vestnik

Za psevdonimom Stan Dirdeny se ne skriva

M.V., 28. 10. 2019
Marina Vrbnjak
Ob tem razloži, da se je za psevdonim, ki ga uporablja, odločil po tehtnem premisleku in po vzoru sebi ljubega in pomembnega pisatelja Marka Twaina.
Aktualno

Pred dobrim letom so se na policah mladinskih oddelkov knjižnic po Sloveniji pojavili fantazijski mladinski romani, ki izhajajo v zbirki, imenovani Vagabundi. Njihov avtor je Stan Dirdeny, kar je pravzaprav psevdonim, za katerim ponosno stoji Luka Sternad iz Gornje Radgone.

»Knjige so bralci dobro sprejeli, doslej so bile izposojene skoraj petstokrat,« je povedal sogovornik. V Gornjo Radgono se je preselil pred desetimi leti zaradi ljubezni. »Radgona je postala moj dom in počutim se kot Radgončan,« je zadovoljen poudaril, medtem ko sva pila kavo. Tu so se porodile tudi prve zamisli in zapisali prvi stavki njegovih knjig, v tem trenutku treh, ki so razdeljene v sedem delov. »Zgodbe mladih popotnikov so polne nepričakovanih zapletov, so pa tudi lahkotne, saj je v njih nemalo zabavnih, skorajda komičnih situacij. Zgodbe se dogajajo v neresničnih krajih in časih ter mističnim bitjem z izrednimi močmi in sposobnostmi. Rdeča nit zgodb pa je poudarjanje vrednot, kot so poštenost, trdno prijateljstvo, spoštovanje sočloveka, ljubezen do družine in neizmerna vdanost prijateljem,« na kratko pojasni. Gre za zbirko, kjer je vsak del oblikovan tako, da je tesno povezan s predhodnim in naslednjim, a je obenem tudi zaokrožena zgodba. Glavni junaki z dejanji prehajajo iz ene skrajnosti v drugo, druži pa jih neizmerno prijateljstvo. »Vseh knjig bo sedem, z zadnjo piko v sedmi se bo končala zbirka Vagabundi,« pove.

luka-sternad, stan-dirdeny
Marina Vrbnjak
Pred dobrim letom so se na policah mladinskih oddelkov knjižnic po Sloveniji pojavili fantazijski mladinski romani, ki izhajajo v zbirki, imenovani Vagabundi. Fotografija Marina Vrbnjak

Vse zaradi laži
Vse se je začelo pred šestimi leti, ko si je v Ljutomeru kot novinar ogledal razstavo o čarovništvu. »To me je zanimalo že od nekdaj in takrat me je zamikalo, da bi začel pisati knjige o tej temi. Lahko rečem, da so se ravno tam začele rojevati oziroma oblikovati moje ideje.« Vse pa se je začelo z lažjo. »Irena Bedrač je ena izmed tistih oseb, zaradi katerih sem začel pisati. Takrat sem študiral medijsko produkcijo in med pogovorom sem ji rekel, da pišem knjigo. Vendar takrat o njej ni bilo še niti sence,« pove smeje. Dva meseca kasneje, triindvajsetega decembra 2013, pa se je le lotil pisanja.

Velik samokritik
Prva knjiga, ki jo je napisal, je roman Spiritus dei, ki pa še ni bil izdan. »Knjižne police bo zagledal šele, ko se končajo Vagabundi,« pove. Pri pisanju romana si je pridobil pomembne izkušnje, na podlagi katerih se je odločil, da bo za Vagabunde najprej izoblikoval sinopsis zgodb. »Natančno sem izdelal tudi opis in oris sleherne osebe, ki se pojavi v romanu,« še razloži. Prizna, da je ob pisanju že mnogokrat obupal. »Enkrat sem celo izbrisal osem poglavij, kar je skoraj celotna knjiga. Ker mi ni bilo všeč. Pridejo trenutki osebnih stisk, težav, problemov. Če ti nečesa primanjkuje, ne moreš ustvarjati. To lahko počnemo, ko smo na najvišjem nivoju. Takrat lahko sprostim fantazijo na papir.« Med pisanjem posameznih knjig si vzame najmanj mesec dni premora in da čas zgodbi, da se začne rojevati. »Rad bi, da vsaka knjiga, ki pride izpod mojih rok, ne bo niti podobna kateri koli, ki sem jo napisal prej,« še pove odločno.

