala že moja babica, ki je vsako sobotno popoldne na obsijanem "trnacu" beltinske hiše brala sobotno prilogo Dela. “Oh, Rock Hudson je umrl…, s temi Pershingi se pa naj Reagan ne heca…” Nalepko z domačim naslovom, ki je bila nalepljena na časopis, je nato ob ponedeljkih zgodaj zjutraj odlepila in z vodo pritrdila na vzhajan hlebec kruha v košarici, ki ga je peljala v peč k peku na Herbeku.
In prav tako kot velike novice s sveta odmevajo zmeraj v domači vasi, tudi drobne novice tolmačijo veliki svet. Pred kratkim sem na ekranu mestnega avtobusa v Ljubljani prebrala mimobežno novičko, kako so v nekem kraju na Gorenjskem prebivalci prijavili slovaške prodajalce od vrat do vrat policiji, vendar policija ni našla znakov kaznivega dejanje. Babica je take ljudi, ki so šli za preživetje in zaslužek na pot, zmeraj sprejela, z njimi se je prerekala in cenkala, na koncu pa tudi kaj kupila, čeprav ni bilo zlahka. Tudi to Prekmurje nosim s sabo in na ta način sem nekoč spravila o živce svojega moža na neki grški plaži, ko sem od potujoče prodajalke kupovala vezen prt…
Nedavnega junijskega poznega petkovega popoldneva sem šla po Soboti: križišče je bilo polno stojnic senja, v ozadju je donela glasba že nekoliko utrujenega benda, ki je prepeval Marina, marina… nekateri prodajalci so počasi nalagali blago v kombije. V ozadju stojnice z okrašenimi medičarsko svečerskimi izdelki, pred sivim spomenikom z vojaki na Trgu zmage, je sedelo omizje soboških veljakov. Srebrno pisane helijeve balone je panonski piš poganjal nad vrhove šumečih Zvezdinih kostanjev.
To so trenutki panonske melanholije, lepote, ki je v očeh opazovalca, a jo v krajih miline razpetega neba vidiš zmeraj znova in nosiš s sabo, kjerkoli že si.