vestnik

Slovenija je dragulj, ki ga v Ameriki ne najdeš 

Vida Toš, 12. 4. 2018
Osebni Arhiv
Jasna Novak Wilhelm z možem Petom.
Aktualno

Da sva lahko govorili – šlo je za virtualni zmenek s pomočjo najnovejših tehnologij – sem si morala nastaviti budilko. Zvečer, ne zjutraj. »O, vidim, da imava kar nekaj stvari skupnih,« se je smejala, ko sem ji razlagala, da zaspim poleg svojih treh otrok, ko jih dajem spat. Bilo je 23.00, ko je zazvonil alarm. In ko sem jo uspela priklicati, je bilo eno prvih vprašanj: »Koliko je ura?« »Pri nas je štiri in devet minut popoldne,« je rekla v krasni prekmurščini in obrnila kamero računalnika proti oknu. »Zunaj je še dan, poglej (smeh).« Najprej pa je Jasna predlagala, da se tikava, po čemer sem takoj videla, da nima prav nobenih problemov z navezovanjem stikov.

b4ad5e094a4e459bce7f92fff8c9fb7e
Osebni Arhiv
Ženski del družine Wilhelm.

V bližini Dallasa, tretjega največjega mesta Teksasa

Izredno nasmejana in simpatična Prekmurka, ki živi v Teksasu, natančneje v mestu Coppell v bližini Dallasa, vmes, ko sva na zvezi medve, govori tudi z najmlajšo izmed svojih štirih otrok, hčerko Mckenzie, zato slišim tudi, kako govori angleško. Všeč mi je – ona pa tudi njen pojoči tipično ameriški govor, ki iz njenih ust zveni tako simpatično, sočno in vabljivo. Spet se smeje in se medtem preseli iz kuhinje v sobo: »Da me ne bodo motili.« Mene ne moti nihče, saj je 'pri nas' pol dvanajstih ponoči. Da pa ne bi jaz koga motila, se z Jasno pogovarjam, medtem ko sedim na straniščni školjki. Zaprti, da ne bo pomote. Opravičim se ji za to, da sem sredi kopalnice, in ji razložim, da pač drugje vsepovsod nekdo spi. Očitno je, da je sploh ne moti. Vmes ji pokažem tudi našo Piko, muco, ki se pride ljubkovat k meni; skratka, zelo hitro sva na isti valovni dolžini. Kot bi bili dolgoletni prijateljici.

414d7ed9e531da3e9e521f7846f1c223
Osebni Arhiv
Številčna družina Wilhelm se rada zbere ob skupnem kosilu.

»Leta 1990 sem prišla v Ameriko in najprej pristala v Chicagu; od doma pa sem odšla, ker sem želela iti tukaj v šolo. Najprej sem mesec dni oziroma celo kakšen teden dlje živela pri družini, katerih hčerko sem spoznala, saj je prišla k nam v Evropo in smo šli skupaj v Grčijo, na misijonsko pot. Njeni starši so jo namreč prišli obiskat in smo se družili na Dunaju. Ko pa so slišali, da bom šla v Ameriko v šolo, so me povabili k sebi, da se najprej malo navadim na ameriško kulturo. In tako je tudi bilo; so mi pa potem oni pomagali ustaliti se v Chicagu na Moody Bible Institutu.« Pravi, da je po štirih letih končala teologijo:
"Ne vem, zakaj tja, ne vem, očitno mi je bilo tako namenjeno. Odrasla sem v baptistični cerkvi in velikokrat so prišli k nam na obisk ameriški misijonarji in njihova mladina iz cerkva. Mene je vedno privlačila tudi angleščina, pač vse ameriško. Vedno sem si skratka želela iti tja.

Včasih te v življenju nekaj pač žene, pa niti ne veš prav, zakaj greš po tej poti.

Želela sem pač študirati Sveto pismo in teologijo in obrnilo se je tako, da sem tukaj spoznala tudi sedanjega moža in se ustalila."

Pete ji je bil takoj všeč

Njuna skupna zgodba pa se je začela tako, da je prišla na obisk k Jasni njena sestra: »In ker ni imela kje stanovati, niti pri meni ni mogla biti, je stanovala pri enem od mojih znancev. Ki pa je bil prav takrat sostanovalec mojega bodočega moža Peta. Čez dan je bila z mano, zvečer smo se pa družili. A Pete je bil takrat z neko drugo žensko, jaz pa sem si mislila: 'Eh, on je že zaseden, ne bom se ukvarjala z njim (smeh).' Seveda nočeš razdirati zveze. A potem sta se Pete in tista ženska razšla in sva midva začela (smeh). Leto po tistem sva se zaročila, 1993. pa poročila.« Imata štiri otroke, je pa tudi Jasna iz številčne družine šestih otrok, ona je peta: »Mogoče sem zato bolj jezična,« se smeje, »trije fantje in tri dekleta smo med otroki, a ne v tem vrstnem redu.« Ko jo povprašam, ali so tudi bratje ali sestre kje v tujini, se spet smeje: »Ne, vsi so doma; jaz sem edina črna ovca. Očitno imam neko divjo žilico, želje po avanturah (smeh).«
Jasna pravi, da prvo leto, ko je odšla, ni pogrešala popolnoma nič: »Nič mi ni manjkalo (smeh), tako srečna sem bila … toliko novega vidiš in spoznaš. Obzorje se ti razširi, spoznaš toliko novih prijateljev; imam ogromno prijateljev, ne le v Ameriki.« Zdaj pa, pravi, poleg družine, pogreša predvsem zdravo hrano: »Ameriška hrana nas počasi zastruplja; jaz imam s tem res probleme. Ne toliko fizično kot psihično; jesti to, kar oni proizvajajo, je res grozno.« Pogreša pa tudi naravne lepote Slovenije: »Teksas niti približno ni tako lep kot Slovenija; mi smo tako zeleni, imamo jezera, gozdove … Saj ima Teksas tudi svoje lepote. A Slovenija je tak dragulj, da tega tukaj ne najdeš. Chicago je imel svoj čar – tam sem živela šest let – in Teksas svojega, a nobeden ne dosega Slovenije (smeh).«

