»Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval povsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil. Nikoli ne bom pozabila, kako je prodrl vame, jaz pa sem jokala. Vsi moji čuti so otopeli, kot da me je duša zapustila, kot da je del mene s strani gledal, kaj mi dela. Kako je to, ve verjetno samo žrtev, ki je to preživela. Zaradi tega, kar mi je počel tri leta, dokler nisem zbežala, še ne s petnajstimi leti, od doma, kljub temu da mi mama ni verjela in me je poleg vsega še vsak dan tepla, sem se odločila pravico poiskati na sodišču. Nekaj mi je govorilo, da mora biti kaznovan za vse to, in je bil. A kazen je bila premila, dobil je le tri leta zame in za sestro, ki jo je tudi zlorabljal. Ob takšni kazni nisem čutila zadoščenja, to sem čutila, ko sem izvedela, da se je nekega dne smrtno ponesrečil. Za marsikoga nerazumljivo, a jaz sem ob tem začutila, da je dobil, kar si je zaslužil,« je le ena od mnogih izpovedi na spletni strani Inštituta za zaščito otrok Lunina vila, kjer se posvečajo zdravljenju travm pri otrocih in mladostnikih ter tudi preprečevanju stisk.
Z izobraževanjem staršev, učiteljev in otrok o tem, kako prepoznati zlorabo in kako jo ustaviti, si želijo dolgoročno zmanjšati njihovo število. Raziskave namreč kažejo, da je spolno zlorabljen vsak peti otrok. V Sloveniji je to kar 70 tisoč otrok, žrtve pa niso le deklice, temveč so pogosto tudi dečki. »Ko začnemo razmišljati o svojem razredu v osnovni šoli, se bo vsak gotovo spomnil dveh ali treh otrok, ki so bili drugačni, izločeni. Verjetno so bili prav ti zlorabljeni, pa na to takrat nismo pomislili,« pove Nina Kočar, ustanoviteljica in direktorica Lunine vile.
Otroka zaznamuje za vse življenje
Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Murski Soboti je minuli petek zaradi ponovitvene nevarnosti odredil pripor za 32-letnika z območja Upravne enote Ljutomer, osumljenega kaznivega dejanja napada na osebo, mlajšo od 15 let. Napad se je domnevno zgodil preteklo sredo, osumljeni pa je v preteklosti že bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let.
Ostudna zgodba o spolnem napadu žal ni osamljen primer pedofilije v Pomurju v zadnjem času. Januarja 2019 je pokrajino pretresla žalostna zgodba o osnovnošolki, ki je bila med novoletnimi prazniki žrtev 24-letnega sorodnika z območja Goričkega. Oktobra 2017 pa so na tri leta in enajst mesecev zapora obsodili 23-letnika iz Murske Sobote, ker je decembra 2014 spolno zlorabil bližnjo sorodnico, mlajšo od 10 let.
To je zgolj nekaj najodmevnejših primerov spolnih zlorab otrok in mladostnikov v Pomurju. Njihovo število po podatkih policije in strokovnjakov na tem področju narašča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju s slavnostno akademijo začeli praznovanje občinskega praznika
Plaketo občine je prejel Mirko Horvat, naziv častne občanke pa posthumno Marija Simonič
Spolna zloraba je nekaj najbolj okrutnega in sprevrženega, kar se lahko zgodi, in otroka povsem oropa temeljnega občutka varnosti, ki ga potrebuje za zdrav razvoj. »Zlorabljen otrok doživlja strah, tesnobo, zaskrbljenost, žalost, krivdo, sram, jezo, vznemirjenost, lahko tudi osamljenost in občutek nezaželenosti,« opiše dr. Anja Andrejč, psihologinja Centra za socialno delo (CSD) Pomurje, enota Ljutomer. Tovrstni dogodki otroka zaznamujejo za vse življenje. Posledice so lahko različne, a številne, kratkotrajne in dolgotrajne, nekatere so nepopravljive za posameznikov razvoj in se kažejo tudi na telesnem nivoju in z različnimi zdravstvenimi težavami. »Kako hude so posledice, je odvisno od različnih dejavnikov, kot so starost otroka, trajanje spolne zlorabe, odnos s povzročiteljem, odzivi otrokovih bližnjih na razkritje, podpora in pomoč v okolju ter druge okoliščine.«
