Sokovi Gjergjek: Uspešna gorička zgodba z vizijo 

Štefan Gjergjek iz Kovačevec je ob delu na manjši gorički kmetiji začel svojo poklicno pot v sadjarstvu nekdanje Panonke. Za tisti čas je bila značilnost velikega dela zaposlenega prebivalstva v Prekmurju, da so bili neke vrste dvoživke – pol kmetje, pol zaposleni, in to ne glede na izobrazbo.

Nekako se je bilo treba znajti

Poklicna povezanost s sadjarstvom ga je spodbudila, da so doma na kmetiji zasadili poldrugi hektar sadovnjaka. Pravi, da je v tistem času nekako veljalo pravilo, da poldrugi hektar sadovnjaka zagotavlja družinski kmetiji soliden vir dohodka. V tistem času, sredi osemdesetih let minulega stoletja, je to držalo. Po propadu sadjarstva pa se je bilo treba na kmetiji nekako znajti. Takrat so se lotili pridelave jagod in vrtnin, predvsem paradižnika in paprike. Spet ni šlo za kaj zelo velikega, ampak za obseg, ki so ga družinski člani obvladovali.

Gjergjek je povedal, da bi pri tem in sadovnjaku verjetno ostali, če se ne bi srečali z omejitvami. Preprosto ni bilo dovolj zemlje za normalen kolobar, zato so se v pridelavi pojavljali problemi, predvsem bolezni. S tem so sovpadale velike spremembe na trgu z jabolki. Cene jabolk so drastično padle. To ga je spodbudilo k iskanju alternativnih rešitev. »Moje vodilo je ves čas bilo, da skušam svoj pridelek spraviti do končnega kupca. Tako ustvarjena dodana vrednost ostane na kmetiji. Zaradi tega sem toliko bolj intenzivno začel razmišljati o dopolnilni dejavnosti na kmetiji, še posebej ko je cena konzumnih jabolk padla skorajda na raven cene industrijskih. Cena industrijskih jabolk pa je bila tako nizka, da je bilo njihovo pobiranje popolna izguba. To je bil razlog, da smo se odločili za naložbo v lastno predelavo sadja v sokove,« je na kratko opisal začetek dejavnosti.

Kot bi šlo za industrijski obrat

Postopki za pridobivanje soglasij in izpolnjevanje pogojev za postavitev polnilnice niso bili enostavni, saj so bile zahteve podobne, kot bi odpiral industrijski obrat. Je pa to že bil čas, ko so se počasi odpirale poti do evropskih razvojnih sredstev v kmetijstvu, in s temi si je veliko pomagal, predvsem pri posodobitvi in širitvi proizvodnih zmogljivosti.

Z drugim delom naložbe, ki so jo delno financirali s pomočjo evropskih sredstev, so postavili najsodobnejšo tehnološko opremo s polnilno linijo. Tako je danes zmogljivost obrata proizvodnja 150 tisoč litrov soka na leto.
Zagon lastne predelave je imel nekaj učinka v širši okolici, saj so okoliški prebivalci začeli povpraševati po storitvah – predelavi njihovega sadja ali grozdja v sokove. Gjergjek pravi, da se opravljanja storitev ne otepa, saj pomeni dodaten vir zaslužka, hkrati pa mora vsak proizvajalec stremeti k optimalni izkoriščenosti opreme.

S tem ko imajo kmetje ali lastniki počitniških hiš dostop do kakovostne storitve, se spremeni odnos do sadja in tudi grozdja, zato to zdaj pobirajo in ga predelajo v sok. Četudi ga kaj prodajo, to ne pomeni neposredne konkurence Gjergjekovim sokovom, ki so se uveljavili predvsem v lokalnem okolju, tako v maloprodajni mreži enega od večjih lokalnih trgovcev in v butični prodaji. Velik odjemalec Gjergjekovih sokov so lokalne turistične kmetije in vinotoči.

Cilj, predelati lasten pridelek, ostaja

Proizvodnjo sokov ima še vedno registrirano kot dopolnilno dejavnost. »Realno bi proizvodnja lahko delovala že kot samostojno podjetje, toda za zdaj to ni naš cilj. Mi proizvodnjo sokov še vedno vežemo na lastno pridelavo na kmetiji in naš cilj ostaja predelati lasten pridelek.

Ob jabolku imamo že nekaj let lastne hruške, breskve, grozdje in tudi marelic je nekaj. Za pogojno rečeno učenje smo začeli pridelavo korenčka in rdeče pese. Pri predelavi vrtnin v sadne sokove so neke posebnosti, ki jih moraš usvojiti na lastnem pridelku. Za peso in korenček zdaj lahko rečem, da proizvodnjo tehnološko obvladamo in ob lastni proizvodnji ponujamo tudi kakovostno storitev, po tej je vse večje povpraševanje zlasti med ekološkimi kmeti.« Ne more pa, pove, mimo zadnjih dveh let, ko čutijo tudi v predelavi posledice lanske in predlanske pozebe. »V teh dveh letih smo ostali brez sadja. Dovoljeno nam je sicer bilo, da izpad pridelka nadomestimo z nakupom sadja, da izpolnimo pogodbene obveznosti do stalnih partnerjev. Kljub vsemu pa to za nas pomeni capljanje na mestu in ne moremo vlagati v razvoj.« Njihova povprečna letna proizvodnja s storitvami vred je znašala komaj 40 tisoč litrov soka na leto. »Naš načrt je nadgradnja obstoječe zgodbe. V Šalovcih imamo kmetijo, v kateri načrtujemo nadgradnjo naše sedanje zgodbe. Po predelavi sadja v sok nam še vedno ostane dovolj kakovostna surovina, ki jo delno uporabimo za predelavo v kis. Tudi naš jabolčni kis je že prepoznaven na trgu.« Upa, da bodo letos uspeli še z bezgom. »Potencial pa je še v pridobivanju žganja in izdelavi likerjev in to je del zgodbe, ki ga načrtujemo v Šalovcih,« pove.

Bo letošnje leto za sadjarje ugodnejše?

Po začetnem zagonu in potem ko je zavod Krajinski park Goričko nabavil potujočo stiskalnico sokov, je to stiskalnico upravljal Gjergjek. Zadnji dve leti posla ni bilo, kot kaže zdaj, pa bo letošnje leto za sadjarje le ugodnejše. Zato bo potreben dogovor, ali bodo zgodbo nadaljevali. Škoda se mu zdi, da bi oprema, kupljena z javnim denarjem, zdaj propadala. Po drugi strani pa končno to le pomeni neko povezovanje in vsaj majhen korak k prepoznavnosti Goričkega. Štefan Gjergjek je svojo blagovno znamko že razvil, ta ni prepoznavna samo zaradi njegovih lastnih izdelkov, ampak se promovira tudi posredno, saj pretežni del njegovih strank, za katere je opravil storitev, poudarja, da je bil sok narejen pri Gjergjeku, kar je zagotovilo kakovosti. Ta kakovost in cena sta postali zanimivi tudi za Avstrijce, saj povprašujejo po storitvah predelave.