vestnik

Smrt nas uči ceniti življenje

Jože Gabor, 6. 5. 2019
Jože Gabor
V razpravi so sodelovali Klavdija Zver, Maja Šeruga, Toni Brinjovc, Terezija Žerdin in Blanka Ambruž.
Aktualno

Paliativna oskrba v pomurskih domovih za starejše je bil naslov okrogle mize, ki so jo organizirali v Domu Janka Škrabana v Beltincih. Namen srečanja je izmenjati izkušnje na področju paliativne oskrbe in se seznaniti s smernicami in cilji, je v uvodu povedal koordinator paliativnega tima v beltinskem domu Mario Šilec.

Paliativna oskrba dobiva v Sloveniji in tudi drugod po Evropi vse večjo veljavo, je dodala direktorica Doma Janka Škrabana Beltinci Blanka Ambruž, zato se morajo domovi za starejše v Pomurju in tudi druge sorodne organizacije s tem primerno spoprijeti. »Paliativna oskrba izvira iz latinske beseda palliare, kar v prevodu pomeni lajšati, ščititi, vzeti pod okrilje. Paliativna oskrba v Domu Janka Škrabana poteka od leta 2014 in temelji na strokovnem izobraževanju na tem področju. Zelo pomembno je slovo od tega sveta. Vsak si želi, da ga ne bi bolelo, ko bo umiral, in da bi tudi v sebi uredil vse stvari. Tako lahko gre umirjen v drugo življenje.«


Paliativni tim v domu se sestaja vsak teden, v njem pa so zdravnik paliativne medicine, diplomirani medicinski sestri, socialne delavke, diplomirane teologinje, delovna inštruktorja in negovalki, je povedala socialna delavka Klavdija Zver. »Pristop paliativne oskrbe je individualen, kar pomeni, da se vsakemu stanovalcu, ki ga vključujemo in vodimo, posebej posvetimo. Glede na bolezensko stanje ter odločitve stanovalcev in vključenih bližnjih k temu pristopamo multidisciplinarno. Obravnava zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm in temelji na človekovih pravicah, pravicah bolnikov in umirajočih.« Med načeli paliativne oskrbe so spoštovanje življenja in sprejemanje umiranja kot naravnega procesa ter lajšanje bolečine in obvladovanje simptomov. V paliativni oskrbi s timskim delom združujejo psihosocialne in duhovne vidike oskrbe. »Načelo paliativne oskrbe je tudi omogočanje podpornega sistema stanovalcu, njegovi družini in bližnjim med boleznijo in žalovanjem. Vsak bolnik in stanovalec doma potrebuje občutek sprejetosti in varnosti, da lahko iskreno pove, kar misli, čuti, doživlja, potrebuje.«


Članica paliativnega tima v Domu Janka Škrabana Beltinci, zdravnica Maja Šeruga, je povedala, da je pomembno, da se pogovarjamo o tem. Paliativna oskrba in medicina sta veliko naredili za to, da se ljudem olajšajo zadnji trenutki življenja. »Vsi se bojimo smrti in mnogi se tej temi izogibajo. Nekoč so starejši pogosteje umirali doma in drugi družinski člani pri tem niso bežali iz sobe. Tudi sama sem videla, kako je umiral moj dedek. Pomembno je, da se začnemo pogovarjati, kaj si želimo v času, ko se bomo soočili s smrtjo. Treba je biti z umirajočimi, jih držati za roke, se pogovarjati z njimi,« pravi Šerugova. Zdravniki morajo večkrat slabo novico o neozdravljivi bolezni sporočiti pacientu. Večkrat je prva reakcija na to jeza pacienta, šele nato pridejo v ospredje druga čustva. Redovna sestra Emanuela – Terezija Žerdin je govorila o svojih izkušnjah v hospicu in domu ostarelih: »Bila sem z več kot tristo ljudmi, ko so umirali. To je neverjetna izkušnja. Smrt nas vedno uči o življenju, minljivost nas uči ceniti življenje. Zelo pomembna je prisotnost sorodnikov ob smrti, da smo z ljudmi, ki jih imamo radi, ko odhajamo s tega sveta.« Strah pred smrtjo danes nekateri skušajo prikriti z evtanazijo. Več bi morali vlagati v paliativno oskrbo, da bi ljudem pomagali, da ohranijo dostojanstvo, da umrejo v svojem dostojanstvu. »Z diagnozo neozdravljive bolezni doživimo šok, najprej običajno pride do zanikanja in jeze, še posebej pri mladih ljudeh, ki so polni življenja. Nekateri doživljajo to kot kazen. Moramo biti ob njih in jim ne zameriti jeze. Po smrti pa moramo njihovim bližnjim dopustiti, da žalujejo,« je še dejala redovnica.

b39e1fbfde5b433a462b7b8a87f5c63a
Tit Kosir
Ne olepševati stvari: »Zakaj govorimo, da se je poslovil, da je zaspal, da je odšel. Zakaj ne moremo povedati, da je umrl?"

Pater Toni Brinjovc, ki je bil član paliativnega tima na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in sodeluje s paliativnim timom v Beltincih ter predava o tej temi, je dodal, da je pomembno, da smo s človekom, ki umira, iskreni. »Biti ob človeku, ki umira, je sveti trenutek, takrat vidiš človeka v drugačni luči. Ko sem obiskoval hudo bolne ljudi, so se nekateri jezili na Boga in mene. V takih trenutkih moramo dati prostor njihovim čustvom, da se jezijo, jokajo. Tudi ko umrejo, moramo njihovim bližnjim dopustiti, da žalujejo, kot je že povedala sestra Emanuela. Moramo dati prostor njihovim čustvom.« Pri tem je treba uporabiti konkretne izraze, povedati resnico. Ne olepševati stvari: »Zakaj govorimo, da se je poslovil, da je zaspal, da je odšel. Zakaj ne moremo povedati, da je umrl? Zdravnikov med šolanjem nihče ne uči, kako povedati slabo novico pacientom. Veliko jeze, strahu in zanikanja med neozdravljivo bolnimi je tudi zaradi slabe komunikacije.«