To malo območje je v izrazito bogatem in plodnem 19. stoletju dalo veliko pomembnih mož, ki so delovali na različnih področjih in za skupno dobro ter marsikje pustili pečat. A vseeno je bila Prlekija vedno pokrajina nekje daleč, na obrobju, pozabljena, neznana in odmaknjena. Kljub temu da od tod izvirajo mnogi glavni snovalci slovenske besede in slovenske narodne zavesti, med njimi Štefan Modrinjak, Peter Dajnko, Franc Miklošič, Stanko Vraz in številni drugi. Prav tako se pozablja, da so se tukaj ljudje s svojimi podpisi leta 1848 množično izrekli za program Zedinjena Slovenija in da se je leta 1868 v Ljutomeru odvil prvi narodni tabor, ki je bil uvod v množično narodnopolitično gibanje. Želja po narodni neodvisnosti je spet močno zaživela v Majniški deklaraciji, ki jo je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral prav tako Prlek Anton Korošec, v njej pa so se zavzeli za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov. »Med podpisniki je bilo veliko tukajšnjega prebivalstva, še posebno žensk, kasneje, po razpadu Avstro-Ogrske, pa so se fantje in možje Prlekije množično odzvali pozivu generala Maistra k obrambi severne slovenske narodne meje in za priključitev Prekmurja matici,« je preteklost na kratko povzel Ivan Kuhar, vodja centra DUO.
Peter Dajnko – genialec, ki je imel veliko idej
Marko Jesenšek, jezikoslovec in profesor na Oddelku za slovanske jezike in književnost Univerze v Mariboru, je predstavil jezikoslovca Petra Dajnka in idejo o vzhodnoštajerski knjižni različici. Znano je, da se slovenski knjižni jezik ni razvil le v osrednji Sloveniji, ampak se je v enotno knjižno normo oblikoval iz osrednjeslovenskega in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Veliko se je že govorilo o prekmurskem knjižnem jeziku, manj znana pa je ambicija o vzpostavitvi vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Gre za najmlajše slovensko knjižnojezikovno izročilo, ki se je začelo oblikovati v drugi polovici 18. stoletja. Predknjižno izročilo, rokopisi, pa so bili že prej, najstarejša sta Velikonedeljska prisega iz leta 1570 in Tožba zoper ormoškega graščaka iz srede 17. stoletja.
Bilo je več prizadevanj, da bi vzhodnoštajerščina postala knjižni jezik, kar pa se zaradi različnih pogledov ni uresničilo. Posebno zavzet je bil Peter Dajnko, ki je s slovnico leta 1824 postavil normativnost in razvil pisavo dajnčico ter najdlje vztrajal pri pisanju v tem črkopisu. V tistem času so se že začela prizadevanja za poenotenje slovenske knjižne norme. Slovenci, ki niso živeli v skupni državi, so v času pomladi narodov razmišljali o lastni državi in tudi o tem, da mora vsaka država imeti skupni jezik. Kako to doseči, je bilo med slavisti sredi 19. stoletja veliko različnih mnenj, prav tako je imel veliko nasprotnikov Dajnkov jezikovni partikularizem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Imenovanje predsednika okrožnega sodišča: Danes še enkrat o usodi Branka Palatina
Vrhovni sodniki tudi drugič razveljavili odločitev sodnega sveta.
Dajnko se je rodil sto let prepozno, sicer bi tudi Prleki imeli svoj knjižni jezik, meni Jesenšek. »Bil je genialec, ki je imel veliko idej, in kljub svojemu dolgemu življenju premalo časa, da bi jih vse uresničil.« Napisal je 33 knjig z nabožno vsebino, molitvenike, pesmarice, učbenike in tudi knjižico o čebelarstvu. Izšle so v skupni nakladi 30 tisoč izvodov, in to v okolju, kjer je bila večina ljudi nepismenih.
Franc Miklošič, vitez plemeniti
Jezikoslovca, slavista, filozofa, pravnika, literata in tudi viteza plemenitega Franca Miklošiča je predstavila mlada raziskovalka in dobra poznavalka njegovega dela Nina Horvat. Miklošičevo življenje je bilo posvečeno znanstvenemu raziskovanju. Živel in deloval je na Dunaju, bil je tudi rektor na dunajski univerzi, odločno se je zavzemal za združitev Slovencev in za slovenščino kot samostojni jezik in močno vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika. »Zavzemal se je za čist slovenski jezik, s čim manj prevzetimi in narečnimi besedami.« Napisal je 34 samostojnih knjig in več kot sto znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere član je bil. Njegovo delo je obsegalo skoraj vsa področja slovanskega jezikoslovja, slovnico, slovar, zgodovino in narodopisje. Položil je tudi temelje slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju, njegovo temeljno delo pa je, tako Horvatova, Primerjalna slovnica slovanskih jezikov, kjer je obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, s katero je primerjal slovanske jezike. Kot dober poznavalec različnih jezikov je veliko naredil tudi za druge balkanske jezike, bolgarščino in albanščino. Pravijo, da je njegov Etimološki slovar še danes obvezen priročnik za jezikoslovce. Miklošič velja za enega največjih, če ne največjega slavista 19. stoletja.
