Zaveda se, da vseh pričakovanj ne bo mogla izpolniti na hitro, ampak postopoma s trdnimi koraki, ki bodo doprinesli k stabilnosti ustanove in dobri ter varni strokovni obravnavi pacientov. Ob tem se morajo bolniki tudi počutiti varno. Vedeti morajo, da so zanje vrata bolnišnice odprta, v pričujočem pogovoru poudari Manuela Kuhar Makoter, in da je zanje dobro poskrbljeno. »To je pomembno, saj vendar gre za naše starše, naše otroke in za nas same, zato ni vseeno, če na primer zvečer zboliš, pa ob tem ne veš, ali boš deležen pravočasne in pravilne zdravstvene obravnave doma ali pa boš moral na preiskave in zdravljenje drugam. Želim, da bomo bolniki, med katere prištevam tudi sebe, saj v tem okolju živim, imeli dobro bolnišnico in dobro zdravstveno ustanovo na sekundarni ravni,« pove sogovornica.
Na čem gradite občutek moči in samozavesti, da ste sprejeli tako odgovorno funkcijo, kot je ta strokovne direktorice največjega in najpomembnejšega javnega zavoda v regiji?
»Po naravi sem pozitivna oseba, za seboj pa imam že tudi devetnajst let dela v murskosoboški bolnišnici ter veliko izkušenj z neposrednim delom z bolniki. Ko sem bila povabljena, da se prijavim na razpis za to delovno mesto, nisem želela reči, da ne bom sodelovala. Preprosto zato ne, ker menim, da se da še veliko narediti. Čutila sem odgovornost, da prevzamem, kar mi je namenjeno, če je nekdo v meni videl v vseh letih mojega dela v bolnišnici tak potencial. Zakaj torej ne bi pokazala, da to zmorem?
Že zdaj je moje delo težko, saj se moram vsak dan znova odločati o stvareh, pomembnih za življenje, in teh izkušenj se je nabralo že veliko. Poleg tega sem štiri leta vodila centralni operacijski blok, kjer sem usklajevala celoten operativni program za vsak dan in za vse operacije. Torej se dogovarjala za sodelovanje zdravnikov različnih strokovnosti pri obravnavi bolnikov ter se trudila, da so bili ti operirani. Usklajevala sem še vse drugo, kar je bilo potrebno, da smo operativni program lahko izvedli in da se je vse dobro izšlo za bolnika, ki čaka na operacijo. Če morda ni šlo vse tako, kot smo si želeli, smo se mu tudi opravičili. Že pri tem dosedanjem delu je bilo potrebnega veliko dogovarjanja in pozitivne usmerjenosti, da se je naredilo vse, kar se je v dani situaciji lahko.
V tem duhu sem delovala že doslej in glede na dosedanje delo bi mi bilo žal, če ponudbe ne bi sprejela. Z vso svojo pozitivno energijo želim nekaj doprinesti, dati svež veter in pokazati, iz kakšnega testa sem.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Odločilni boj za bron: zmaga Maribora doma, Panvita Pomgrad četrta
Na odločilni tretji tekmi za bronasto medaljo v končnici 1. A DOL so mariborski odbojkarji v dvorani Tabor ugnali Panvito Pomgrad s 3 : 1 (25 : 22, 21 : 25, 25 : 17, 25 : 15).
Kako nameravate izboljšati sodelovanje v tako veliki ustanovi in med toliko dejavnostmi, ki se tu izvajajo?
»V primerjavi z zdajšnjim delom je to res visoka stopnica, zato si ne domišljam, da bom spremembe lahko dosegla sama. S pozitivno energijo in pristopom ter izbiro pravih sodelavcev pa bo šlo. Verjamem, da bova z Danielom Grabarjem, ki je bil na tej funkciji dvajset let in ima veliko izkušenj ter znanja, dosegla izboljšave in si bova izbrala dobre sodelavce tako iz medicinske kot nemedicinske stroke. Skupaj bomo lahko odlično delali.«
Vaši prvi sodelavci so seveda vodje oddelkov. Ali boste nadaljevali delo z zdajšnjimi?
