vestnik

Revni so alkoholiki, premožni pa samo kako spijejo

Selma Sofija Grah Zelko, 12. 7. 2019
Pixabay
Alkohol je prav tako beg pred nečim, potiskanje problemov v nezavedno.
Aktualno

Izogibam se družbi, kjer je bistvo druženja povezano z alkoholom. To pomeni, da se sama zavesto izoliram od večine dogodkov v okolici, saj se želim odmakniti od prireditev, kjer je glavni spremljevalni program utapljanje v promilih.

Obenem se zavedam, da me mnogi zato etiketirajo s snobovstvom, a to se mi ne zdi potrebno odzivati. Vsak svoj čas preživi tako kot smatra, da je zanj primerno.


Kar osebno vidim kot škodo je, da odrasli v okolja, ker se izvaja množična omama, s sabo vzamejo otroke, katerih starost povečini dosega zgolj enomestno število. Otroci tam gledajo prizore, ki jih ne razumejo, poslušajo pogovore, ki jih ne zanimajo in kopirajo vzorce, ki jim verjetno bolj škodujejo kot ne. Sprašujem se, koliko je potem pričakovati, da naši otroci ne bodo vzeli za normalno, da se na vsaki zabavi pikantno opijejo, če to vidijo pri svojih starših. Žal se to dogaja tudi na otroških rojstnodnevnih zabavah, kjer alkohol krmilo pogosto prevzame v tej meri, da so slavljenci na koncu celo v napoto in breme; a to je že druga zgodba.

a36b82b833ab652cddf380d3316b69a8
Andrej Petelinšek
Sprašujem se, koliko je potem pričakovati, da naši otroci ne bodo vzeli za normalno, da se na vsaki zabavi pikantno opijejo, če to vidijo pri svojih starših.


Alkohol se neverjetno elegantno zažira v naš vsakdan in vedno pogosteje postaja center posameznikovih potreb. Kliše, da se nekateri brez alkohola ne znajo zabavati, je postal realnost. Pravijo, da se skozi promile bolj sprostijo in lažje speljejo določene situacije. Zanimivo je, da imajo brezdomec, profesorica na srednji šoli, nezaposlen pravnik, direktor multinacionalke in vokalist svetovno znane skupine enake izgovore za poseganje po opojnih substancah. Razlika je samo v tem, da se tiste, ki so nižje na družbeni lestvici, označi za alkoholike oziroma narkomane, medtem ko premožni samo kaj spijejo oziroma rekreativno kaj posnifajo.


Zdi se, da je tistim, ki so višje na tej nesmiselni družbeni lestvici bogokletno povedati oziroma nadeti etiketo „alkoholik“ ali „narkoman“. Kot da bi bili denarno podkovani bolj varni pred etiketiranjem, ki ga je družba obesila tistim drugim. Kot da je problem alkohola in drog med bogatejšimi bolj čist in fin. V svojem bistvu se tako tu kot tam izvaja omamljanje iste sorte, le da eni sedijo v ekonomskem, drugi pa v poslovnem razredu.
Ni res, da alkohol ubija. Ubija nas lastna nedisciplina. Ubija nas pasiven odnos do škodljivega konzumiranja opijatov. In slednji ne selektirajo glede na družbeni status. Razvade so družbeno univerzalne, še bolj pa je univerzalen naš pavšalen odnos do njih in zatiskanje oči pred dejanskim stanjem. Ustvarili smo novo bolezen sodobnega časa; zavestno slepoto.

kolumna alkohol