vestnik

Slep, a na vseh gledaliških prestavah - Njegovo mnenje cenijo režiserji in igralci

Majda Horvat, 11. 7. 2018
Nataša Juhnov
Borut Vrbančič iz Radomerja je zvest spremljevalec Grossmannovega festivala. 
Aktualno

Borut Vrbančič iz Radomerja je slep ljubitelj filma, gledališča in radijskih iger. Sam gre z avtobusom na predstavo v Ljubljano, prespi v hostlu in se drugi dan vrne domov. Tako podiraš meje v glavi, pravi.

Borut Vrbančič iz Radomerja je zvest spremljevalec Grossmannovega festivala že vseh štirinajst let, čeprav filmsko ponudbo in dogajanje spremlja s povsem druge perspektive. Od rojstva je namreč popolnoma slep. Zvestoba festivalu fantastičnega filma se spodobi že zato, ker se odvija v domačem mestu, je prepričan. Pa tudi, ker je to lepa promocija Ljutomera, predvsem pa je festival posebno doživetje, ker je nenavaden in česa podobnega ni nikjer drugje. Njegova posebnost pa je tudi v tem, da ga vedno spremlja izjemno bogat dodatni program. "Greš v kulturni dom, kjer si od petih popoldne do enih ponoči, potem pa lahko greš še naprej. Dogajanje se vrsti na več lokacijah in vedno najdeš nekoga, ki te pospremi od točke A do točke B," je časovno in prostorsko umeščenost, ki mu jo daje festival opisal sogovornik - velik ljubitelj in izjemni poznavalec filmskega sveta, katerega je s poslušanjem začel odkrivati že kot deset, dvanajstletni otrok, pa tudi redni obiskovalec gledaliških predstav na domala vseh slovenskih odrih ter poslušalec radijskih iger in oddaj. Njegov obisk Grossmanna se začne tako, da si najde človeka, ki mu prebere program, da si ga posname, potem pa se odloča, kaj od tega si bo ogledal oziroma poslušal.
S kakšnimi pričakovanji se letos podajate na Grossmanna?
"Prepuščam se mu, vem pa, da bo to noro, kot vedno. V bistvu nimaš pojma, kako se bo vse skupaj odvijalo, kje boš, kako boš. Preprosto si teden dni v pogonu, vmes pa morda spiš tri ure na dan."
In gledaš filme. Kako jih gledate vi?
"Po zvoku."
Ampak zvoki prihajajo tudi iz dvorane, tako da potem vidite tudi publiko, kako se odziva?
"To se morda bolj pozna na gledaliških predstavah, v bistvu pa me ti odzivi ljudi sploh ne motijo."
Kakšen je za vas filmski svet?
"Izjemno bogat. Če poznaš več kot osemsto jugoslovanskih filmov in nekaj tisoč iz ameriške produkcije, pa seveda tudi slovensko ustvarjanje, je to res pravo bogastvo. Zame pa je izjemno zanimivo tudi spremljanje dogajanja v ozadju, v zaodrju. Sedmo leto zato obiskujem tudi festival slovenskega filma v Portorožu. Sam. Z avtobusom grem od Murske Sobote do Portoroža in sem tam šest dni. Kondicijo, potrebno za to, pa sem nabral prav na Grossmannu, torej, da se po končanih predstavah začne nov žur, ki traja do petih, šestih zjutraj.
Ko je konec gledališke predstave in ostali že zapustijo dvorano, sam počakam, da se lahko srečam in pogovarjam z igralci. In tako istega človeka lahko srečaš v Murski Soboti, na Ptuju, v Ljubljani, kjerkoli pač smo skupaj."

5b46e6097d568c55b1715790cb61e683
Nataša Juhnov
Festival je posebno doživetje, česa podobnega drugje ni.

Kaj na teh srečanjih igralci sprašujejo vas in zaradi česa morda ostanejo brez besed?
"Najbolj jih šokira moje poznavanje filmskega ustvarjanja, torej da veš, kako je nek film nastal, na primer, da se je film Kajmak in marmelada naprej posnel za televizijsko predvajanje in šele potem je padla odločitev za kino. Marsikdo tega ne ve in ga te stvari tudi ne zanimajo, ampak samo film, ki so si ga prišli ogledat, mene pa zanima vse."
Torej cela zgodba, ne samo tisto, kar se da videti.
"Tako, ja."

Če poznaš več kot osemsto jugoslovanskih filmov in nekaj tisoč iz ameriške produkcije, pa seveda tudi slovensko ustvarjanje, je to res pravo bogastvo. Zame pa je izjemno zanimivo tudi spremljanje dogajanja v ozadju, v zaodrju. Sedmo leto zato obiskujem tudi festival slovenskega filma v Portorožu. Sam.

