vestnik

Pomurci o Pomurju: Vužgi posvejt sredi New Yorka 

Adriana Gašpar, 3. 4. 2018
Osebni Arhiv
Robi v New Yorku govori slovensko, angleško, hrvaško, srbsko in špansko. 
Aktualno

Razumevanje kratkega stavka - »Vužgi posvejt! - je zame vedno ločilo zrnje od plevela oziroma ljudi z vezmi s pokrajino okrog reke Mure in vsemi ostalimi Slovenci, pa naj si bo v domovini ali širše vse tja do New Yorka, kjer preživljam zadnjih 20 let svojega življenja. S prijatelji iz Pomurja smo se v času študija v Ljubljani, med enim od študijskih premorov, dolgo v noč pozabavali s klicanjem v nočno oddajo Radija Slovenije. Voditeljica oddaje nam je ob prejemu glasbene želje zagotovila, da čeprav je Ljubljančanka, razume Prekmurščino, ki niti ni tako težka, kot se morda komu zdi. Prepričala nas je, naj jo preizkusimo in revica padla takoj pri prvem vprašanju. »Vužgi posvejt« je nemudoma prevedla kot: "pa ja…jo malce mahneš po svetu." Ko smo jo postavili na realna tla s pravim pomenom stavka, je priznala, da bo še treba malce v šolo oziroma na obiske pokrajine, ki med drugim slovi po izjemni hrani, zato pot do tja ni bila nikoli odveč niti v časih, ko je bila cestna infrastruktura podobno katastrofalna, kot je danes stanje newyorške podzemne železnice. Pot med Ljubljano in Mursko Soboto je lahko po cesti ali železnici trajala toliko, kot traja let od irskega Dublina do ameriškega New Yorka.
Nekaj let v slovenski prestolnici Prekmurcu ali Pomurcu ne more odvzeti identitete, saj je rojakov tam več kot dovolj. Včasih je za neformalen kraj zbiranja veljal bife Medex blizu MaxiMarketa, danes so to verjetno že povsem profilirane trgovine in lokali. Vlada Kreslina, ki je bil redna zvezda vsakoletne študentske zabave Bujta repa poznajo vsi, cestne povezave pa so danes v primerjavi z nekdanjimi naravnost bliskovite.
V smislu zahodno-slovenskega prevoda prej omenjenega stavka, me je iz Ljubljane pot zanesla na drugo stran Atlantika v mesto ob reki Hudson, ki menda nikoli ne spi. Bera Prekmurcev oziroma Pomurcev je bila tam v slovenski skupnosti malce revnejša, vendar zadostna. Prijatelja, Džouži iz Rakičana in kasneje Slavko iz Sobote, sta poskrbela, da je pogovor z njima v širši družbi hitro dobil pridih konspiracije.

9231c327d6274345391730263e5e0ab4
Osebni Arhiv
Robi Poredoš s prijateljem Slavkom oziroma Slyjem, kot ga kličejo čez lužo, ki je prav tako doma iz Murske Sobote.

Ob prvi poti v Bethlehem v Pensilvaniji pa sem se že tudi sam počutil skoraj kot Ljubljančan, ki se znajde med Prekmurci. V nekdanjo železarsko metropolo so se namreč na prehodu v 20. stoletje s trebuhom za kruhom selili številni »Windiš«, ki so šele v 90. letih prejšnjega stoletja po zaslugi legendarnega pobudnika pobratenja mest Bethlehem Murska Sobota Štefana Antalicsa izvedeli, da so v resnici Slovenci. To nekateri med njimi s težavo sprejemajo še danes, čeprav so na primer ti isti »Windiš« imeli v Bethlehemu nekoč časopis, ki se je imenoval »Szlovenske novine«. Članki so bili napisani z neke vrste madžarsko abecedo, vendar v sočnem in močnem prekmurskem jeziku. Če kakšnega izraza še ni bilo, so si ga preprosto izmislili. Na primer košarkarji so bili »basketbal-špilargje«. Naši bethlehemski Slovenci so med mojim prvim obiskom konec 90. let govorili prekmurščino in slovenska uradna delegacija se je z njimi, lažje kot v slovenščini, sporazumevala v angleščini. Razen jezika je z njimi ostala vsa široka paleta običajev in tradicij, da ne omenjam kuharskih receptov.


Včasih od koga slišim, da poznajo nekoga, ki je šel za nekaj časa v tujino in hitro začel izgubljati jezik. Meni se zdi to nemogoče, čeprav v New Yorku govorim tako angleško kot tudi slovensko, pa hrvaško in srbsko (po novem menda različno) ter zaradi soproge, ki je po rodu iz Madrida, tudi špansko. Zaradi narave dela dopisnika Slovenske tiskovne agencije je stik s slovensko identiteto neprekinjen. Tudi s prekmursko oziroma pomursko, kar olajšajo obiski doma pri družini najmanj enkrat, ponavadi pa dvakrat na leto. Vlada Kreslina se človek kar ne more znebiti, čeprav se ga seveda noče. Tako kot v Ljubljani, ob svojih številnih obiskih New Yorka napolni dvorano, lokal, galerijo cerkve sv. Cirila in katerikoli prostor mu pač namenijo za tisti čas, ko pride zaigrat. Slovenski umetniki imajo že od časa pokojnega poeta Tomaža Šalamuna, ki je bil nekoč kulturni ataše Slovenije v New Yorku, v Brooklynu stanovanje, kamor prihajajo glasbeniki, slikarji, fotografi in drugi umetniki na čelu s politiki. Slednji predvsem jeseni, ko se začenja novo zasedanje vsakoletne Generalne skupščine Združenih narodov.
Ob vsem tem in dejstvu, da je 24 ur v New Yorku kot teden dni nekje drugje, se mi niti ne zdi, da sem na drugi strani sveta. Po viharni, mrzli in tečni newyorški zimi pride pomlad, ko je zame ponavadi čas za pot pod noge oziroma v zrak in proti Evropi, ki se iz Amerike zdi precej monotona ne glede na vso raznolikost. Pristanek na Dunaju, v Budimpešti ali v Zagrebu je že skoraj enak domači pokrajini ob Muri. Tam spet zvečer, ko pridem do domače hiše in je potrebno prižgati luč, zaslišim ali izrečem stavek: »Vužgi posvejt!«. Nobenega dvoma ni, kaj to pomeni. Morda predvsem, da vsaj za teden ali dva ne bo treba potovati nikamor po svetu, ampak le najti pot do kuhinje, kjer čakajo dobrote, ki jih kljub intenzivnemu trudu in receptom sam lahko le ponaredim.

Osebni arhiv
Robi Poredoš je Sobočanec, ki že 20 let živi in dela v New Yorku.