Le kaj je gnalo duhovnika, da je sredi 16. stoletja, ko so pisali in brali le redki, vztrajal pri pisanju, prevajanju in tiskanju knjig? In to v jeziku, ki se je dotlej uporabljal bolj za domačo rabo. To sta bila globoka vera in razum, je prepričan Jonatan Vinkler, urednik Zbranih del Primoža Trubarja. V svoji zagnanosti je Trubar sredi 16. stoletja ustvaril obsežen opus, s kakršnim se še danes lahko pohvali le malo piscev. Njegova dela od leta 2002 sistematično izdajajo v knjižni zbirki Zbrana dela Primoža Trubarja. Pobudo, da se lotijo tega zahtevnega dela, pa sta dala Oto Norčič in Protestantsko društvo Primoža Trubarja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V ŽIVO) Žuti za zgodovinski uspeh. Gorica - Beltinci Klima Tratnjek 1 : 1 (*podaljški)
Nogometaši drugoligaša iz Beltinec v goriškem športnem parku lovijo sploh prvi nastop v finalu slovenskega pokalnega tekmovanja. V polfinalu so doslej igrali le v sezoni 1994/1995, ko jih je izločila soboška Mura. Spremljajte z nami.
Doslej je v tej zbirki izšlo dvanajst knjig, od tega prvih pet v prestižni knjižni izdaji. Potem pa se je zdelo, da bo zbirka ugasnila, a so našli rešitev in začeli leta 2010 Trubarjeva dela ob podpori Javne agencije za knjigo kot del znanstvene produkcije Pedagoškega inštituta izdajati v elektronski obliki. Če so bila prva dela na voljo le izbranim, so z elektronsko obliko postala bolj dostopna, kar je nedvomno bolj po logiki Trubarja, meni Vinkler. Tudi Trubar z izdajo svojih knjig ni kaj prida zaslužil, kvečjemu je primaknil svoj denar in prosil pokrovitelje za podporo.
Zadnja izdana knjiga, dvanajsta po vrsti, prinaša znanstvenokritično objavo Trubarjevega Evangelija po Matevžu (1555) in Prvega dela Novega testamenta (1557). Prej pa so slovenskim bralcem med drugim omogočili branje Trubarjevih katekizmov, temeljnih veroizpovednih in pravnih spisov Artikule, Cerkovne ordninge, prevod Novega testamenta, prevod Lutrove Hišne postile, njegovih pisem ter še drugih del. Objavljena dela v digitalni obliki zajemajo kritično transkripcijo izvirnika Trubarjevega besedila, tekstno kritiko tega, prevode, komentarje in opombe ter spremno študijo. Vse to je v različnih oblikah na digitalnih knjigah ali na spletni strani Pedagoškega inštituta prosto dostopno in si lahko bralec v celoti ali po delih tudi sam natisne. »Če bo dovolj podpore, bomo lahko v prihodnjih letih izdali celotni do zdaj znani Trubarjev opus,« predvideva Vinkler. Letos naj bi izšli še dve knjigi s Trubarjevimi deli.
Gnala ga je globoka vera
Primož Trubar je v svojem življenju ustvaril 8000 strani obsežen opus. »To je ogromno, še posebno, če se zavedamo, da so bila besedila napisana na roko s peresom, ki ga je namakal v črnilo. Le kaj ga je gnalo,« se sprašuje Vinkler. Pravi, da ni pisal zato, da bi postal prvi slovenski pisatelj, ampak ga je gnala globoka vera. Bil je izjemen tudi zato, ker je vztrajal, kljub temu da je kar dvakrat izgubil celotno premoženje in je moral v »nigdirdomu« začeti na novo. Kakšna sila vere je morala biti to in kako zdrav je moral biti v tistem času, ko si lahko že zaradi manjše ranice umrl. Trubar pa je dočakal 78 let, medtem ko je bila povprečna starost 43 let, in je bil, kot piše v svojih pismih, le trikrat bolan.
