vestnik

»Najhuje je bilo to, da imam raka, povedati otrokoma«

A. Nana Rituper Rodež, 30. 6. 2019
fotografija A. Nana Rituper Rodež
Matjaž Žnidarič
Aktualno

Preventivni program Svit je Matjažu Žnidariču s Cankove rešil življenje.

Lani, nekaj dni po svojem abrahamu, sem domov dobil vabilo za preventivni progam Svit, s pomočjo katerega odkrivajo raka na debelem črevesju in danki. Čeprav nisem imel nobenih posebnih težav ali bolečin, sem se vabilu odzval,« pripoveduje Matjaž Žnidarič, veterinar, doma s Cankove. In to brez pomisleka, pristavi, ker ve, da je ta rak pogost. »Za rakom so mi umrli dva strica, babica, zbolel pa je tudi oče.« Niti slutil pa ni, kaj ga čaka. »Danes svojo zgodbo rad delim z drugimi in če lahko vsaj koga prepričam, da se odloči za pregled, bom zelo vesel.«

»Nekateri so se čudili, kako lahko odkrito govorim o tem, pa sem rekel, saj nima smisla skrivati, o raku je treba govoriti.«


Najprej je poslal blato in že čez teden dobil obvestilo, da so v blatu ugotovili zelo močno prikrito krvavitev. »Malo me je zaskrbelo, priznam, upal sem sicer, da so hemoroidi ali kakšen polip, podzavestno pa te žre.« Takoj se je naročil na kolonoskopijo, za katero si v okviru programa Svit zelo hitro na vrsti. »Ni me bilo toliko strah posega, veliko bolj me je bilo strah rezultatov,« pravi. Pri tem ga je spremljala žena Renata. »Pomembno je, da imaš nekoga ob sebi in da ostaneš pozitiven in ne premlevaš vsega slabega, kar se ti lahko zgodi.«
Kolonoskopija, ki se je vsi tako bojijo, sploh ni bila neprijetna. »Sestre in zdravnica so bile zelo prijazne in ves čas smo se šalili. »Ne vem, zakaj imajo ljudje take predsodke. Po nepotrebnem jih je strah,« pravi. »Mene je zabolelo edino takrat, ko so v črevesju naleteli na tumor. Velik je bil pet krat štiri centimetre.«
Takole pa se spominja ključnega trenutka: »Med pregledom sem ležal na boku in gledal na monitor. Mislim, da sva z zdravnico hkrati zagledala tumor, in takrat sem se samo prijel za glavo. To je bil šok. Vzeli so vzorce, ampak že zdravnica je domnevala, da bi lahko bil rakast. Ko sem se oblekel in se vrnil v čakalnico, kjer me je čakala žena, sem jo objel in rekel: 'Raka imam'.« Oba sta jokala in potem dolgo sedela v avtu in se pogovarjala, kaj zdaj. Treba je bilo razmišljati o nadaljnjih korakih.


»Najhuje je bilo to, da imam raka, povedati otrokoma,« pripoveduje. Ko sta hčerka Aneja in sin Luka, oba študenta, v petek prišla domov, so najprej povečerjali in se pogovarjali kot običajno, potem pa jima je rekel, da jima mora še nekaj povedati. »Ko sta izvedela, smo vsi jokali in prve dni je bilo res hudo. Težko se je s tem sprijazniti. Vseeno pa smo skušali nemoteno živeti in bili so trenutki, da smo vsaj malo pozabili na to. Ko sva zvečer z ženo legla v posteljo, sva se tolažila, da bo še vse dobro. Preizkušnja je velika, a treba je ohranjati pozitivno energijo in verjeti, da bo vse dobro. Jaz sem verjel, da bo še vse dobro.« Pomembno pa je, doda, da imaš podporo v družini, med prijatelji.
Zglasiti se je moral na onkološkem inštitutu. Poznal ga je, ker je nekoč očetu, ko je zbolel, tam urejal preglede, ampak ko greš sam, je drugače. Dodelili so ga k zdravniku Eriku Breclju, o katerem je slišal veliko dobrega. »Tako, zdaj pa ste naši, mi je spodbujajoče dejal, ko sem vstopil v njegovo ambulanto ter se naročil za nadaljnje preiskave. Na onkološki inštitut se moraš navaditi in jaz sem zdaj tam že kot doma. Tam so ljudje, ki so zelo bolni, in tisti, ki so malo manj, vsak pa ima svojo zgodbo.«