»Ti so res prvi v vrsti za pristop do delovnega procesa na vsakem oddelku, ki je na vsakem oddelku tudi specifičen. Že zdaj lahko rečem, da so vodje oddelkov odlični, da so strokovno podkovani in dobro sodelujejo med seboj.
Moje prva naloga kot strokovne direktorice bo, da obiščem vsak oddelek, se seznanim z zaposlenimi in njihovim delom ter njihovimi predlogi za izboljšave ter proučim možnosti za spremembe z namenom doseči boljšo funkcionalnost v okviru danih možnosti. Vse to za dobro pacientov. Za morebitno uvedbo novih metod dela, reorganizacijo ne bo odredb, ampak bo to dogovor in timski pristop.
Dolgoročno pa si bom prizadevala za povečanje števila zdravnikov, ki so nosilci zdravstvene dejavnosti. Kajti če teh ni, tudi delati ne moremo. Na tem področju moramo takoj nekaj narediti. Imamo dobre gimnazije, srednjo zdravstveno šolo, medicinsko fakulteto v Mariboru, študij zdravstvene nege v Murski Soboti, zato bi mladim lahko ponudili več štipendij ter možnosti opravljanja vaj. Če bodo imeli možnost, da spoznajo timsko ter profesionalno delo v naši bolnišnici, jih bomo lažje pritegnili.
Tudi sama sem na tak način ostala v murskosoboški bolnišnici, potem ko sem leta 2002 na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana opravila pripravništvo. Ko sem začela delati, sploh nisem vedela, ali res želim ostati v medicini, saj si svojega dela nisem predstavljala tako, kot se je začelo.
Bila sem tudi štipendistka Kukovčevega sklada iz Ljutomera in čeprav po pogodbi nisem bila zavezana k vrnitvi, sem se čutila dolžna, da nekaj naredim za naše ljudi. Delo in energija na kirurškem oddelku murskosoboške bolnišnice sta me potem tako pritegnila, da sem si rekla, da tu ostanem.
Vem, da danes ni nič drugače. Mlade lahko pritegnemo s tem, da jim pokažemo, da se bodo pri nas dobro počutili. Zagotovo bodo morali delati, ampak mladi želijo delati, si nabirati izkušnje.«
Med pričakovanji in zadovoljstvom pacientov ter strokovnim delom obstaja neskladje. To je delno povezano tako s kadrovskimi omejitvami kot s plačilom opravljenih zdravstvenih storitev. Kako ga boste zmanjšali?
»Že pred pojavom covida-19 in epidemijo je bil dostop bolnikov do zdravstvene obravnave zaradi čakalnih dob na meji dopustnega. Prav zaradi tega je bilo doslej največ nestrinjanja ali različnih mnenj glede pravic, ki jih ima pacient. Z epidemično situacijo pa se je sistem čakalnih dob praktično podrl in zdaj ga je treba vzpostaviti na novo. To ni samo naš problem, ampak ta ugotovitev ne more biti naš odgovor. Mi moramo najti rešitve, tako finančne v dogovoru z zdravstveno zavarovalnico kot v dogovoru s primarnim zdravstvom.
Najprej je treba najti rešitev za že čakajoče paciente, ki pa se jim pridružujejo že novi. Vrsta se eksponentno daljša. Lahko jo skrajšamo z dodatnim delom v popoldanskem času, kar že izvajamo, in sicer dodatne ambulantne in diagnostične preglede ter dodatne operacije. Vendar to ni dovolj. Iskati moramo še druge rešitve, na primer e-posvetovanje med zdravniki primarne in sekundarne ravni, svetovanje bolnikom po telefonu, kar smo že izvajali v času vrhunca epidemije in bi lahko nadaljevali. V dogovoru z osnovnim zdravstvom in plačnikom zdravstvenih storitev, torej zdravstveno zavarovalnico, pa bi v prihodnje več diagnostičnih storitev, potrebnih za nadaljnje zdravljenje bolnikov, ti lahko opravili že na primarni ravni.
