Mogoče se je spomnite kot oblikovalke v Muri, ki je sodelovala tudi z Rašico. Med drugim je oblikovala uniforme za osebje slovenskega paviljona na sejmu Expo v Milanu leta 2015. Pa tudi veliko drugih uniform, ki jih vidite recimo na policistih in številnih drugih javnih uslužbencih. V uniformah se je, kot pravi, našla, kot se je našla v poučevanju najprej dijakov, zdaj pa študentov. Pri delu z njimi je, kot pravi, včasih celo preveč odprta. »A jim takoj povem, da bodo morali ne glede na moj preprosti pristop vse znati in v svoje delo vložiti veliko truda (smeh).« Je zelo pozitivna oseba, polna energije, ki mladim ogromno da. »Ko se s študenti lotimo kakšnega projekta, ki vzame ogromno časa in energije, si mislim, da je bilo vredno, če je le enemu pomagalo,« reče in ob tem se ji oči zasvetijo. Kot rečeno, je njo oblikoval njen prvi svet doma. »Razredničarka mi je že v petem razredu osnovne šole v Veržeju rekla, da bom kreatorka (smeh). Rada sem namreč risala in že takrat začela šivati.«
Sonja je otrok nekdanje tekstilne tovarne Mura. »Mama mi je doma vsak dan razlagala, kaj je šivala. V srednji šoli pa sem bila štipendistka Mure in sem tam opravljala tudi prakso. Enkrat so mi celo ponudili, da kaj narišem, in kmalu sem dobila prvi model, ki je bil sešit po moji ideji. To mi je takrat veliko pomenilo,« pripoveduje Štermanova, ki je kar nekaj časa tudi zase šivala oblačila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Študirala je oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, ob tem pa tudi poučevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. »Vskočila sem, ker sem nadomeščala učiteljico na porodniškem dopustu. Učila sem tri leta mlajše od sebe in ker sem tudi bolj nizke rasti, nisem bila videti starejša od njih. Nekoč sem ob preverjanju nalog sedela med dijaki, ko je vstopil starejši profesor. Odprl je vrata in vprašal, kje imajo 'prfokso'. Ko sem odgovorila, da sem to jaz, mi je rekel, naj se ne zafrkavam,« pove v smehu. Občutek za otroke je, kot pravi, verjetno dobila s tem, da je pogosto pazila mlajši sestri.
Po končanem študiju je leta 1996 začela delati v Muri in tam ostala trinajst let. Že v tem času se je srečala z uniformami, saj je oblikovala svečana in neformalna oblačila za moško reprezentanco na olimpijskih igrah v Naganu in Sydneyju, za košarkarje Uniona Olimpije in za uslužbence ministrstva za obrambo. »Projekti uniform so se bolj intenzivno vrstili od leta 2007, ob večjem naročilu je bilo od ideje do dokončanih prototipov, testiranja in priprave razpisne dokumentacije potrebnega leto dni dela. Lahko se zgodi, da potem nekaj let ni naročil. Obdobje, ko nisem več delala ne za Muro in ne za Rašico, je bilo krizno. Napisala sem si, kaj znam in kdo vse to potrebuje,« se spominja Štermanova. Sodelovala je tudi s Krajinskim parkom Goričko, ki je imel ravno takrat pripravljen projekt in je iskal izvajalca zanj. »Cilj projekta je bil, da študenti treh slovenskih fakultet oblikujejo uniforme za zaposlene v Krajinskem parku Goričko, v zadrugi Pomelaj, Centru DUO v Veržeju in za zaposlene v Pomurskem muzeju Murska Sobota.« Takrat je spoznala tudi odgovorne na Katedri za tekstilne materiale in oblikovanje Fakultete za strojništvo, kjer zdaj predava in vodi laboratorij za inženirsko oblikovanje.
Da je Štermanova pristala v pedagoških vodah, ji je bilo očitno položeno v zibelko, kot tudi ljubezen do lepega in ljudi. Ko namreč razlaga, od kod taka zagnanost za dijake in študente, pritečejo tudi solze. »Darja Vidic je bila moja profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in je rekla, da je profesor dober takrat, ko nauči študenta tako dobro, da je boljši od njega. To mi je postalo vodilo, da dam od sebe čim več. Res se pogosto razdajam bolj, kot bi bilo treba, saj je težko postaviti mejo.
Hvaležnost študentov mi veliko pomeni in me žene naprej. Tudi sama sem najraje sodelovala s profesorji, ki so bili odprti, ljudski, strokovni in hkrati zahtevni, vsebine pa povedali tako, da je v predavalnici vladalo dobro počutje. Ti so postali moji vzorniki. Nekateri profesorji so snov podajali tako, da jih morda takrat nisem prav razumela, čeprav danes cenim njihovo delo. Glede na te izkušnje sem si rekla, da če bom kdaj učila, hočem dati študentom vse, kar vem, vse izkušnje, ki sem jih imela priložnost dobiti na različnih področjih dela, tako iz knjig kot iz prakse, in to na odprt način.«
Študenti, ki želijo uspeti in so pogumni na svoji poti, so kreativni. »Vem, da čutijo naše predano delo in se tudi sami še bolj potrudijo. Dobra energija, s katero gremo proti zadanim ciljem, je zato zelo pomembna. Potem je lahko tudi rezultat viden in dober, za vse,« sklene Štermanova.