Preventivni pregled, ki lahko prepreči najhujše, kot je njemu, ni tako hud, pravi ambasador programa Svit. »Zato apeliram na vse, ki dobijo vabilo, naj se odzovejo. Ne vem, česa se Prekmurci, sploh pa moški, tako bojijo. Poznam take, ki so že večkrat vrgli vabilo v koš, a jih je po tem, ko sem jim povedal svojo zgodbo, malo zaskrbelo. Moški imajo večji problem, sram jih je in nerodno jim je. V gostilni so glasni in močni, kaj vse bi naredili, pred zdravniškim pregledom ali pred tem, da bi vsaj blato poslali, pa stisnejo rep med noge. Ne zavedajo se, da če ne bodo prišli pravočasno, so lahko posledice veliko hujše.«


Ena največjih preizkušenj je bilo čakanje na rezultate računalniške tomografije, ki pokažejo, ali imaš zasevke oziroma metastaze že po telesu. »Kako sem čakal poštarja in hodil gledat v poštni nabiralnik. Prišli so v nekaj dneh in preden sem odprl ovojnico, me je bilo pošteno zvilo. Nisem bral vsega, samo z očmi sem iskal, kje piše. Ko sem videl, da se rak na srečo še ni razširil, sem si oddahnil.« Takrat je šel v gostilno in s prijatelji spil vrč piva.

Rak debelega črevesa in danke
Profimedia
Rak debelega črevesja. Slika je simbolična.

Nepričakovano hitro so ga poklicali v bolnišnico na operacijo. »To je bila mešanica strahu in veselja, da se rešiš in izveš, kako je s tabo. Pred operacijo so bile, to moram povedati, medicinske sestre res čudovite in prijazne, sploh ne vem, ali lahko lepše delajo s človekom. Pred posegom sem bil povsem sproščen in ko sem se zbudil v sobi za intenzivno nego, sem videl, da je žena ob moji postelji. Ne vem, ali sem jo slišal ali zaslutil, ampak šlo mi je na smeh. Pokazalo se je, na srečo, da je tumor v tretji fazi, da se je začel širiti navzven na črevesje, ampak na nobeni bezgavki ni bilo metastaze. To je pomenilo, da kemoterapija, obsevanje ali drugo agresivno zdravljenje ni bilo potrebno. V zadnjem trenutku mi je Svit rešil življenje,« pravi Žnidarič. Razloži še, da pred pregledom ni imel nobenih težav ali bolečin, nobenih sprememb ni opazil, ničesar, da bi kar koli posumil. Dejstvo pa je, da je takrat, ko že boli, pozno in zgodba se lahko veliko bolj tragično konča.


»Kako sem čakal poštarja in hodil gledat v poštni nabiralnik. Prišli so v nekaj dneh in preden sem odprl ovojnico, me je bilo pošteno zvilo. Nisem bral vsega, samo z očmi sem iskal, kje piše. Ko sem videl, da se rak na srečo še ni razširil, sem si oddahnil.«

Pravi, da je o tem, da je stanje resno in da ima raka, vedno odkrito govoril. »Nekateri so bili začudeni, kako lahko tako odkrito govorim o tem, pa sem rekel, da nima smisla skrivati, o tem je treba govoriti. Imel sem dobrega prijatelja, ki je imel tumor, a je na žalost umrl. On je o svoji bolezni odkrito govoril, se o tem včasih šalil, in ko sem sam zbolel, sem se spomnil nanj in se držal njegovega pravila.« Postal pa je tudi ambasador programa in njegovo poslanstvo je ozaveščati ljudi, naj se odzovejo, če dobijo vabilo za preventivni pregled.