V sodelovanju s Kulturno-turističnim društvom Črenšovci in ljudskimi pevkami iz Žižkov je večkrat sodelovala na prireditvah, kjer so obujali stara ljudska opravila, kot sta česanje perja in mletje v mlinu na Muri. Tam so sodelujoči hitro ugotovili, da zna odlično pripovedovati o tem, kako so živeli nekoč, torej v času njene mladosti, in kako so potekala kmečka opravila. Ko je k njej prišla na obisk prejšnja predsednica Kulturno-turističnega društva Črenšovci Andreja Sever, ji je omenila, da ima že tudi precej zapiskov v prekmurskem narečju o tem, kako so na Bistrici živeli nekoč. »Andreja je bila nad zapiski navdušena in mi je predlagala, da bi jih zbrali in objavili v knjigi. Etnološke prireditve sem vedno tudi fotografirala in zbirala fotografije o njih, tako da je bilo na voljo tudi veliko fotografij. V knjigi Moja herbija so tako zapisi o mojem otroštvu, kakor tudi o zgodbah in anekdotah drugih ljudi iz vasi. Pišem tudi o opravilih na kmetiji, praznovanjih, ljudskih običajih in drugem.« Pravi, da je bila vedno zelo povezana z domačim okoljem, s tremi Bistricami, Dolnjo, Gornjo in Srednjo, pa tudi s sosednjimi kraji. Zelo se čuti povezana tudi s katoliško vero in kulturo, še posebej tradicionalno, ljudsko. Svoje znanje je vedno prenašala na mlajše rodove, tako svoje otroke kakor tudi otroke iz šol in vrtcev, ki so jo obiskovali. Z njimi je skupaj pripravljala in pekla v krušni peči domače dobrote.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Besedila v knjigi Moja herbija – Spumijni pa pripovejsti ud inda so tako v prekmurskem narečju kakor v slovenskem knjižnem jeziku z naslovom Moja zapuščina – Spomini in zgodbe preteklosti, za kar sta poskrbeli urednici knjige Andreja Sever in Nina Horvat. Založilo jo je Kulturno-turistično društvo Črenšovci, pri izdaji je pomagala tudi lendavska območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pri nastajanju knjige so ji pomagali in jo podpirali tudi črenšovska županja Vera Markoja, predsednik Kulturno-turističnega društva Črenšovci Damijan Hozjan in njen sorodnik, duhovnik salezijanec Anton Ciglar. Vsi ti so tudi napisali razmišljanje o avtorici in knjigi na uvodnih straneh knjige. Prvi kritik njenih besedil pa je bil njen mož Anton. O vsaki temi sta ob pisanju besedil veliko razpravljala.
»Negda so nam stariši nej gučali, ka nas muajo radi, su na po tau pokuazali s tem, ka su nas dosta za živleje nuafčili. Sigduar smu jij puštüvali pa smu jin bilij zahvualni za tau. Šče telku bole kesnej, gda smu gor prišli, kakšu velku pa bugatu herbijo su nan duali. Tau herbiju zatau ščien tüdi suama dela dati.«
V knjigo je vključila še svoje pesmi. Tako je prva kitica pesmi Brez letrike: F tistun duavnon fajnun časi, gde šče leterke nej bilau, su pri svejči sideli, nualoge delali, pa knige šteli.« V knjigi so še pesmi Navole, Kukarca, Tisti časi in druge. V besedilu z naslovom Deca pa je zapisala: »Negda so nam stariši nej gučali, ka nas muajo radi, su na po tau pokuazali s tem, ka su nas dosta za živleje nuafčili. Sigduar smu jij puštüvali pa smu jin bilij zahvualni za tau. Šče telku bole kesnej, gda smu gor prišli, kakšu velku pa bugatu herbijo su nan duali. Tau herbiju zatau ščien tüdi suama dela dati.« Ob besedilu Deca so še Krstijtki, Gustüvanje, Paša, Moj prvi krüj, Košnja truave, Repa, Zadruga in druga. Sedaj pa nastajajo že nova besedila.
Odlična kuharica in zeliščarica
Zelo dobra pripovedovalka o preteklosti je tudi poznavalka zdravilnih zelišč, s katerimi je marsikomu pomagala do boljšega zdravja. Zdravilna zelišča je začela raziskovati, da bi pri zdravstvenih težavah pomagala sebi in svojim sorodnikom. Žal ji je, da po osnovni šoli ni nadaljevala izobraževanja v tej smeri, je pa marsikaj nadomestila in pridobila veliko znanja tudi na različnih izobraževanjih in tečajih, ki jih je izvajala Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije in drugi. »Rodila sem se v družini Hodnik na Gornji Bistrici kot peti od osmih otrok. Ker je bil oče zaposlen v Avstriji, sem po končani osnovni šoli ostala doma in pomagala na kmetiji, saj so starejši odšli od doma, mama pa je sama skrbela za kmetijo in tri manjše otroke,« pripoveduje Hrenova. Poročila se je z Antonom iz sosednje vasi, na novem domu je pri delu na kmetiji pomagala ostarelim moževim staršem, kmalu pa je bilo treba skrbeti še za tri otroke. Z veseljem je delala na kmetiji, vendar se je vedno zavedala, da se je pri tem treba tudi ves čas dodatno izobraževati.
Ker so sorodniki in kmetijski svetovalci hvalili njene kuharske dobrote, je sklenila, da bo preizkusila, ali so res tako dobre, na ocenjevanju na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Še prej je pridobila certifikat o poklicni kvalifikaciji in naslov izdelovalec kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalen način.
»Med letoma 2012 in 2014 sem prejela tri zlata priznanja za rženi mešani kruh in tako prejela znak kakovosti. Pred tem pa sem dobivala priznanja za vrtanik. Ko so uvedli še kategorijo ocenjevanja čajev, so me nagovorili, naj sodelujem tudi na tem ocenjevanju. Ker so mnogi pohvalili moj čaj za dobro počutje, sem se odločila, da grem na tekmovanje z njim. Prvo leto sem zanj prejela zlato priznanje, zato sem se spraševala, ali bo še drugo leto tako. In ko sem imela že dve zlati priznanji, sem se odločila, da bom poskusila še tretjič za znak kakovosti, in je uspelo.« Na domačem vrtu ima okrog sto različnih zdravilnih zelišč, zaupala nam je, da so v zmagovalnem čaju poprova meta, melisa, bezeg, timijan in citronka. Za svoje delo in prispevek k boljšemu in kakovostnemu življenju občanov pa je lani prejela priznanje Občine Črenšovci.