Trubar tudi ni bil kar neki preprosti duhovnik, bil je zelo načitan, veliko je vedel in dobro poznal temeljna dela, pogosto pa je izbrana dela tudi citiral. Poleg svoje učenosti pa naj bi bil tudi silno emocionalen človek, ki je imel neizmerno rad Boga, Jezusa Kristusa in Slovence, kar seva tudi iz njegovega pisanja. Samo občudujemo lahko njegov karakter, pravi Vinkler, ki zelo dobro pozna Trubarjevo pisanje in s tem njegovo razmišljanje.
V slovenski zgodovini nenadomestljiv
Spomni pa tudi na misel Igorja Grdine, urednika prvih petih knjig te zbirke, ki je nekoč rekel, da je Primož Trubar edini človek v slovenski zgodovini, ki je nenadomestljiv. »Z njim se je vse začelo, ne le Evangeličanska cerkev na Slovenskem, tudi kontinuiran razvoj slovenskega knjižnega jezika.« Slovenci so dolgo imeli le skupni jezik, na podlagi katerega so potem začeli ustvarjati idejo o samostojni politični tvorbi. Tudi po njegovi zaslugi so imeli od 16. stoletja kontinuirano kulturo in na Trubarja bi morali biti Slovenci res ponosni. Klaudija Sedar, tudi avtorica študije v zadnji knjižni izdaji, je med drugim o Trubarju zapisala: »Trubar, avtor prvih dveh temeljnih knjig v slovenskem jeziku, je s tem jezik uvrstil na lestvico uradnih knjižnih jezikov v svetovnem merilu. Verske resnice so postale nenadoma razumljive, s tem pa so bile tudi začrtane osnove branja v maternem jeziku v slovenskih deželah. A Trubar ni obstal, svoje 'lube Slovence' je želel po tej poti peljati naprej. Zaprosili so, da na slovenski jezik 'preobrne' Postilo, a je to sprva zavrnil, saj se v tistem trenutku ni čutil dovolj intelektualno sposobnega, da v skladu s pričakovanji izpolni to nalogo. A ga je kmalu njegova lastna vest in poklicanost, ker na vidiku ni bilo nikogar, ki bi Slovence v 16. stoletju dvignil iz šibke duhovne ravni, silila v nadaljevanje pričetega dela. Leta 1555 pa je ponudil novo delo Evangelij sv. Matevža (Mateja), prvo svetopisemsko knjigo v slovenskem prevodu. In to lahko zdaj Slovenci tudi prebirajo.«
Še danes zelo aktualen
»Trubar je pisal za svoje lube Slovence, ko je bilo med njimi le kakšnih pet odstotkov pismenih, pisal je za ljudi, ki so šele prihajali. To je genialnost,« pove Jonatan Vinkler. Tudi prevod Svetega pisma je velik kulturni dosežek posameznega naroda in izraz veličine kulture. Tudi Prekmurci so leta 1771 dobili v prekmurščino prevedeno Novo zavezo, za kar je poskrbel Števan Küzmič.
O pomenu slovenskega reformatorja Primoža Trubarja in njegovih del pa je razmišljal tudi Geza Filo, škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem, ki med drugim meni, da si je Trubar po Lutrovem vzoru za glavni cilj postavil ljudem približati učenje v razumljivem domačem jeziku. »Z vero v Boga in z oznanjevanjem evangelija na podlagi učenja Svetega pisma je začel graditi svojo reformatorsko teološko miselnost znotraj evropske reformacijske poti, dokler ni osnoval Evangeličanske cerkve v domovini.« Na retorično vprašanje, ali bi reformacijo potrebovali tudi danes, pa Filo odgovarja, da vsekakor, kajti kdor pozna Trubarjevo delo, mu je več kot jasno, da je njegovo sporočilo tudi danes zelo aktualno in da bi si tudi sam prizadeval za isto stvar.