Skratka, za že čakajoče na pregled ali storitev v bolnišnici sprememb pri obravnavi ne bo, si bomo pa v prihodnje prizadevali vzpostaviti nov model obravnave pacientov s sodelovanjem primarne in sekundarne ravni zdravstva, da so ti čim prej zdravljeni in ozdravljeni.
Resnejši pogovori o tem še niso stekli, si pa iskreno želim, da se o sodelovanju na novih temeljih začnemo resno pogovarjati čim prej. In dobrega sodelovanja si želijo po prvih odzivih na moje imenovanje tudi v zdravstvenih domovih. Iskanje dobrih rešitev je naša naloga, kajti tudi mi se soočamo s konkurenco.«
V kakšnem smislu?
»Danes lahko osebni zdravnik bolnika napoti v katero koli zdravstveno ustanovo po Sloveniji, informacije o čakalnih dobah pa so javne. Bolnik se torej lahko naroči na pregled, kjer želi. S tem lahko izgubljamo bolnike, česar si ne želimo. Če želimo biti steber sekundarne ravni zdravstvenega varstva v regiji, bi si želela, da bi bila naša bolnišnica videna v taki luči: bolnik pride k osebnemu zdravniku z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih potrebuje specialistično obravnavo. Ta mu napiše napotnico, bolnik pa ga vpraša: Kam naj grem? Osebni zdravnik, ki ga vidim tudi v vlogi svetovalca, bi mu lahko dejal: Murskosoboško bolnišnico imate blizu in tudi čakalne dobe so tu v redu. Bolnik nato običajno vpraša: H komu pa naj grem? Vseeno je, h kateremu zdravniku, bi mu lahko odgovoril osebni zdravnik, saj vsi delajo dobro. In dodal: Tudi sam bi svojega očeta naročil h kateremu koli.
To je tisto, kar si želimo doseči, da bomo torej ugledna in zaupanja vredna bolnišnica.«
Za to je pomemben tudi pravi odnos do bolnikov.
»Zdravstveni delavci ob svojem strokovnem pristopu do pacienta velikokrat pozabljamo na prijazen, čustven pristop. Predvsem takrat, ko medicinsko ne moreš za pacienta narediti nič več, lahko storiš še to, da si prijazen, spoštljiv in da ima pacient občutek, da je tukaj varen.
Mi smo lahko dobri operaterji, dobri strokovnjaki, ampak pomemben je tudi naš odnos, vsak naš gib, dotik, opazka. Za visoko strokovno raven delovanja je torej zelo pomemben tudi pristop do pacienta.«
Ko vas je svet zavoda murskosoboške bolnišnice izbral za strokovno direktorico, ste v prvi izjavi poudarili transparentno delovanje, spoštovanje pravil in ničelno toleranco do korupcije. Kaj ste imeli ob tem v mislih?
»Mi smo največji javni zavod v regiji in od nas se pričakuje, da delamo transparentno, spoštujemo zakone in pravila ter delamo pošteno. To so načela, od katerih ne odstopam. To bom spoštovala, ker je to moralno in etično in ker se to od mene tudi pričakuje. Ne glede na različne tenzije, napetosti, ki so lahko povezane tudi z boljšim poslovnim izidom. Nobeno dejstvo ne bo spremenilo tega mojega mnenja.«
Ali boste ob delu strokovne direktorice še naprej delali tudi kot zdravnica kirurginja na oddelku?
»Ali sem bila uspešna zdravnica, lahko povedo drugi, ampak po vsem izobraževanju in delu, ki sem ga opravila, s čimer sem se naučila nekih specialnosti na področjih abdominalne kirurgije in laparoskopske metode, bi bilo škoda vse to dati na stran. Vem tudi, da bo ob sedmih kirurgih, ki posege izvajamo v naši bolnišnici, eden, ki odide z danes na jutri, zelo manjkal. Toda moja prioriteta je zdaj delo strokovne direktorice in tej vlogi se bom maksimalno posvetila.
Svojo vlogo na oddelku v prihodnje vidim predvsem v vlogi učiteljice in tega, da pomagam mladim zdravnikom, ki bodo prišli na oddelek.«