vestnik

"Celibat je norost"

Adriana Gašpar, 31. 3. 2018
Nataša Juhnov
Jana Kerčmar je rojena v Modri na Slovaškem kot Jana Bartošova. 
Aktualno

Jana Kerčmar, nekoč edina duhovnica, odkrito govori bolečih izkušnjah, splavih, pa tudi celibatu v Katoliški cerkvi, za katerega pravi, da je norost. 

Z Marijo in vami je povezana anekdota iz časa, ko ste bili še administratorka na Hodošu.
»Biti duhovnica na Slovaškem ni (bilo) nič nenavadnega, drugače je bilo v nekdanji Jugoslaviji. Posvečena sem bila leta 1976 v Bratislavi, v duhovniško službo pa vpeljana v Gornjih Petrovcih leta 1984. Po prvem pogrebu na Hodošu – bila sem mlada, zelo vitka, z dolgimi črnimi lasmi – so mi vernice povedale, da je neki dedek iz Dolenec z odprtimi usti ves čas strmel vame. Ko sem končala, se je obrnil k zbranim in dejal: To je Marija. Pa te kurve luteranske so nam jo 'fkradnule'. V začetku sem imela tremo zaradi jezika, pridige sem pisala v slovaščini, mož Vili jih je prevajal v slovenščino, a moj slovaški naglas je ostal.«

db75cb267cb898a885d1653ee9b584c7
Nataša Juhnov
Po 40-ih letih duhovniške službe se bo upokojila.

V Katoliški cerkvi velja celibat, duhovniki se ne smejo poročati …
»… kar je norost, krivica, ni biblično podkrepljeno. Celo apostol Peter, na katerem naj bi stala Cerkev, je bil poročen. Rada sem neposredna, ne žaljiva, a poznam katoliške duhovnike, ki imajo prijateljice in ljubice. Eden od njih je prišel k nam na obisk v Gornje Petrovce z gospo, ki jo je uradno predstavil za gospodinjo. Zaupal mi je, da ima z njo 19-letno hčerko, ki jo mora skrivati; ko je sošolca župnika prosil, ali bi jo lahko začasno nastanil pri njem, ga je ta zavrnil, da nima prostora. Take razmere so licemerske, saj če bi se lahko poročali, imeli družine in otroke, bi bilo v Katoliški cerkvi manj osipa, čeprav je tudi v naši Cerkvi ta zelo velik. Ko sem prišla, je bilo v petrovski gmajni okrog 1200 vernikov, danes jih je manj kot 700, ne le da je več smrti kot rojstev, veliko se jih je odselilo in manj priselilo.«

b95b5d9e8f489039a16f9c32588ea91b
Nataša Juhnov
"Če bo za mano ostala čredica mladih, veselih, zdravih ljudi s privzgojenimi vrednotami krščanstva, bo moje poslanstvo dovršeno."

Kako sta vidva z Vilijem ustvarila družino? Sta se morda ravnala po nepisanem pravilu, da je pri katoličanih ali papincih toliko otrok, kolikor jih bo dal Bog, pri evangeličanih ali luteranih pa le toliko, kolikor jih bosta starša lahko spravila do kruha?
»Spoznala sva se med študijem teologije v Bratislavi, moj vzornik je bil evangeličanski duhovnik prof. Vladimir Olekxa. Bila sem zelo sramežljiva, pred Vilijem, ki je prišel iz Prekmurja, še nisem imela fanta, od malih nog sem se posvečala nastopom v cerkvi, branju knjig, imela sem gledališki abonma. Zaročila sva se leta 1973, poročila leta 1976, leto pozneje sva se preselila na Goričko, kar je bilo zelo zapleteno, povezano z veliko preverjanji na meji in kupi papirjev. Želela sva si pet otrok. Pred prvo hčerko, Jankico, sem v tretjem mesecu nosečnosti splavila, ker sem bila preveč vneta pri krašenju cerkve na Hodošu za svojo prvo konfirmacijo. Zelo težek porod je bil pri drugi hčerki, Miriam. Potem sem četrtič zanosila, a mi je ginekolog svetoval, naj sebe in otroka zaradi tumorja, ki se je ob tem razvil, ne izpostavljam smrtni nevarnosti. Veliko sem prejokala, prosila sem Boga, do katerega imam strahospoštovanje, naj bo milostljiv. Ne dovolim, da bi me zato, ker sem dvakrat splavila, obsojal katoliški župnik ali škof, ki je prav tako grešen kot jaz. Nazadnje sem rodila še Alenko.«
Celotni intervju si lahko preberete v prilogi tiskane izdaje Vestnika - Penu.

Nataša Juhnov
Jana Kerčmar je bila nekoč edina ženska predstavnica v moškem duhovniškem svetu.