Nekoč so bile tudi za deželo ob reki Muri značilne močne kmetije s številnimi dejavnostmi in veliko obdelovalnimi površinami. Po podatkih, ki ste jih zbrali leta 2011, manj kot štirje odstotki prebivalstva živijo izključno od kmetijstva. Kaj je pripeljalo do tega, da kmetije propadajo, da ni več kmetijstvo izključni vir preživetja?
»Danes so te številke še bolj porazne. Od sredine 80. let prejšnjega stoletja do prvih let osamosvojitve Slovenije se je dalo z delom na kmetiji, ki je imela 20 glav živine in okrog 15 hektarjev obdelovalnih površin, lepo živeti. Od takrat pa število manjših kmetij upada. In razlog? Vdiranje mehanizacije, kar je bila posledica predpristopnega programa EU za pomoč kmetijstvu, t. i. SAPARD. Kmetje, ki so imeli možnosti in so bili trenutno finančno sposobni to plačevati, so kupili velike traktorje, močno mehanizacijo. Ta pa je bila predraga za te manjše kmetije, ki so bile značilne za naše območje. Prišlo je do finančnega nesorazmerja. Kmetije niso bile več dobičkonosne. Mladi prevzemniki so šli po drugih poteh, začeli so se zaposlovati. Kot vzrok bi omenil še subvencije. Zaradi teh ljudje povečujejo kmetije, v čemer sam ne vidim racionalnosti. Tisti, ki niso mladi prevzemniki, nimajo pogojev, niso več konkurenčni. Ni več konkurenčnosti med povprečnostjo v kmetijstvu in med temi novimi vdori, ki prihajajo z zahoda. Gre za kapitalizacijo, načrten program zahoda, da pospravi z malimi kmetijami in da naredi veleposesti, kamor bodo lahko prodajali svoje velike stroje. Ljudi se tako podi z zemlje, človeku se onemogoča stik z naravo. Uničuje se slovensko izročilo. Nekoč je bil slovenski kmet vezan na zemljo, neodvisen od drugega, od tujega kapitala. Preživel je narodnostno. Kmečki živelj, ki je bil v večini v prejšnjem stoletju, je bil ohranjevalec naroda. Ljudje, ki naj bi nadaljevali delo svojih prednikov na kmetiji, se danes zaposlujejo v obrti, odhajajo v tujino. Širše gledano to ni najboljši korak. Z ekonomskega vidika ja, nikakor pa ne v smeri ohranjanja naše kulture, ekologije, narodne identitete.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Jubilej Tončke Matuš zaznamovali s sveto mašo
Člani župnijske Karitas Markovci in Gornji Petrovci so pred dnevi z lepo gesto osrečili eno od svojih članic.
A bo zaradi tega, ker bo vedno manj domače pridelave hrane, slovenski narod lačen?
»To je bistveno vprašanje. Sploh ne razmišljamo, da s tem izgubljamo svoje rezerve. Ta hip je najlažje kupiti. Domače kmetijstvo je zdaj dražje, kot če kupujemo tuje pridelke in izdelke, ki so vprašljive kakovosti. Ne razmišljamo o tem, da se bo v prihodnje lahko kaj spremenilo, mi pa bomo ostali brez domače pridelave, brez domače zaslombe. Če želimo obstati, je samooskrba najpomembnejša, šele nato identiteta in vse drugo.«
Približuje se 150. obletnica 1. slovenskega tabora. Kakšen je vaš pogled na intelektualce takratnega časa in njihove zahteve (slovenski jezik na Slovenskem izključni uradni jezik, pridiganje v cerkvi v slovenskem jeziku, slovenščina naj postane učni predmet, pouk naj poteka v slovenščini, Slovenci naj se združijo v Zedinjeno Slovenijo …), ki so jih izrazili na taborih po celotni Sloveniji?
»Glede 1. slovenskega tabora je neko gledanje, ki je za moje pojme napačno. To, da so bili mariborski intelektualci organizatorji 1. slovenskega tabora in so videli v ljutomerskem terenu primerno bazo za organizacijo tega tabora. Dobro sem to zadevo preštudiral in sem v dno duše prepričan, da so naši domači intelektualci sami prišli do ideje za tabor. Že takrat je dr. Valentin Zarnik študiral o mitingih, ki so bili v Angliji in so jih Čehi preimenovali v tabore. Zarnik je v Bleiweisovih novicah prebral, da nameravajo Čehi organizirati tabore. S to idejo je seznanil intelektualce v Ljutomeru. Ob tem pa je treba vedeti, da so bili ljutomerski intelektualci gojenci varaždinske gimnazije. Varaždin je bil v tistem času veliko bolj slovansko usmerjen kot Maribor. Res je, da so se Ljutomerčani, ker so imeli premajhno zaledje, nekaj tednov pred taborom povezali z Mariborčani in tam živečim Prlekom dr. Matijo Prelogom. Ta je bil zunanji iniciator tabora, vendar je bil v osnutku zahtev nekoliko zadržan, zato so ga Ljutomerčani prekašali. Takrat se je pojavil duhovnik Božidar Raič, ki je razmišljal bolj radikalno od Preloga. Da se je realizirala ideja o Zedinjeni Sloveniji, je izključno zasluga Raiča, ki je tudi izhajal iz varaždinske gimnazije. Maribor je bil tako le 'privesek' tabora. Ljutomerskim intelektualcem tistega časa res 'kapo dol'. Bili so izredno napredni, njihove zahteve, povezane z združevanjem Slovencev ter uvedbo slovenskega jezika v šole in cerkve, pa so bile izrednega pomena za naš narod. Tega se danes premalo zavedamo. Moramo biti ponosni nanje in njihova dejanja. Z izvedbo 1. slovenskega tabora in izraženimi zahtevami so Prleki preraščali takratni slovenski prostor.«
Celoten intervju si lahko preberete v Vestnikovi prilogi Pen.