Posamezniki z izkušnjo spolne zlorabe imajo nizko samopodobo in samospoštovanje, se slabo cenijo, počutijo se nevredne, doživljajo odpor, sram in gnus v odnosu do sebe in svojega telesa. »Pogosto imajo težave na področju duševnega zdravja, kot je doživljanje depresivnosti, anksioznosti, žalosti, krivde, sramu, jeze, soočajo se z različnimi strahovi, imajo panične napade, nočne more,« pove Andrejčeva. Pojavi se lahko samopoškodbeno in samomorilno vedenje, tudi različne odvisnosti in zlorabe substanc. Otroci in mladostniki imajo lahko slab učni uspeh, slabe vrstniške odnose, kasneje pa težave na področju medsebojnih odnosov, pri vzpostavljanju in ohranjanju intimnih odnosov ter na splošno težave z zaupanjem drugim ljudem. »Posledice se v odraslosti izražajo tudi na področju spolnih odnosov kot odpor, strah, odsotnost želje po spolnosti ali bolečine ob spolnih odnosih ali pretirana potreba po njih, promiskuitetnost, menjavanje parterjev,« še našteva psihologinja.
Eskalacija nasilja v času socialne izolacije
Družinsko nasilje je obdobju kriz v neverjetnem porastu, potrjujejo različne študije. Ker na žrtve nasilja in zlorab največja nevarnost običajno preži znotraj domačih sten, je njihovo stisko epidemija koronavirusa le poglobila, pravi Nina Kočar. Prisilno skupno bivanje, česar nismo vajeni, lahko potencira tako dobre kot slabe učinke. »Tam, kjer so odnosi krhki, je lahko še slabše. Predvsem socialna izolacija in negotovost v ljudeh, ki si moč in avtoriteto v družini tudi sicer zagotavljajo z manipuliranjem in nasiljem, v tem času izvabljata vse najslabše. Otroci v šoli najdejo prostor, kamor se lahko umaknejo in poiščejo pomoč, zdaj tega ne morejo,« doda Kočarjeva.
Število spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let
V petih letih 32 napadov
Leto Število
2016 11
2017 3
2018 1
2019 9
2020 9
Skupaj 32
Vir: Policijska uprava Murska Sobota
Po statističnih podatkih je med povzročitelji največ stricev, sledijo očetje in očimi, bratje, nečaki in dedki, torej so to največkrat osebe, od katerih je otrok odvisen tako čustveno kot materialno in jim je izročen v varstvo, pove Saša Car, koordinatorica za preprečevanje nasilja pri CSD Pomurje. »Ena izmed pogostih zmot je, da se spolna zloraba ne more zgoditi v družini, ki je navzven videti urejena, še posebej če je tudi ekonomsko premožnejša.«
Dejstvo je, da se spolne zlorabe otrok lahko zgodijo v različnih družbenih in kulturnih okoljih, v bogatih in finančno šibkejših družinah, velikih in majhnih, izobraženih in neizobraženih,« opozarja. Zasebnost in zaprtost družinskega življenja pa preprečujeta, da bi celo najbližja okolica vedela, kako intenzivno se zloraba otrok v nekem primeru dogaja. »Toliko težjo nalogo imamo pri odkrivanju spolne zlorabe potem strokovne službe, ki se s tovrstno problematiko ukvarjamo.«
V CSD Pomurje so v letu 2020 zaznavali približno 35-odstotni porast števila zadev, ki se nanašajo na javno pooblastilo Ukrepi za varstvo koristi otrok. V letu 2019 so obravnavali 77, v letu 2020 pa 117 zadev. »Konkretno smo v letu 2019 obravnavali šest zadev, ki so se nanašale na sume spolnih zlorab, in v letu 2020 tri zadeve,« pove Carjeva.
