vestnik

Prva svetovna vojna: Preživel vse bitke, potem pa umrl doma

A. Nana Rituper Rodež, 26. 9. 2019
zbornik Prišo je glas
Šestkrat odlikovani vodnik telegrafskih enot Jožef Toplak iz Dolnje Lendave. Fotografija Arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota
Aktualno

Prvi svetovni vojni se nikoli ni posvečala velika pozornost, o dogajanju na frontah niso veliko govorili niti vojaki in tako so spomini z leti tonili v pozabo.

Pred stoto obletnico začetka vojne pa so v Pomurskem muzeju Murska Sobota temu posvetili celovit projekt Prišo je glas – Prekmurci v vojni 1914–1918. K sodelovanju so povabili druge ustanove in zunanje sodelavce, znanstvenike in strokovnjake, ki so se vojne in posledic lotili z različnih vidikov. V minulih petih letih so raziskovali in preučevali arhive po Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, časopise ter delali na terenu.

Na podlagi spoznanj in predmetov so nastali dve razstavi o Prekmurcih in Porabcih v vojni 1914–1918 in spremljajoče publikacije, tematski zbornik muzeja, več monografij – Padli in pogrešani avtorice Gordane Šövegeš Lipovšek, Fotografije avtorja Marka Krenna in Odlikovanci avtorja Attile Kovacsa ter zgoščenka s posnetkom nove izvedbe marša Gustava Feiferja Juli 1917, posvečenega 83. cesarsko-kraljevemu pehotnemu polku, v katerem se je borilo in padlo največ Prekmurcev. Predvsem pa so prišli do spoznanj, s katerimi so zapolnili sivo liso vedenja o tem poglavju v zgodovini, ter razkrili, kako je ta vojna drastično posegla v življenje družin v malodane vsaki vasi v Prekmurju. 

Številni zapisi

24. zbornik soboškega muzeja so posvetili temam o prvi svetovni vojni. Mark Krenn je napisal pregleden članek o prekmurskih vojakih v strukturah avstro-ogrske vojske v letih 1914–1918 s poudarkom na tistih enotah, v katerih so se borili prekmurski vojaki. Objavljena sta spominska zapisa Geze Bačiča o pripovedovanjih njegovega dedka ter vojaka Petra in dnevnik vojnega ujetnika Štefana Korpiča, pojasnila k zadnjemu je pripisal Attila Kovacs. Miklos Melega piše o solidarnosti in požrtvovalnosti zaledja v vojnem času, Gordana Šövegeš Lipovšek o vojnih invalidih, Gabor Kiss o spolno prenosljivih boleznih, ki so se širile med vojaki, Tadeja Andrejek o narodnem prebujanju med prekmurskimi Slovenci, o politično in družbeno razburkanem obdobju po vojni in dramatičnem letu 1919 pa razmišlja Laszlo Göncz. Objavili so tudi popis spominskih znamenj vojakom prve svetovne vojne, ki ga je pripravljal Franc Küzmič. Elizabeta Bernjak je primerjala umetnostni besedili romanov Prežihovega Voranca Doberdob in Mate Zalke Doberdo, Metka Fujs, tudi urednica zbornika, pa je dodala prispevek o Porabcih.   

murska-sobota, prišo-je-glas, razstava
zbornik Prišo je glas
Ivan Žitek iz Rakičana je bil vojni pilot. Sestrelili so ga nad južnimi Karpati, a se je kmalu vrnil na bojišče. V bojnih poletih je sestrelil več letal, po vojni pa je z družino živel na Madžarskem. Fotografija Osebni arhiv Zsuzsane Zsitek

Odlikovancev še več

S temo odlikovancev in prejemnikov medalj se je v projekt vključil Attila Kovacs in tako je nastala monografija Odlikovanci. »Prvotno sem hotel za razstavo pripraviti pregled odlikovanj, ki so jih delili med prvo svetovno vojno, ob raziskovanju v vojaškem arhivu na Dunaju in v Budimpešti pa sem prišel do virov, ki so mi odprli nove dimenzije. Odkril sem matično knjigo odlikovancev 83. polka, v kateri je bilo skoraj tisoč imen ljudi, rojenih v Prekmurju, in takrat se mi je porodila ideja, da sestavim celoten seznam odlikovancev,« pravi Kovacs.