Trije veliki duhovniki
Franc Kovačič, Matija Slavič in Anton Korošec so trije veliki in pomembni Prleki, duhovniki in intelektualci, ki so odigrali odločilno vlogo v prevratni dobi ob koncu prve svetovne vojne, pravi zgodovinar Franc Čuš, tudi profesor na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer. Prvi je bil rojen v Veržeju, drugi v Bučečovcih in tretji v Biserjanah. Že mladi so imel pogled usmerjen prek Mure, kot bogoslovci pa so se na bogoslužjih ali na romanju v salezijanskem zavodu v Veržeju srečevali s prekmurskimi rojaki.
Najstarejši med njimi Franc Kovačič, duhovnik, teolog, tudi papežev hišni prelat, zgodovinar, filozof in narodni delavec, se je aktivno vključil v znanstveno in društveno življenje v Mariboru, ves čas pa je tesno sodeloval z ogrskimi Slovenci. Bil je pobudnik ustanovitve zgodovinskega društva, ki je s svojim delom postalo temelj zdajšnjih znanstvenih ustanov v Mariboru. Sodeloval je tudi z Rudolfom Maistrom, bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, sodeloval je tudi pri pripravi strokovnih izhodišč, ki so jih upoštevali pri določanju državnih mej med Slovenci ter Madžari in Avstrijci.
Prvih madžarskih besed se je Matija Slavič naučil v osnovni šoli, kjer je imel stike s sošolci iz Prekmurja, kar mu je koristilo, ko je hodil po Prekmurju in zbiral gradivo za spise. Najznamenitejša sta Le Prekmurje in statistika z etnografsko karto, s katerima je na pariški mirovni konferenci dokazal, da so Prekmurci Slovenci. Bil je eden glavnih pobudnikov ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani, večkrat je bil izvoljen za prodekana in prorektorja, dva mandata je bil tudi rektor. Prav zaradi njegovih izjemnih pogajalskih sposobnosti se je univerza neprekinjeno obdržala sto let, čeprav so ji grozili z ukinitvijo zaradi finančnih težav ali ko so Ljubljano zasedli nemški in italijanski okupatorji.
Duhovnik, urednik in politik Anton Korošec je imel na različnih položajih izjemen politični vpliv in hkrati zaupanje ljudstva. Kot podpredsednik vlade je odigral pomembno vlogo pri prizadevanjih za priključitev Prekmurja, lahko bi rekli bistveno, meni Čuš. Medtem ko narodna vlada v Sloveniji ob koncu prve svetovne vojne ni natanko vedela, kje je Prekmurje, in je zavrnila pomoč Prekmurcem, je Korošec kot podpredsednik kraljeve vlade poskrbel za podrobno informiranost političnega vrha v Beogradu, v kakšnem mednarodnem položaju je Prekmurje. Jugoslovanska vlada je takrat Prekmurcem obljubila podporo in sprejetje resolucije o priključitvi Prekmurja. Korošec je bil v času svojega življenja častni občan 322 občin.
Trstenjak, mislec o človeku
Antona Trstenjaka, filozofa, teologa, psihologa in antropologa, se je spominjal Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Trstenjaka je dobro poznal, saj sta 25 let skupaj delala in popotovala po Prlekiji. »Bil je zakoreninjen, ponosen Prlek, ki se je težko ločil od domače zemlje, zato ni sprejel ponujenih položajev v tujini.« Dvajseto stoletje je za Slovence zelo pomembno, Trstenjak pa ima pomembno vlogo kot mislec o človeku, v svojih delih je iskal odgovore na mnoga sodobna vprašanja.
Njegov znanstvenoraziskovalni opus je zelo obsežen, napisal je okoli 50 knjig in več kot 500 člankov s področja filozofije, krščanske teologije, družine, slovenskega naroda, psihologije in antropologije. Je utemeljitelj številnih področij psihologije, med drugim psihologije barv. Delal je tudi kot psiholog in psihoterapevt, nanj so se v stiskah obračali ljudje različnih statusov, od brezdomcev do najvišjih funkcionarjev, različnih svetovnih nazorov in religij. »Ko pride k meni človek obupan, se z njim pogovarjam tako dolgo, da se na koncu oba od srca nasmejiva.« Za to delo ni hotel vzeti plačila, rekel je le, da ima sam dovolj, oni pa naj denar nameni za dobrodelne namene. »Če je treba človeku, ki je v stiski, plačati za tolažilne besede, potem je blizu konec sveta,« je ob tem govoril, se spominja Ramovš. Bil je tudi tisti, ki je združeval, deloval v duhu ekumenizma in sam nase gledal kot na graditelja mostov. Njegovo držo ponazarjata stavka, njegovi življenjski gesli »Za človeka gre« in »Skupaj držimo«.
Simpozij o prleških rojakih Prlek, veki ded, na katerem so osvetlili vlogo in pomen velikih Prlekov, ki so v svojem času veliko naredili, potem pa so bili pozabljeni in spregledani, sta organizirala Zavod Marianum Veržej in Društvo Franca Miklošiča.