Drugi val epidemije je močno posegel tudi v svet športa. Velike so razlike med mladimi in vrhunskimi športniki ter med posameznimi športi, največje spremembe pa so na področju treningov in tekmovanj. Nekateri v tem času sploh ne morejo trenirati, drugi trenirajo po prilagojenem programu, nekateri pa lahko treninge opravljajo nemoteno. Večina športnih tekmovanj je odpovedana ali prestavljena. Ker šport za športnike ni le rekreacija, ampak tudi vir zaslužka, jim te spremembe povzročajo mnogo stresa. Športnike pestijo strah, jeza, žalost, skrbi jih za prihodnost, družino in finance.
»Imajo kup skrbi, dvomov in nerešenih vprašanj o izostanku ali predrugačenju treningov, več stresa pri strukturiranju dneva in treninga, samomotiviranju. Skrbi jih, da bo njihov napredek ustavljen, razmišljajo, kaj bo z njihovo prihodnostjo, kariero, tekmami in finančno varnostjo,« o težavah športnikov med epidemijo pravi Andreja Holsedl, univerzitetna diplomirana psihologinja in licencirana športna psihologinja, ki kot ena izmed vodilnih strokovnjakov na področju praktične športne psihologije v Sloveniji deluje v ekipi štirih športnih psihologov Podpora vrhunskim dosežkom.
Dejala je, da je stopnja zaskrbljenosti športnikov odvisna od stalnosti njihove zaposlitve, od tega, ali so profesionalni športniki ali si večino stroškov krijejo sami, in tudi od tega, ali je šport njihov edini vir dohodkov, ali so na začetku športne poti ali na vrhunskem nivoju. »Čeprav so bili športniki v preteklosti zaradi poškodb že za več tednov ali mesecev odrezani od treningov in tekmovanj, ne moremo reči, da tokrat nimajo prilagoditvenih težav. So pa v primerjavi s preostalo populacijo večinoma bolj prilagodljivi in že imajo strategije za spoprijemanje z nastalo situacijo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tako dolgo bo moral počivati Žiga Kous, Mura prejela tudi denarno kazen
Zaradi udarca in rdečega kartona bo nogometaš črno-belih moral počivati.
Rutina ohranja samozaupanje
V primeru zaznavanja duševnih težav je priporočljivo, da se športniki obrnejo na športne psihologe, ne glede na to, ali težave izhajajo iz športa ali so posledica trenutnega dogajanja. »Občutki negotovosti ali tesnobe, negativne misli, vprašanja o smiselnosti treniranja in vlaganja truda so nekaj normalnega v teh časih, zato naj športniki ne omahujejo pri iskanju pomoči strokovnjakov. Ponujeni jim bodo opora, pogovor, nove strategije za reševanje težav ter nasveti, kako se prilagoditi na spremembe,« pove Holsedlova, ki se je pred samostojno potjo športne psihologinje vrsto let na profesionalni ravni ukvarjala s cestnim kolesarstvom. Svetovanja športnikom trenutno potekajo po spletu, zato morajo strokovnjaki na psihološko pripravo športnika v tem primeru gledati širše. »Ne gre le za pripravo na tekmo, ampak za vse to, kar športnik doživlja, o čemer razmišlja in kar ga bremeni na vseh področjih njegovega življenja. To vpliva tudi na njegov napredek in uspeh v športu, predvsem pa na njegovo splošno psihološko dobrobit.«
Zaradi boljše samoorganizacije in občutka, da imajo tudi športniki vpliv na to, kar počnejo, je pomembno vzdrževati vsakodnevno rutino. Ta poleg ohranjanja samozaupanja, zbranosti in motivacije pomaga tudi pri dobrem počutju. Športniki naj torej ostanejo aktivni, tudi če šport tega od njih neposredno ne zahteva. »Naj skrbijo zase in za svoje telo, nadgradijo naj tehnično-taktično znanje, naj dajo poudarek psihološki pripravi. Več časa naj si vzamejo zase in za svoje bližnje, ponovno naj se posvetijo starim hobijem ali najdejo kakšne nove interese,« je pojasnila psihologinja.
Posvetovati se o doseganju ciljev
Pri vzdrževanju vsakodnevne rutine in ohranjanju treningov je po priporočilih športnih psihologov pomembno, da spremenijo oziroma prilagodijo športne cilje, sicer lahko neskladje med postavljenimi cilji in realnim dogajanjem povzroči veliko frustracij. S tem lahko pride do upada motivacije, zato je priporočljivo, da se o zastavljanju in doseganju ciljev športniki posvetujejo s trenerji. Če namreč športnika motivirajo lasten napredek, doseganje lastnih ciljev in ljubezen do športa, bo imel v tem času manj težav. Tisti, ki so se doslej večinoma motivirali s tekmovalnimi cilji, rezultati, spodbudo drugih, stalno prisotnostjo trenerja, pa imajo lahko v tem obdobju velik problem z ohranjanjem motivacije. »Športnik naj si zato postavlja predvsem izvedbene cilje, ki se nanašajo na tehnični, taktični, telesni ali psihološki napredek, pri čemer je pomemben razvoj samomotivacije.«
Nujno je ozaveščanje
Poleg negativnih vplivov, ki jih imajo sprejeti ukrepi za življenje športnikov in njihovo duševno zdravje, lahko govorimo tudi o nekaterih pozitivnih vplivih. Vsakdan športnikov ni več prepreden samo s športom, ampak imajo več časa zase, za svoje bližnje in družino, lahko se umirijo in poglobljeno razmislijo, kaj želijo narediti s svojo kariero. »Na splošno je pomembno, da šport ni edina karta, na katero stavijo športniki. Svojo identiteto in samospoštovanje morajo graditi širše. Vedno je namreč lažje stati na dveh nogah kot na eni. Če jim v športu ne bo uspelo doseči ciljev, bodo še vedno imeli izobrazbo, druge interese. Če bodo torej z glavo in telesom vedno samo pri športu, bodo težave ob morebitni poškodbi ali končevanju športne kariere toliko večje.«
Univerzitetna diplomirana psihologinja ob tem še opozarja, da duševno zdravje, ki ga velikokrat potiskamo na stran in zmanjšujemo njegov pomen, ni nekaj, kar je pomembno samo v trenutni situaciji, ampak je ključnega pomena za kakovost našega življenja na splošno. »Ozaveščanje o duševnem zdravju je pomembno iz treh razlogov. S tem se razbija prepričanje, da je duševna stiska nekaj, česar se je treba sramovati. Prav tako se ti občutki normalizirajo. Ljudje namreč slišijo in vidijo, da so duševne stiske nekaj normalnega in se dogajajo tudi drugim, predvsem pa je ozaveščanje pomembno zato, da se ljudje zavejo, da se duševne težave lahko rešijo in izboljšajo, ter so tako korak bližje k temu, da se obrnejo po strokovno pomoč,« je še poudarila Andreja Holsedl.
Težave še večje
Športni psihologi so v obdobju epidemije z vsemi športniki, s katerimi sodelujejo, delali na področju duševnega zdravja, pri čemer je šlo za svetovanje o reorganizaciji, za poglobljeno delo na področju spoprijemanja s stresom in spremembami. Nekateri športniki so poročali o upadu motivacije in težji družinski problematiki. Prav tako so športni psihologi opazili, da so se težave športnikov, ki so že prej izražali anksiozne in depresivne motnje, motnje hranjenja, samopoškodbena vedenja in podobno, v tem času bistveno poslabšale.