vestnik

V Virsu zapisali kodeks ravnanja s poslovnimi partnerji

Majda Horvat, 21. 10. 2020
arhiv podjetja
Virs
Aktualno

V podjetju Virs so poslovno kulturo, na kateri temeljita poslovanje in njihov odnos do partnerjev vse od ustanovitve pred dvajsetimi leti, zapisali še v kodeks ravnanja s poslovnimi partnerji.

V njem poudarjajo tri načela: družbeno odgovornost, integriteto in varnost. »Integriteti lahko po domače rečemo hrbtenica,« je smisel osrednjega načela povzel Renato Pahor, direktor podjetja Virs. Enako kot pri človeku, ki je brez »hrbtenice«, nekaj manjka, tako je tudi v poslovanju pomembna celovitost, pojasni.
Dokument pravil in načel, na katerih gradijo medsebojno zaupanje med partnerji, je tudi zaveza za odgovornost do ljudi in okolja ter za poslovanje, ki je ekološko trajnostno, socialno odgovorno in etično pravilno. To pa si želijo tudi od poslovnih partnerjev. Pobudnica za pripravo kodeksa je bila Anita Gjerek, vodja avtomatizacije v podjetju, pri pripravi besedila pa so se zgledovali po kodeksih, ki jih imajo predvsem v velikih gospodarskih družbah in poslovnih sistemih, je pojasnila Urška Fodor, odgovorna za pravne in kadrovske zadeve v podjetju. Podjetje Virs sicer ne dosega teh razsežnosti, je pa moralno-etični okvir poslovnega delovanja in medsebojnih odnosov pomemben za trdnost in napredek vsakega podjetja, sta prepričani.
Ob kodeksu ravnanja za poslovne partnerje, ki so ga prevedli v štiri jezike, so pripravili še kodeks za zaposlene, področju odnosov pa dajejo velik pomen tudi z vstopom v proces pridobitve certifikata družbeno odgovoren delodajalec.
Ali je mogoče v poslovnem svetu, kjer je polno nekih nepoštenih poslovnih praks, uspešno poslovati v okvirih načel kodeksa? Renato Pahor pravi: »Mi smo že do zdaj poslovali tako. Gre samo za to, da smo zdaj to tudi zapisali.«

lendava, virs, podjetje
Nataša Juhnov
»Integriteti lahko po domače rečemo hrbtenica,« je smisel osrednjega načela povzel Renato Pahor, direktor podjetja Virs

Torej je mogoče uspeti, ne da bi moral biti za to vsaj malo pokvarjen? 
»Sorodni ptiči pač skupaj letajo.«

Zakaj je sploh potreben kodeks?
»Skozi leta sem vse bolj opažal, da zelo uspešno ali dobro poslujemo in sodelujemo predvsem s tistimi podjetji, kjer so odločevalci tudi lastniki. To so podjetja, pri katerih zmanjka prostora za mešetarjenje, korupcijo. V veliki večini primerov smo bili neuspešni, če govorim o prodajnem področju, pri tistih podjetjih, kjer je bil odločevalec nekdo, ki ni imel lastniške povezave. K takim so seveda prišli tudi naši konkurenti in začelo se je mešetarjenje. Pa da ne rečem, da je kdo celo povedal ali namignil, da bodo tu nastali neki 'marketinški' stroški, kakor te packarije imenujejo. Nekateri ti celo odkrito povedo, kaj pričakujejo oziroma kolikšen je njegov delež. Sam takrat ostanem brez besed. Kar nekajkrat sem se dvignil in rekel, da v taki tekmi jaz ne sodelujem, ter odšel. Seveda potem nismo sklenili posla.«

Vam pozneje ni bilo žal?
»S takimi ne bi želel sodelovati. Treba je vedeti, da takšnim ljudem apetiti rastejo. Danes je zadovoljen z eno skodelico kave, naslednjič pričakuje že bistveno več. In ne misliti, da je tega malo in da tega pri nas ni.«

virskodeks20
Majda Horvat
Urška Fodor, Renato Pahor in Anita Gjerek so mnenja, da je poslovno kulturo njihovega podjetja vredno zapisati tudi v obliki kodeksa. Foto Majda Horvat

So vsa okolja enako dovzetna za take poslovne prakse ali pa obstajajo razlike glede na raven norm in vrednot v neki skupnosti?
»Obstajajo kraji, države, kjer je korupcije več, in obstajajo države, kjer je tega manj. Mi veliko sodelujemo s Finci, ki so znani po tem, da imajo eno najnižjih stopenj koruptivnosti. Kot sam vidim stvari, je pri nas težava v tem, da smo razvili zelo visoko toleranco do tega. To je v bistvu največji problem. Na primer v Švici bo družba izločila nekoga, za katerega se bo izvedelo, da je imel prste v marmeladi. Z njim nihče več ne bo hotel sodelovati. Pri nas pa je to splošno sprejemljivo. Malo bomo sicer govorili o tem, da je pacek, ampak mu bomo zelo hitro oprostili. V neki kulturni državi, od katere pa smo mi še daleč stran, ne potrebujemo toliko policije in inšpektorjev, da bi takšne ljudi pri tem početju ustavili. Družba je tista, ki takšnega izolira in z njim ne bo več hotela imeti opravka.
Pri nas pa smo tudi do tega, tako kot do marsikatere lumparije, razvili visok tolerančni prag. To je problem. Sam grem stran od takšnih ljudi in ni mi treba sklepati posla s čisto vsakim. Takšna stranka pač ne izpolnjuje pogojev, da bi z nami sodelovala, bodisi na nabavni strani ali prodajni ali pa širše.«

Ali vam uspe najti dovolj širok krog enako mislečih poslovnih partnerjev?
»Seveda jih najdemo. Dokler sem bil v podjetju odgovoren za vsa področja, jih je bilo lažje spoznati, zdaj ko imamo več sodelavcev, pa je dobro, da vsak ve, kako je treba ravnati, prav tako, kje se prestopi meja dobrega okusa. Pri nas tudi ne toleriramo, da bi kdo prihajal z nekimi darili in obljubami ali da bi iskal neke prednosti, torej stranska vrata.«

Ste se glede vsebine kodeksa pri kom zgledovali?
»Nismo si ga mi izmislili, ampak smo ga že doživljali in videli pri uglednih partnerjih na zahodu, in zdelo se nam je prav, da to še zapišemo. Ponavljam, to ni nekaj, kar bomo šele začeli upoštevati pri svojem ravnanju, ampak kar mi že počnemo dvajset let. Enako pričakujemo tudi od vseh tistih, ki vstopajo v neki odnos z nami bodisi na prodajni, nabavni ali širši ravni, pa tudi znotraj podjetja.«

Kako boste ravnali, če ugotovite, da nekateri zaposleni ne želijo oziroma ne morejo slediti tem načelom?
»Vsak sodelavec najprej začne delati za določen čas in to je dovolj dolgo obdobje, da vsak, ki se s temi normami poistoveti, lahko tudi ostane. Najraje imamo mlade, ki k nam prihajajo na prakso že v času šolanja in se potem pri nas tudi zaposlijo. Ti so 'goli in bosi', torej niso okuženi z nekimi drugimi vrednotami od drugod.«

Kaj vam osebno pomeni ta dokument?
»Vesel bom, če bodo ta dokument prekopirala še druga podjetja in ga bodo tudi spoštovala. To bi zelo rad videl. Potem bi vsi skupaj živeli lepše in bolje.«