V nekdanji carinarnici v Gornji Radgoni so odprli razstavo likovnih del akademske slikarke Klaudie Kolarič z naslovom Geomet. Kolaričeva je konceptualna umetnica slovensko-hrvaških korenin, ki je odraščala v Nemčiji in se je v času epidemije leta 2020 preselila v očetov rojstni kraj, Črešnjevce. Iz velemesta se je umaknila v naravo, od koder črpa umetniški navdih. V svojih delih raziskuje njene skrivnosti v okviru sodobnega časa, pri čemer njena pravila igrivo in intuitivno prevaja v jezik preproste matematike, fizike in kemije. Pri ustvarjanju uporablja večinoma naravne materiale, obstoječe pa reciklira, jih na novo interpretira in preizkuša do skrajnih meja slikovnega polja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zdravstvena postaja Gornji Petrovci nazaj na "stari" lokaciji
Prenova objekta je trajala eno leto.
Razstavljena dela so po posameznih prostorih carinarnice v glavnem razvrščena glede na tematiko oziroma likovne tehnike. Dela, kjer je kot podlaga uporabljena juta, odslikavajo avtoričino studiozno razmišljanje o času, njegovem pomenu in o tem, kako ga definira znanost. »Med raziskovanjem sem ugotovila, da je vse, kar se dogaja z našim spominom, povezano s časom. Spomin se s časom briše in vanj prodirajo novi občutki, tako da so vsi naši spomini relativni. Nato sem študirala trenutke – en trenutek je v znanosti definiran kot 2 do 3 sekunde –, vzela iglo in sukanec in 'zapisovala' trenutke na juto.« Podlaga ni izbrana naključno, ampak simbolizira kulturno dediščino, saj so naši dedki in babice v takih vrečah shranjevali krompir.
Pri slikah, na katerih upodablja svoje videnje epidemije, testira material in njegove meje. Poleg svile uporablja poliester, umeten, manj zdrav material, ker se ji je, kot pravi, zdelo tudi obdobje epidemije umetno in nezdravo. V seriji del Lubje je uporabila kombinacijo slikanja in šivanja ter preizkušala pojem gravitacije. »Zanimalo me je, kaj se zgodi z barvo, če jo pustiš teči v smeri gravitacije. Testiram pravzaprav obstajanje nas samih, saj smo mi gravitacija. Bolj ko smo stari, bolj nas vleče dol in enako se dogaja z materialom – bolj ko je star, dlje stoji barva in bolj je gosta. Gre za testiranje znanosti oziroma teorije v praksi,« pojasnjuje Kolaričeva. Poleg kombiniranja likovnih tehnik je značilnost njenega ustvarjanja tudi igranje s svetlobo, z gledalčevim gibanjem po prostoru pa se menjuje tudi perspektiva.
Epidemija ji je prinesla čas
Veliko umetničinih del izpričuje njeno povezanost z morjem, saj je tam nekaj časa živela, poleg tega je po mami Dalmatinka. »Morje je voda, ki se ves čas giblje in nosi informacije. Te informacije sem pri ustvarjanju dela Poletje brez morja poskusila izvleči iz svojega spomina in ugotovila, da to delno funkcionira, delno pa ne. Sama mislim, da vem, kako je videti morje, kako se občuti, kako diši, ampak v resnici se mi samo zdi, da vem, saj se spomin s časom 'lušči'.«
Kot zanimivost je avtorica navedla, da pri šivanju uporablja zgolj eno iglo, ustvarjanju pa namenja tudi 60, 70 ur dela na teden. Selitev v Črešnjevce med epidemijo ji je prinesla tisto, kar je največ vredno, to je čas, pravi. »Prvič v življenju sem lahko vsak dan umetnica. Rada delam in mogoče sem tudi deloholik. A to so moje misli, ki jih 'pišem', zato moram delati, da mi ne pobegnejo,« pravi in doda, da se je kot hčerka zdomcev vse življenje iskala in ugotavljala, kdo je. Umetnost je odkrila zelo pozno in na akademijo šla pri 36 letih. »Tudi tam sem iskala, kako se izraziti. Poskusila sem vse, nato pa sem se našla v sukancih in iglah. V tem sem najbolj srečna, najbolj jaz, in ko ne delam, pogrešam 'samo sebe'.«