Dodatno je raziskoval še v madžarskih publikacijah o vojnih odlikovancih, ki so izšle med drugo svetovno vojno, ko je Prekmurje pripadalo Madžarski, v časopisih, ki so izhajali na območju Prekmurja, ter na terenu med ljudmi. Soboški časopis Muraszombat es Videke je natančno objavljal imena vseh vojakov, ki so bili odlikovani, ter še Kleklove Novine in lendavski Alsolendvai Hirado, kjer je bilo objavljenih manj imen.

»Iz vseh virov sem zbral 1691 imen, za katera imamo podatke, da so prejeli vsaj eno odlikovanje, gotovo pa jih je še več,« razlaga Kovacs. Pregled odlikovanih prekmurskih vojakov zajema ime in priimek, kraj in letnico rojstva, enoto, v kateri so služili, odlikovanje in vir pridobljenih podatkov.

Podrobneje predstavi vrste odlikovanj in medalj, ki so jih prejeli prekmurski vojaki. Teh je bilo 26, daleč največ, kar 1107, pa je bilo podeljenih bronastih medalj za hrabrost. Najžlahtnejšo, zlato medaljo za hrabrost naj bi dobili trije Prekmurci, pilot Štefan Hozjan iz Brezovice pri Veliki Polani in častniški namestnik Ludvik Kučan iz Križevec na Goričkem. »Kučan je preživel vse bitke, bil je ruski ujetnik, potem ko se je vrnil s fronte, pa je po desetih dneh doma umrl zaradi izčrpanosti,« razlaga Kovacs. Pove, da naj bi zlato medaljo prejel še podčastnik Zoltan Šiftar iz Puževec, kar je zapisano v knjigi o zgodovini 83. cesarsko-kraljevega pehotnega polka, ni pa našel njegovega imena v vojaških arhivih in ne v uradnih vojaških listinah. Znano je, dodaja, da je bil po vojni zdravnik v Budimpešti, kjer je naredil akademsko kariero. Prekmurci so vojsko služili v enotah, ki so bile zelo izpostavljene, zato so utrpeli velike izgube, bilo pa je tudi veliko odlikovancev.

Obrazi prekmurskih vojakov pred odhodom na bojišča

Mark Krenn, ki se že dlje posveča vojaški zgodovini in usodi prekmurskih vojakov, hkrati pa zbira gradivo in dokumentacijo, je avtor monografije Fotografije s podnaslovom Tou maš moj szpomenek kda szam sze dolzeo. Za to delo je izbral 170 večjih fotografij, skupaj s fotografijami v uvodnem delu pa jih je objavljenih 200 iz okoli 500 fotografskih fondov, ki jih hranijo družine, ustanove ali avtor sam. Na podlagi fotografij spoznamo zgodbe 128 prekmurskih vojakov, saj te ponujajo vpogled tako v organiziranost in delovanje vojakov v vojski kot tudi v njihovo zasebno življenje.

Največ je portretnih fotografij iz fotografskih ateljejev, posnetkov pred vojašnicami, z bojišč, skupaj z drugimi vojaki, so pa še druge. Na mnogih vidimo obraze prekmurskih vojakov, ki so odhajali na bojišča, pove Krenn. »Vpoklicane fante so pripeljali v večja madžarska mesta, kjer so imeli usposabljanje. Tu so jih ujeli fotografi in naredili fotorazglednice, ki so jih skupaj z besedilom poslali domačim. Najbolj travmatičen del tako za družino kot tudi zame kot raziskovalca pa je, da so bili kmalu za tem poslani na bojišča in da se je zgodilo, da so tam padli. Telegram o njihovi smrti pa je prispel še pred fotorazglednico,« pripoveduje Krenn.

Krenn dodaja, da fotografije in drugo zbrano gradivo o prvi svetovni vojni prispevajo k demistifikaciji pavšalnih oprijemališč slovenske vojaške zgodovine, ki vlogi prekmurskega vojaka v letih 1914–1918 ni namenila večje ali potrebne pozornosti. Tudi v najnovejših delih, ki se ukvarjajo s slovenskimi vojaki, je prekmurskim vojakom, kljub novim spoznanjem, namenjeno le nekaj stavkov, pa še ti ne držijo povsem. »Z objavljenimi podatki na začetku omenjenih publikacij, z izbranim fotografskim fondom, podatki o padlih in pogrešanih, odlikovanih, o vojaških poteh in krajih, kjer so se borili, vzpostavljamo kulturno-zgodovinske identifikatorje, ki lahko spremenijo gledanje in odnos do naše preteklosti,« še pove Krenn.