Je zgodba večkrat bolj zanimiva od filma samega?
"Tudi se zgodi. Včasih je tudi napoved bolj prepričljiva, kot pa sam film, kar se pri naših stvareh velikokrat zgodi.
Spoznavanje ozadij pa je zdaj, ko me poznajo skoraj vsi slovenski režiserji, zame veliko lažje. Metod Pevec pa me je že tudi vključil v snemanje filma Jaz sem Frenk, da sem z Janezom Škofom odigral nek prizor. Z ekipo sem tako preživel dva snemalna dneva.
Vedno ko se srečamo se pogovarjamo o kaki predstavi ali filmu, in pogosto me sprašujejo, kako si pa ti to videl ali kako pa bi ti to predstavil. Vse jih zanima, ker imam totalno svoj pogled. Običajno imajo slepi ob sebi videčega, da mu ta razlaga film, jaz pa sem se odločil, da ne. Potem, ko bo konec filma lahko kakšno rečemo, prej pa ne. Na osnovi zvoka si potem ustvariš svojo sliko v glavi. Če zgodba ni prepričljiva pač ni, večinoma pa so. To je enako, kot če bereš knjigo. Slike ni. Sam si jo ustvariš v glavi. Vsak svojo, kajne?"
Mi videči si sliko ustvarimo na osnovi izkušnje videnega. Na osnovi česa pa si jo lahko vi?
"Enako, kot si jo vsak bralec knjige, torej po svoje. Tudi radijska igra nima slike, ampak se dogaja zgodba, odvijajo dialogi, efekti in na osnovi tega si narediš svojo predstavo. Zakaj bi potem pri filmu moralo biti drugače."
Ste se morda kdaj vprašali, v čem je vaša predstava slišanega drugačna od predstave videčega?
"Seveda, ampak tega ne postavljaš v prvi plan. Prepustiš se zgodbi, naj te ponese. Vsebino si prej preberem, tako da vem, aha, to, to in to se bo dogajalo, potem pa si film pogledaš in ustvariš stik in podobo, ki je samo tvoja. Seveda pa je tudi pomembno, čigav je film. Na primer pri jugoslovanskih filmih dialogi povedo skoraj vse in v osemdesetih odstotki slike skoraj ne potrebuješ, medtem, ko je pri ameriških filmih spet drugače. Polni so efektov, na primer, da se razstreli hiša in podobno. Sam sem bolj pozoren na dialoge, torej na besedno izražanje kot nekdo, ki film gleda. Videči filme gledate drugače. Posvetite se sliki in se pogosto zapletete v podnapise, pri tem pa pozabite na dialog."

Povem si, da bo in potem grem. Sam z avtobusom na predstavo v Ljubljano, prespim v hostlu in se drugi dan vrnem domov. Tako podiraš meje v glavi. Ampak do tega moraš sam priti, za kar pa je potrebna kilometrina."


So naši filmi jezikovno bogati ali siromašni?
"Bilo je neko obdobje tihega, nemega filma, saj se ni posvečalo toliko pozornosti dialogu, zdaj pa se to spreminja. Dejstvo je, da je naša produkcija takšna kot je, izgovora, zakaj česa ni, pa se tudi da vedno poiskati. Tako kot v življenju. Tudi sam bi lahko osvojil takšno tezo, ampak moj odgovor je ne. Povem si, da bo in potem grem. Sam z avtobusom na predstavo v Ljubljano, prespim v hostlu in se drugi dan vrnem domov. Tako podiraš meje v glavi. Ampak do tega moraš sam priti, za kar pa je potrebna kilometrina."
Predstavljam se vas kot zahtevnega sogovornika glede filmske produkcije. Imate krog znancev, prijateljev, s katerimi se lahko o tem pogovarjate?
"Imam. Kličejo pa me tudi slovenski režiserji in me sprašujejo, Borut, daj, ti povej, pa tudi igralce zanima moj pogled. Lani na primer sem v Portorožu srečal znanega slovenskega kritika, ki me vedno pokliče: Hej, morava se srečati še pred predstavo v Mariboru. Zdaj pa me vabijo celo na festival v Sarajevo, kar je sicer še v zraku. Če ne letos pa morda drugo leto."

13c9ff57e3cafbdc929dd41df01af605
Nataša Juhnov
Filmski svet je s poslušanjem pričel odkrivati že kot otrok.

Nekateri vas poznajo že tudi kot avtorja tekstov, v katerih ste se ukvarjali z življenjskimi vprašanji. Boste kdaj pisali tudi o filmu?
"Marsikdo me nagovarja, da bi o svojem načinu razmišljanja napisal neko knjigo, vendar jim odgovarjam, da nisem še zadosti doživel. Mora se še nekaj nabrati in trenutek mora biti pravi."
Celotni pogovor si boste lahko prebrali v tiskani izdaji Vestnika.

borut vrbančič grossmanov festival gledališče film