Tudi psihološka stroka zaznava porast števila spolnih zlorab otrok in mladostnikov. »Spolne zlorabe so vedno bile in vedno bodo. Ampak danes so ljudje bolj ozaveščeni, bolj občutljivi, drugače se pristopa do tega,« pravi Marjeta Orešnik Žalig, specialistka klinične psihologije, ki ima več kot petintrideset let delovnih izkušenj. Kot še pravi, je rehabilitacija žrtev dolgotrajen proces. »Pristop pa je odvisen od starosti žrtve. Če gre za majhnega otroka, delamo z družino, ki mu stoji ob strani, krepimo zaščitne dejavnike. Pri mladostnicah pa moraš imeti več potrpežljivosti in počakati, da se odprejo.«
Orešnik Žaligova pravi, da je prvi odziv žrtve, da se želi dogodku izogniti in ga potlačiti. »Vendar se pozneje začnejo kazati tesnoba ali podobne težave. Te stvari predelujemo še kot odrasli in prav je, da jih. Bolje je stalno predelovati kot pa dogodek nekam potlačiti.«
Kako prepoznamo zlorabo
Po besedah Kočarjeve se lahko izkušnja izrazi v spremembah vedenja, nočnih morah ali močenju postelje, izgubi apetita. Pojavijo se izbruhi jeze ali pa gre za umik, žalost. »Pri mlajših otrocih lahko pride do regresije, torej izgubijo nekatere že usvojene veščine.« Pri mladostnikih se velikokrat pojavi samopoškodovanje, tudi depresija. Ker je travmatska izkušnja povezana z občutki krivde, sramu in nemoči, se to izraža prek medija, prek risbe, glasbe in igrač. »Pojavi se igra ponavljajočega se dejanja, torej otrok iz igre v igro ponavlja isto dejanje. Medved zmeraj poje zajčka, ta pa ves čas trpi. Otroci več uporabljajo temno barvo ali dotično osebo vedno narišejo večjo oziroma večkrat rišejo intimne dele.«
A vse to so le indici, ki lahko nakazujejo zlorabo, morda pa kaj drugega, zato je pomembno, da otroke poslušamo in se z njimi pogovarjamo, tudi o spolnosti. Najmlajši morajo vedeti, kje so meje, onkraj katerih se ne sme. Že v otroštvu jim moramo razložiti pravilo spodnjega perila in pravilo dotika. »Torej nihče se te ne sme dotikati po tvojem spodnjem perilu ali te v to siliti. Če se, moraš to povedati.« V Lunini vili želijo tako odrasle kot otroke opogumiti, da se ob srečanju z otroki v stiski ne obrnejo proč.
Društva, na katera se žrtve lahko obrnejo, če ne upajo na policijo
- Ključ
- Beli obroč Slovenije
- Združenje za MOČ
- Ženska svetovalnica
- Društvo za nenasilno komunikacijo
- SOS telefon 080 11 55
- TOM telefon 116 111
- SIA (Survivors of Incest Anonymous)
Ključna je preventiva
Najpomembneje pa je, da otroku in mladostniku, ko o tem spregovori, verjamemo, poudarja Saša Car. »Otroci o tovrstnih zlorabah zelo težko spregovorijo, zato jih moramo odrasli spodbuditi, da nam zaupajo svoje težave. Če posumimo, da je otrok žrtev zlorabe, je to treba nemudoma prijaviti ustreznim organom, tudi policiji. »Otroku moramo verjeti, njegovih skrbi ne smemo ignorirati, temveč mu moramo prisluhniti in se postaviti na njegovo stran. V nobenem trenutku ne smemo dovoliti, da bi otrok za nastalo situacijo krivil sebe. Tako tisti, ki se jim zaupa, kot tudi strokovni delavci pristojnih služb moramo žrtvam spolne zlorabe odvzeti občutek krivde, jim zagotoviti zaščito ter jim kasneje, tudi ko je kazenski postopek že končan, omogočiti ustrezno pomoč, da si bodo zmogli ponovno ustvariti normalno življenje,« še poudari Carjeva.
