vestnik

Simona Čopi: Pacientkam svetujem kot ženska, mati in ginekologinja

Vida Toš, 3. 12. 2018
Nataša Juhnov
Simona Čopi je najbolj zadovoljna, če vodi svoje pacientke nosečnice od začetka nosečnosti do porodne sobe.
Aktualno

Simona Čopi je po gimnaziji v Murski Soboti doštudirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani in opravila specializacijo ginekologije in porodništva. Njena prva služba je bila v soboškem zdravstvenem domu, nato v Splošni bolnišnici Murska Sobota, kjer je še danes. Dela na ginekološko-porodniškem oddelku in opravlja specialistične preglede v urodinamski ambulanti.

Poleg tega ima koncesijo za zasebno ambulanto na področju ginekologije in porodništva. Prihodnje leto bo deset let, odkar ima ambulanto Gemini. Prav tam se je rodil Nejc. S ponosom pokaže fotografijo in pove: »Prišla je pacientka in povedala, da jo nekaj črviči (smeh). Potem ko sem jo pregledala, je bilo tako daleč, da je rodila. En teden pred tem dogodkom pa smo s sestrama neko pacientko komaj pripeljale do porodnišnice. Potem pa še to. To je naš Nejc.« Le koliko otrok je prikukalo na svet z njeno pomočjo, sem najprej pomislila, koliko jim lahko – sicer mama treh hčerk – reče To je moj otrok.

Zraven pri porodih

Simona Čopi se pošali, da bi lahko napisala knjigo, in to verjetno celo drži. »V moji ambulanti delamo malo drugače, imam namreč še sekundarni, zunajbolnišnični nivo – imamo majhno operacijsko sobo in še eno ambulanto. Najbolj zadovoljna sem, če vodim pacientke nosečnice od začetka nosečnosti do porodne sobe. Če se le da, sem tudi pri porodih. To je moj način dela, ki se mi zdi tudi za pacientke najboljši. To je to, kar jaz razumem pod pojmom 'izbrani ginekolog'. Ginekologija je namreč posebno, zelo intimno področje in ob velikem angažmaju se jim lahko v naši ambulanti maksimalno prilagodimo. Imamo vedno več pacientk, ki recimo delajo ves dan v Avstriji in ne morejo priti kadar koli. Tem se recimo prilagajamo in še komu. Če se le lahko.«


Vesela je, da je imela zelo srečno roko pri izbiri medicinskih sester. Z njo delata Sanja Gruškovnjak in Lea Koroša. »Krasni sta! Poleg tega jima nikoli ni težko priti malo prej in praktično nikoli ne končamo takrat, ko bi morale po delovnem času.« Od nekdaj je sanjala, da bo zdravnica. »Rada delam z ljudmi, rada se z njimi pogovarjam, jih poslušam in slišim. Danes je tega, zdi se mi, premalo. Ogromno pacientk pride, lahko rečem, bolj na pogovor kot na pregled. Delo z ljudmi je naporno, ker se v zdravstvu pretaka tudi ogromno človeških osebnih stisk – od socialnih, delovnopravnih in še kakšnih. Zato zdravniki mimogrede rešujemo še take probleme. Če jih ne moremo rešiti, jih vsaj skušamo razumeti.«

Ni le ženska, je tudi mati

Delo ginekologa je povezano z enim najsrečnejših dogodkov v življenju ženske ali para, je pa – za tiste, ki nimajo sreče, da bi jim to uspelo zlahka – lahko to povezano tudi z eno največjih travm. »Seveda tudi takrat zdravnik ne more zbežati od problema. Na splošno je ena od mojih dobrih lastnosti, da ne bežim od dela, odgovornosti in obveznosti, tudi ne težavnejših. To je čar mojega poklica, da sem na eni strani prisotna pri eni največjih sreč v življenju ljudi, na drugi strani pa imaš ženske, ki si za to prizadevajo,« pove.


Prav v tem je gotovo vsaj del uspeha priznane ginekologinje, ki ni le ženska, ampak je tudi mama. »Vesela sem, da lahko svojim pacientkam svetujem kot ženska, kot mati in kot ginekologinja. Saj sem tudi sama osebno doživela neprijetne ginekološke izkušnje in jim lahko povem: 'Gospa, razumem vas.' Poleg tega sem trikrat rodila in tudi pri tem približno vem, kako to gre (smeh).« Kljub družini očitno vedno najde energijo in čas: »Delam lahko ogromno ur brez spanja, ko pa se ustavim, se ustavim. Takrat bi lahko spala, če bi me le v kot prislonili (smeh). Izjemno je naporno, a ne vem. Sploh pri tretjem otroku sva imela z možem pomisleke, ali še imeti ali ne. Moja želja je bila strašno velika. Vedno pravim – moški so za marsikaj prikrajšani, niso noseči, ne rodijo, nikoli ne doživijo tistega olajšanja po porodu … imajo pa druge stvari. A to je treba čutiti. S svojimi pacientkami se lahko sproščeno pogovarjam prav zato, ker imam izkušnje. Ker sem že enkrat čutila približno tako kot ona. Če je kdo recimo žalosten, ga niti ne skušam tolažiti, ampak povem le: 'Nihče vas ne more potolažiti. Vse te težave boste pozabili, ko boste v rokah držali svojega otroka.' Ker med nosečnostjo je polno strahov, ali bo vse v redu, in tega ne moreš zdraviti. Si pa lahko v oporo.«


O naslovu, ki so ji ga podelili bralci, Čopijeva pravi: »To je nekako šlo čisto mimo mene (smeh). Pomeni dokaz, da delam dobro. Saj se vedno najde kdo, ki ni zadovoljen s tabo, vendar na koncu vidiš, da si na dobri poti, da ljudje vidijo, da se trudiš. Vsega se ne da izpeljati tako, da bi bili vsi srečni. Lepo je, da ti nekdo izkaže neko tako naklonjenost.«

Simona Čopi pomurska ginekologinja leta 2018
Kaj zdaj berejo drugi