vestnik

"Slovanska duša je močan del mene"

Maja Hajdinjak, 3. 11. 2018
Pixabay
Aktualno

Od kar pomnim sem sanjarila o tem, da bi živela v velikem mestu. Če je bil v otroških letih to New York, je sedaj, ko svet poznam in razumem malo bolje, to prej Praga, Krakov, Varšava. Skratka, slovanske dežele.

Marsikdo bi se namrdnil in rekel: »Pa saj tam je menda še slabše kot pri nas. Saj je vzhod.« Dejstvo je, da danes šteje vse, kar je z in na zahodu. Zahod je zakon. Zahod pa je tudi – tuj. Rekla bi, da sem za svoje leta spoznala že kar nekaj držav, vse od zahoda, vzhoda pa do juga Evrope.


Moje prvo potovanje je bilo v osmem razredu osnovne šole, ko smo za en teden gostovali pri sovrstnikih v Sopotu na severu Poljske. In od takrat je bil moj glavni cilj, da se spet vrnem v to deželo. Znova me je očarala v srednji šoli, ko smo bili na izletu v Krakovu, sanje pa so postale resničnost, ko sem pol leta kot študentka preživela na izmenjavi v Varšavi. Med in po tem sem obiskala mnoge kraje, a, čeprav je večina name naredil močan vtis, ni noben presegel vtisa Poljske.

Domačnost in svoboda

Zakaj? Neverjetno je in marsikdo bo verjetno težko razumel, a očitno je slovanska duša nekaj, kar je močan del mene. Nikjer drugje se nisem počutila tako domače; kot da živim tam že vse življenje. Ko sem se vrnila domov, mi je bilo, iskreno, nekaj časa hudo. Varšava mi je namreč ponujala vse – domačnost in hkrati neverjeten občutek svobode v objemu velikega mesta


Zame ni bolj osvobajajočega občutka, kot biti ena izmed mnogih v velikem mestu, kjer te ne pozna vsak drugi človek. V takih mestih sem lahko resnično jaz – jaz.


Na vsakem vogalu te kaj preseneti, vsakič je nekaj novega. In to je tudi razlog, zakaj v prihodnosti najverjetneje ne bi želela živeti doma. Seveda se take stvari rade zarečejo. A vseeno upam, da bom po koncu študija, enkrat, čeprav ne ravno takoj, lahko izkusila čar življenja v velikem mestu. Vendar ne zgolj zaradi lastnega užitka, temveč da bom tudi svojemu rodnemu kraju z novimi spoznanji in znanji kaj doprinesla.

1fe3940aa3eb61be46ef831f95ad90ec
Pixabay
Poljsko nosi v srcu Fotografija Pixabay

Ne pozabimo na prekmurščino

Zavedam se, da se naša regija stara, kar na dolgi rok lahko vodi do izgube prekmurskega človeka in naše bogate kulture. A če se vsak od nas zaveda, da lahko, kjer koli na svetu že je, skrbi za to, da se naš jezik ne pozabi, naša kulturna dediščina ne izumre, se za prihodnost tega dela Zemlje ni treba bati. Nikoli ne smemo pozabiti, od kod prihajamo, kje so naše korenine. Naše rodno okolje so naši temelji, so kraj, kjer smo naredili prve korake in se naučili prvih besed. To okolje nam je dalo vse primarno znanje, zato je naša dolžnost, da mu damo tudi kaj v zameno.
Pixabay