Pod okriljem CSD Pomurje in Policijske uprave Murska Sobota deluje medinstitucionalna skupina za preprečevanje nasilja, v okviru katere izvajajo preventivne delavnice po pomurskih vrtcih, šolah, zdravstvenih ustanovah. Kot podarjajo v CSD, je v času omejenega dostopa bistveno, da starši, otroci in institucije vedo, da delajo nemoteno in so na razpolago vsem, ki se znajdejo v stiski.
V Sloveniji poteka nekaj izobraževalno-ozaveščevalnih programov, kot sta NEON in CAP, a po besedah Kočarjeve to ni dovolj. Programe aktivnosti za preprečevanje spolnih zlorab bi morali vpeljati v vse osnovne šole, na sistemski ravni in kontinuirano. Otroke moramo že od malega učiti o (ne)primernih dotikih, mejah, ki ne smejo biti prekoračene, ter o (ne)varnih skrivnostih. Ta vzgoja bi se morala začeti v družini in nadaljevati v osnovni šoli, predvsem v prvi triadi. »Preventiva je ključna in najlažje bi bilo to narediti s pomočjo vzgojno-izobraževalnih ustanov. Zdaj je namreč vse odvisno od posameznih šol, nekaterim se ta problematika zdi pomembna, drugim spet ne,« sklene Nina Kočar.
Spolne zlorabe v Cerkvi
Na spolne zlorabe ni imuna niti Katoliška cerkev v Sloveniji. Po podatke smo se obrnili na ekspertno skupino za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih pri Slovenski škofovski konferenci, ki je bila ustanovljena leta 2009 kot ekspertna skupina za reševanje primerov spolnih zlorab (zdajšnje ime dobila 9. 3. 2020). Zanimalo nas je, koliko primerov spolnih zlorab so obravnavali v murskosoboški škofiji v zadnjih desetih letih, kakšen je bil profil žrtev in storilcev ter kakšne so kazni za storilce. Tajnik ekspertne skupine Sebastijan Valentan se je na vprašanja odzval z odgovorom, da bi podrobnejše komentiranje po škofijah lahko posredno razkrilo identiteto posameznih oseb, ker je število primerov premajhno, da bi omogočalo anonimizirano predstavljanje, zato konkretnega odgovora nismo dobili.
Nam pa je poslal letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji za leto 2020, iz katerega je razvidno, da so v zadnjih letih na tem področju sprejeli kar nekaj preventivnih ukrepov. Leta 2018 so sprejeli navodilo o prepovedi opravljanja verske dejavnosti z eno mladoletno osebo, leta 2019 navodilo o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab, 13. januarja 2020 pa so ustanovili sklad za financiranje psihološke pomoči domnevnim žrtvam spolnih zlorab z namenom, da se žrtvam ali domnevnim žrtvam spolnih zlorab katoliških duhovnikov, diakonov in drugih verskih uslužbencev omogoči ustrezna strokovna psihoterapevtska pomoč.
Na spletni strani ekspertne skupine lahko najdemo podatek, da je skupina med letoma 2014 in 2018 obravnavala sedem prijav domnevnih zlorab. Od leta 2009, ko je bila ustanovljena, pa je obravnavala skupno 14 primerov od 18 prijavljenih (štirje primeri zaradi očitne neutemeljenosti niso bili vzeti v obravnavo). V vseh primerih so bili domnevni storilci moški kleriškega stanu (mašniki in diakoni). Domnevne žrtve so bile v petih primerih ženske in v devetih primerih moški. Domnevno dejanje naj bi bilo v desetih primerih storjeno nad starejšimi mladoletniki (pubertetniki) in v štirih primerih nad mlajšimi mladoletniki (predpubertetniki). V vseh evidentiranih primerih so domnevne žrtve osnovnošolska in srednješolska populacija.
Kaj določa zakonodaja
Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, obravnava 173. člen kazenskega zakonika, ki v prvem odstavku govori o tem, da se kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, kaznuje z zaporom od treh do osmih let.
Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, ali na tak način doseže storitev dejanja z drugo osebo, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
Po tretjem odstavku 173. člena kazenska zakonika se učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo, kaznuje z zaporom od treh do desetih let.