vestnik

Primož Sukič že drugič prejel Bedjaničevo nagrado

Vida Toš, 12. 1. 2019
Bogdan Dugonik
Nagrado je Primožu Sukiču podelil Zvonko Toroš s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.
Aktualno

Primož Sukič je znanstveni raziskovalec na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Želi pa si bolj podjetniško obarvano kariero.

Primož Sukič je doktor znanosti, ki je odraščal v Podgradu pri Gornji Radgoni, tam obiskoval osnovno šolo, nato se je odpravil na Srednjo elektro-računalniško šolo v Mariboru, po maturi pa se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru. »Eden od mojih sorodnikov je imel servis radijskih in televizijskih sprejemnikov in kot otrok sem bil pogosto tam, opazoval in 'pomagal'. V srednji šoli pa sem začel kakšne stvari delati sam, pa ne le tega, kar smo se učili, ampak sem dobil načrte in sem preprosto naredil sam. Ko sem prišel na fakulteto, sem imel srečo, da sem takoj srečal profesorja Gorazda Štumbergerja, ki je zdaj moj mentor. Na fakulteti imamo urejen sistem za dobre študente. To pomeni, da če se kdo v letniku izkaže, ga povabijo delat v laboratorij, kjer se najprej uči, v letu ali dveh pa začne sodelovati pri projektih in je za to tudi plačan. Tako sem zelo hitro začel služiti denar, nekaj sem dobil kadrovske štipendije, nekaj malega od staršev in se je mesečno nabralo skoraj tisoč evrov. Študentu je lepo imeti tako vsoto na mesec, da ti ni treba delati kot natakar ali kako drugače, le priden moraš biti. Zakaj to razlagam? Ker to zgodbo kot primer, da je vredno biti priden, razlagam tudi vsem študentom, s katerimi sodelujem.« Po magisteriju je dobil mesto mladega raziskovalca na FERI-ju in pripravljal doktorat.



Pripravil je doktorsko disertacijo z naslovom Fotonapetostne elektrarne kot vodeni aktivni členi razdeljevalnih omrežij; njegov mentor je bil profesor Gorazd Štumberger. »To me je zanimalo, ker sem v laboratoriju za energetiko, kjer se ukvarjamo tudi s to tematiko. Ko sem začel, je bilo povpraševanje po fotonapetostnih sistemih veliko. To je bilo torej aktualno, nastajali so že problemi, treba je bilo poiskati rešitve. V omrežju namreč zaradi fotonapetostnih elektrarn nastajajo problemi. Ko pride oblak, lahko izhodna moč elektrarne v zelo kratkem času pade. In to lahko omrežjem, sploh če so poddimenzionirana, povzroča velike probleme, saj lahko napetost zelo niha. Če hoče distribucija reševati te probleme, mora v sistem veliko vlagati, kar je drago."


"Jaz pa sem začel razmišljati, da bi to napovedali. Če namreč pogledamo v nebo, vidimo oblak in lahko prehod oblaka napovemo. In če to vemo, lahko začnemo že pred prihodom oblaka postopno zniževati izhodno moč fotonapetostne elektrarne, da nimamo stopniščne spremembe v izhodni moči,« razlaga Sukič in pove, da je pripravil rešitev nizkocenovnega strojnega napovedovanja prehoda oblakov in načina vodenja fotonapetostne elektrarne, da sodeluje v omrežju in ne povzroča motenj. Izdelava takšne naprave stane nekaj sto evrov, druge trenutno učinkovite rešitve, kot so zamenjava vodov in omrežni električni hranilniki energije, pa lahko stanejo občutno več – nekaj tisoč do nekaj milijonov evrov. »To mojo rešitev že najdemo v praksi – sodelujem namreč v večjem projektu z Avstrijci, v okviru katerega bodo na velikih megavatnih elektrarnah inštalirali to, kar rešuje prej opisane probleme.«

Bedjaničeva nagrada
Bedjaničeva nagrada je poimenovana po prof. dr. Vratislavu Bedjaniču, ustanovitelju in direktorju prve Iskrine tovarne Tela v Ljubljani. Kot izjemno prodoren strokovnjak za elektroenergetiko je leta 1945 sodeloval pri nastajanju in organiziranju slovenske elektroindustrije; med drugim tudi Iskre v Kranju, Elme v Črnučah in Elektrokovine v Mariboru. Na osnovi tedanjih potreb in lastnih spoznanj o pomembnosti obvladovanja proizvodnje opreme za avtomatizacijo elektroenergetskih objektov je osebno sprožil pobudo in vodil ustanavljanje Tovarne električnih aparatov v Ljubljani.
Podeljevanje nagrade si mariborski FERI izmenjuje s Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ob sponzorstvu Slovenskega združenja elektroenergetikov.
Poleg nagrade za najboljšo doktorsko disertacijo, ki jo je prejel Sukič, je komisija podelila še dve nagradi za najboljši magistrski deli. Eno je prejel Gašper Habjan, drugo Martin Rožej.
Je pa Primož Sukič doslej edini, ki je dvakrat dobil omenjeno nagrado, prvo je dobil že za magistrsko nalogo.


Za to disertacijo je prejel Bedjaničevo nagrado. Večina nagrajencev je danes uglednih raziskovalcev, univerzitetnih profesorjev, gospodarstvenikov in strokovnjakov z mednarodnim ugledom v evropskih in svetovnih strokovnih združenjih. Tovrstne nagrade so neke vrste jamstvo za perspektivno kariero, zlasti v času globalnih sprememb, ko je znanje ena ključnih primerjalnih prednosti hitrejšega razvoja in globalne konkurenčnosti.


Trenutno Primož Sukič z ženo in tremi otroki živi v Šentjurju, še vedno dela na fakulteti, na kateri je študiral, v laboratoriju za energetiko na inštitutu za močnostno elektrotehniko, njegov naslednji korak v karieri pa je osamosvojitev. »Na fakulteti sem se že dogovoril, da tukaj delam tri dni, dva dni pa sem 'na svojem'. Ne vidim se namreč kot profesor, imam malo podjetniške žilice in želim na samostojno pot, na kateri bom razvijal lastne produkte.«


Dr. Primož Sukič Bedjaničeva nagrada fotonapetostne elektrarne
Kaj zdaj berejo drugi