luka-sternad, stan-dirdeny
Marina Vrbnjak
Vseh knjig bo sedem, z zadnjo piko v sedmi se bo končala zbirka Vagabundi. Fotografija Marina Vrbnjak

Spoznal je, da je pot od ideje o knjigi do objave zelo dolga. Iz tega razloga danes rad deli vse skrivnosti, ki jih mora odkriti vsak avtor, preden njegova knjiga ugleda luč sveta. »Pet let je trajalo, da sem našel pravega založnika,« se spominja. »Šel sem korak za korakom, k vsaki založbi. Nobeden mi ni rekel žal besede, zanje sem pomenil le velik finančni zalogaj, saj gre za zbirko knjig. Izbrani založnik pa je bil navdušen, saj sem prvi pisatelj, ki ima pri njem svojo zbirko.« Z Vesno Novak pa je te dni ustanovil tudi društvo Lepa beseda, da bi pisateljem in pesnikom začetnikom pomagal premagovati začetniške ovire.

Ni mu bila všeč
Vagabundi, kakor se imenuje njegova zbirka, niso ravno vsakdanja beseda. »Ker nisem vedel, kakšno ime bi izbral, sem šel v knjižnico v Gornji Radgoni. Vodja knjižnice Katarina Rauter mi je prisluhnila in mi povedala to besedo. Ni mi bila všeč in sovražil sem jo iz dna duše,« se spominja. A po tistem, ko mu je razložila in dokazala, da ta beseda res obstaja, se je odločil zanjo. »Vagabundi so se rodili, še preden je bila zapisana prva alineja glavne osebe.« Zaveda se, da se pisateljevanju ne bi mogel posvetiti, če ne bi imel podpore v službi in doma. »Na srečo imam tudi dobrega mentorja, ki me ves čas podpira,« pove skrivnostno. Ta oseba namreč ostaja neimenovana, saj se ne želi izpostavljati.

luka-sternad, stan-dirdeny
Marina Vrbnjak
»Do imena Stan Dirdeny sem prišel s premetavanjem črk svojega priimka in taborniškega imena Indy,« razloži Luka Sternad. Fotografija Marina Vrbnjak

Rad bi pustil sled za sabo
K pisanju knjig ga spodbuja dejstvo, da je to njegov zadnji potomec. »To je usoda. Nič ni narobe z mojim zdravjem. Izbral sem si pač partnerico, ki je skoraj desetletje starejša od mene, a to ne igra nobene vloge,« pove. Predvsem si želi, da bodo knjige ljudem všeč. »Ni pomembno, kdo jo je napisal. Pomembno je samo to, da mladi bralec vzame knjigo v roke in reče, da mu je všeč, in bi rad bral naprej. Rad bi pustil sled za sabo.« Ob tem razloži, da se je za psevdonim, ki ga uporablja, odločil po tehtnem premisleku in po vzoru sebi ljubega in pomembnega pisatelja Marka Twaina. »Do imena Stan Dirdeny sem prišel s premetavanjem črk svojega priimka in taborniškega imena Indy,« razloži. Odraščal je namreč ob knjigah, predvsem ob povestih Marka Twaina pa je rasla njegova želja po prigodah, ki jih je v resničnem življenju doživljal s pomočjo fantazije na taborniških izletih, taborih in potovanjih.

Za humanitaren namen
V trženje ne vlaga veliko, saj meni, da je zadovoljen bralec najboljša reklama. Nato presenetljivo doda, pravzaprav obljubi, da bo ves znesek, ki ga bo prejel od knjig, šel za humanitarne namene, za revne ljudi. »Jaz tega denarja nočem, niti centa. Pišem samo zato, da se berejo knjige. Meni bogastvo pomeni nekaj drugega.«
Ima le dve želji. Ena je, da bi nekega dne šel po poteh svojega drugega največjega idola Julesa Verna, ki je pisal o potovanju v središče zemlje. »Ti vulkani še vedno obstajajo in so aktivni, to bi si rad pogledal. Prebral sem ogromno njegovih knjig in inženir Cyrus Smith iz Vernove knjige Skrivnostni otok je postal del mojih sanj. Tudi zato sem se izobrazil za inženirja tehnične stroke,« pove. »Poleg tega želim ustvariti mistično bitje, mit oziroma legendo o nekem bitju,« mi zaupa še drugo željo, ki je pravzaprav njegov življenjski cilj. 
Kaj zdaj berejo drugi