Ena od naših štirih sogovornic že 28-let šiva na tej isti lokaciji, v vseh firmah, ki so se vmes zamenjale, pa pravi, da tako hudo kot je zdaj, ni bilo nikoli. Imen si ne upajo razkriti, saj jim je to vendarle vir dohodka, pa čeprav same zase povedo, da se zavedajo, da so sužnje. "Sobote niso plačane; če pa ne greš delat, ti piše dopust," pripoveduje 44-letna sogovornica. Ki pa ga ne morejo dobiti, saj jim ga vodstvo ne odobri. Ta trenutek ima še deset dni lanskega dopusta, ki bi ga sicer po zakonu morali izkoristiti do konca junija, a ga niso smeli vzeti. Zdaj imajo spet rok, da ta dopust porabijo do konca novembra, a hkrati jim ga ne odobrijo. "Kakšen dan bi mogoče dobila, ampak vseh deset dni nikakor ni mogoče izkoristiti," pravi sogovornica; ki izpostavi tudi, da ni izjema in da ima večina delavk še toliko dni neizkoriščenega dopusta in če bi vse želele zdaj ta dopust, ki jim pripada po zakonu, izkoristiti, bi tovarna obstala. "Pa smo že rekle direktorju, naj nam potem ta dopust izplača, vsaki vsaj pet dni. Pa nam je odgovoril, da lahko vsaka delavka v dobrobit podjetja, nekaj dopusta tudi pozabi." A pozabiti morajo veliko. Na plačilni listi, ki jo hranimo tudi v uredništvu, je vsak mesec vsota ur enaka - 174, resnično stanje pa je drugačno. "Vsak dan si pišem do katere ure delamo, prav tako vse sobote, ki smo jih oddelali," pravi sogovornica in razlika med urami iz beležke in temi, ki jih dobi plačane,je tudi 26 ur. (infobox) In nadure se kopičijo iz meseca v mesec. "Danes izvemo, da jutri delamo do štirih namesto do dveh," kar se nikjer ne vidi, saj prihoda in odhoda delavcev delodajalec od lanskega julija dalje ne beleži več. Na ta način, pa delavke, razen svojih beležk, nimajo dokaza, koliko časa zares preživijo tam. Na plačilni listi prav tako ne boste našli malice, ker jo dobijo v tovarni in potnih stroškov, ker imajo organiziran avtobus. "Nihče pa te ne vpraša, koliko ti to vzame časa. Tako se namesto, da si v službi v 10-ih minutah, voziš eno uro," pravi sogovornica. Da bi šle na bolniško, si nobena niti ne upa pomisliti. "Sodelavka je imela težave s ščitnico in en kup preiskav, za kar je rabila bolniško. Pa jo je direktor poklical in ji rekel, naj se zresni in začne delati, sicer bo dobila odpoved." Čez dva dni je ta delavka prišla in sama dala odpoved, ker tega pritiska ni več zdržala. "Druga sodelavka, ki je v preteklosti doživela srčni infarkt, je bila na bolniški, pa jo je po enem tednu poklical in rekel, da naj pride delat, sicer jo čaka odpoved." Prestrašila se je, šla k zdravnici in prekinila bolniški staž, čeprav ji je zdravnica to odsvetovala. "Tudi sodelaec, ki je likal, je imel poškodovano roko, pa je moral priti v službo, čeprav je imel roko mobilizirano."
Mörecovo podjetje sicer v številkah deluje zgledno, saj letno obrne več kot dva milijona prometa. Tudi zaposluje vedno več ljudi, ne glede na izkušnje in izobrazbo, trenutno jih je že približno 160. Tako je delo dobila tudi 21-letnica z Goričkega, ki ima sicer končano 3-letno poklicno šolo, vendar ne iz tekstilne smeri. "Ko sem prišla na firmo, sem prvič v življenju sedela za šivalnim strojem," pravi. Za delo je izvedela preko Zavoda za zaposlovanje, kjer je iskala službo in ker so iskali mlade ljudi, brez izkušenj, ki se želijo naučiti novih znanj, se je prijavila. "Sprva je bilo težko, ko se navadiš, pa gre. Zaenkrat nimam slabih izkušenj, obljubili so mi, da me bodo zaposlili za nedoločen čas," pravi 21-letna Goričanka, ki sicer po sobotah ni hodila delat, ker je vnaprej vedela, da ji jih ne bodo izplačali; potrdi pa, da so delali ostali zaposleni.
Na račun vedno večje proizvodnje si Mörec znižuje stroške. Kar pa pomeni, da si jih znižuje na račun ljudi. Norma je namreč skupinska. V osmih urah morajo izdelati 70 suknjičev, ne glede na to, če v brigadi sedita dva človeka, ki znata šivati, ali štirideset. Če norme ne oddelajo, morajo ostati dlje, a tega ne dobijo plačano. Poleg tegapoleti delajo v nehumanih pogojih, saj je v brigadi tudi po 40 stopinj Celzija. Kot dokaz nam ena od sogovornic priloži tudi fotografijo, na skrivaj posneto 11. julija ob 14h, kjer termometer na šivalnem stroju kaže 34,6 stopinj Celzija.
Ponižujoča in neetična komunikacija se kaže tudi neposredno."Kolikokrat nam je že rekel, da nismo vredni enega kozarca hladne vode," žalostno pripoveduje sogovornica.
Mörecovo podjetje sicer v številkah deluje zgledno, saj letno obrne več kot dva milijona prometa. Tudi zaposluje vedno več ljudi, ne glede na izkušnje in izobrazbo, trenutno jih je že približno 160. Tako je delo dobila tudi 21-letnica z Goričkega, ki ima sicer končano 3-letno poklicno šolo, vendar ne iz tekstilne smeri. "Ko sem prišla na firmo, sem prvič v življenju sedela za šivalnim strojem," pravi. Za delo je izvedela preko Zavoda za zaposlovanje, kjer je iskala službo in ker so iskali mlade ljudi, brez izkušenj, ki se želijo naučiti novih znanj, se je prijavila. "Sprva je bilo težko, ko se navadiš, pa gre. Zaenkrat nimam slabih izkušenj, obljubili so mi, da me bodo zaposlili za nedoločen čas," pravi 21-letna Goričanka, ki sicer po sobotah ni hodila delat, ker je vnaprej vedela, da ji jih ne bodo izplačali; potrdi pa, da so delali ostali zaposleni.
Na račun vedno večje proizvodnje si Mörec znižuje stroške. Kar pa pomeni, da si jih znižuje na račun ljudi. Norma je namreč skupinska. V osmih urah morajo izdelati 70 suknjičev, ne glede na to, če v brigadi sedita dva človeka, ki znata šivati, ali štirideset. Če norme ne oddelajo, morajo ostati dlje, a tega ne dobijo plačano. Poleg tegapoleti delajo v nehumanih pogojih, saj je v brigadi tudi po 40 stopinj Celzija. Kot dokaz nam ena od sogovornic priloži tudi fotografijo, na skrivaj posneto 11. julija ob 14h, kjer termometer na šivalnem stroju kaže 34,6 stopinj Celzija.
Ponižujoča in neetična komunikacija se kaže tudi neposredno."Kolikokrat nam je že rekel, da nismo vredni enega kozarca hladne vode," žalostno pripoveduje sogovornica.