395b0a53af81dcecf460b96b67c673c2
Osebni Arhiv
22-letni Alexander, 15-letna Mckenzie, 20-letni Taylor in 18-letna Megan.

Z otroki je bilo kar nekaj let »pestro«

»Alexander je star 20 let, Taylor jih ima 19, Megan 17, zadnja Mckenzie pa 14 let. Tako da je bilo kar pestro, kar nekaj časa. A sem želela imeti vse malo bolj skupaj. Zakaj razvleči vse skupaj na 20, če lahko opraviš v šestih letih in pol (smeh). In želela sem imeti deklico - ker imam jaz poleg bratov tudi sestro in sem želela, da imajo moji otroci tako sestre kot brate.« Jasna je, preden je rodila prvega otroka, šla delat v neko trgovino v bližini doma: »Sicer to nima nič opraviti z mojo izobrazbo. Nasploh teologije nikoli nisem uporabljala v svoji službi, to sem očitno potrebovala za osebno rast. Najprej sem delala za trgovino Gap, potem, ko se je rodil prvi sin, pa sem ostala doma.

979ad6ea24bdd2d5fe53766f3acf81d6
Osebni Arhiv
Otroci Jasne in Peta so si zelo blizu.

Še štiri leta po zadnjem porodu sem bila doma, to sem želela. Posvetiti se vzgoji, saj se mi zdi družina nekaj najosnovnejšega, in ko družina ni zdrava, tudi družba ne more biti. Zdi se mi dobro, da so mame doma, če le par to zmore finančno.« Jasna pravi, da je otroke pet let doma celo sama šolala: »Ker smo živeli v starem mestu Dallas in tam šole niso ne vem kako dobre. Leta 2004 pa smo se preselili v Coppell, kjer imamo odlične šole z odličnimi učitelji.« Vmes je Jasna naredila še tečaj za osebno trenerko, tako da je, ko se je vrnila v službo, delala še v športnem klubu Young Men's Christian Association: »Trenirala sem pa tudi zasebno, na domu. Potem sem še delala v neki ordinaciji pri ginekologu s pacienti, ki so imeli neko posebno shujševalno kuro. No, zdaj sem pa trenutno doma, od lani.«

b1feabc7600a16d15e6f72ae155bd8e1
Osebni Arhiv
Ponosni Pete s svojima hčerama, Megan (desno) in Mackenzie.

Jasna pravi, da je otroke poskušala učiti prekmursko: »A sredi Amerike in z ameriškim možem to sploh ni enostavno (smeh). Je pa Megan, moja starejša hčerka, taka, da rada potuje in bi zelo rada znala slovensko. Tako da se bo mogoče ona kdaj naučila.«
Ko me zanima, kaj ji recimo v Ameriki ni prav zelo všeč, me preseneti:
"Kje naj začnem. No, saj ni tako hudo, se mi pa zdi, da – ko sem še hodila po kakšnih zabavah - da se ne znajo tako dobro zabavati, kot smo se znali mi doma. Pri tem mislim na časovne omejitve.

Tukaj je namreč vse bolj po urniku in ljudje si ne vzamejo časa za posedanje s prijatelji ob kavici recimo.


Zdaj sicer ne vem, kako je z zabavami v Sloveniji, a včasih smo znali prebiti veliko časa z družino ali prijatelji. Potem je ameriška navada, ki prihaja tudi k nam, da ne moreš kar tako priti na obisk, ampak se moraš prej najaviti. Američani so veliko bolj individualisti, medtem, ko Slovenci damo še veliko na družinske vezi."
« Domov – torej v Prekmurje – se ona še vedno oziroma vedno raje najavi na obisk: »Kar pogosto grem domov, zdaj, ko je mama še med nami, bi rada to še malo izkoristila (smeh). S seboj vzamem tudi otroke; lani smo tako bile vse ženske iz naše družine in smo res uživale.«

beb4e1338bc80381593d807c4f009d6a
Osebni Arhiv
Družina Wilhelm Texas Fotografija Osebni Arhiv

In ker sva z Jasno takoj našli skupno frekvenco, sva se kar dogovorili za eno dobro kavo, tako čisto na »blizu«. In tako, slovensko, da ne bo pomote, sredi Murske Sobote. Kajti tudi ameriška kava je daleč stran od naše, ali, kot bi rekli, »mimo prave dobre kave niti letela ni«.
Poslovili pa sva se – kako drugače kot s smehom. Jaz sem se namreč odpravljala spat, saj sva klepetali tako dolgo, da je bila ura že kar nekaj čez polnoč. Jasna: »Ti srečnica! Jaz grem pa kuhat kosilo, čeprav bi tudi jaz rada šla spat.«