Sredi januarja je civilna iniciativa za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem pripravila tiskovno konferenco in opozorila na neodzivnost vrha slovenske Cerkve pri reševanju problema. Odločno je zahtevala odgovornost vrha slovenske Cerkve in odstop ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. Na škofovski konferenci so se odzvali in zahteve civilne iniciative zavrnili. K temu so dodali, da so storili vse, kar se od njih zahteva za reševanje nastalega stanja, in stopili v bran komisiji, ki se znotraj Cerkve ukvarja s spolnimi zlorabami in njenimi žrtvami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Škofovska konferenca je s svojo izjavo praktično obšla razpravo o spolnih zlorabah mladoletnih oseb v Cerkvi lani februarja, ki jo je sklenil papež Frančišek s svojim govorom. Poznavalci razmer v Cerkvi so ta govor ocenili kot prelomen, po njihovem mnenju bi ga papež moral prebrati v palači Združenih narodov in bi lahko pomenil konec cerkvenih laži. Izničena je bila trditev, da so se spolne zlorabe dogajale samo v posameznih delih sveta. Prikrivanje teh zločinov je bila in je, kot kaže, še vedno praksa, ki se je prakticirala po vsem svetu. Cerkev je bila zatočišče klerikalne zlorabe moči. Reakcija konservativnih krogov znotraj Cerkve je bila ostra, saj se je papež odločno zavzel za nov začetek oziroma za temeljito reformo Cerkve.
Zanimiv je bil odziv kölnskega kardinala Rainerja Marie Woelka, ki je zavrnil globoke reforme znotraj Cerkve z besedami, da ni naloga cerkvenih dostojanstvenikov, da si izmišljajo novo Cerkev. No, dogajanje v nemški Katoliški cerkvi se je odvilo v povsem nasprotno smer. Konec januarja je v Frankfurtu potekalo sinodalno srečanje, ki so ga spodbudili nemški škofje. Na srečanju se je zbralo 230 predstavnikov Cerkve, laikov, duhovnikov in škofov, ki so začeli razpravo o moči in njeni zlorabi, o duhovniku prihodnosti, vlogi ženske, Cerkvi, ljubezni in spolnosti. Šlo je za srečanje, ki je bilo na presenečanje novinarjev odprto za javnost, razprava je bila odkrita in brez tabujev. Nekateri so zamerili, da se je o izpostavljenih temah premalo razpravljalo z vidika ali prizadetosti žrtev zlorab in žrtev cerkvenega hierarhičnega ustroja. Tudi duhovniki so bili v razpravi odločni in nakazali potrebo po spremembah. Eden od duhovnikov je takole opisal nevzdržno stanje znotraj Cerkve, da se jim »pred posvetitvijo dvori, po posvetitvi pa nas preganjajo«. Opazovalci so začetek gibanja ocenili izredno pozitivno, in to kljub peščici sodelujočih škofov iz konservativnega kroga kölnskega kardinala. Ti so skušali s branjem pripravljenih referatov povzeti razprave na posamezno temo in končati razpravo, vendar neuspešno. S sinodalnim srečanjem se je začela reformna pot nemške Katoliške cerkve. Analitiki pričakujejo, da bo nemška Cerkev ponudila oprijemljive reformne predloge. Nemška Katoliška cerkev je ena najbolj cenjenih. Prepoznavna je po pronicljivi teološki misli, hkrati pa je bila nosilka vseh pozitivnih premikov znotraj Katoliške cerkve. Nemški škofje so bili skupaj z latinskoameriškimi najbolj zaslužni za začetek drugega vatikanskega koncila. Ne samo kleriki, ampak tudi laiki, pretreseni zaradi spolnih škandalov v Cerkvi, so odločeni, da znotraj Cerkve nekaj spremenijo in tako Cerkev premaknejo za 200 let naprej in jo približajo stvarnosti. Nemci so upanje za uresničitev Frančiškove vizije, v kateri se je zavzel za reformo in jasno povedal, da Cerkev zaostaja 200 let za stvarnostjo. Za Nemčijo in njenega reformističnega duha je pomembno še nekaj: tako kot so katoličani končno začeli razčiščevati s svojo preteklostjo in spolnimi zlorabami, je to storila tudi Evangeličanska cerkev z jasno obsodbo zlorab in njihovim odkrivanjem leta 2018.
Brez dvoma se je znotraj Katoliške cerkve kolesje začelo premikati, nemški sinodalni način, ki bo trajal dve leti in katerega cilj je ponovno pridobiti zaupanje v Cerkev, bo v veliki meri ustavil konservativno strujo znotraj Cerkve. Če se vrnemo na začetek, je naša Cerkev zelo daleč od nemške, zato so tudi ostro zavrnili civilno pobudo Dovolj je.