vestnik

Suzana Tratnik: V 80. letih se je vključevala v lezbično gibanje

A. Nana Rituper Rodež, 20. 2. 2019
A. Nana Rituper Rodež
Od leve Nevenka Emri, Suzana Tratnik in Ivanka Klopčič Casar.
Aktualno

Pisateljica, sociologinja in aktivistka Suzana Tratnik, rojena v Murski Soboti, se je pred kratkim srečala z udeleženci Univerze za tretje življenjsko obdobje. Čeprav živi in ustvarja v Ljubljani, se v svojih zgodbah pogosto vrača v mesto, kjer je preživela otroštvo in odraščala.

Je avtorica treh romanov, več zbirk kratke proze, del za otroke in strokovnih publikacij, povezanih z lezbičnim gibanjem. Njene knjige in posamezne zgodbe so prevedene v dvajset jezikov. Z njo se je o njenem delu, odnosu do kulture in aktivizmu pogovarjala Ivanka Klopčič Casar.Čeprav je končala študij sociologije, se je raje posvetila pisanju. Kljub temu da so ji to odsvetovali, češ da bo s pisanjem težko živela. »Kar je tudi res, in če se pri tem odločiš še za samostojno pot, ko moraš sam načrtovati, kaj boš počel za preživetje, je toliko težje. Kot svobodnjak prekleto dobro veš, kaj pomeni biti plačan po verzu in kaj pomeni biti plačan za svoje delo,« pravi Tratnikova. Tak način življenja pa ima tudi dobre plati, dodaja, v današnjem času, ko službe nikjer niso varne, službe ne moreš izgubiti. »Ko sem začela pisati in delati kot svobodnjakinja, me je bilo strah, kako bom živela. Saj več kot ene knjige na leto ne moreš napisati, zato je treba delati še druge stvari,« pravi pisateljica, ki se, podobno kot njeni kolegi, ukvarja tudi s prevajanjem, pripravlja literarne delavnice, vodi kulturne in literarne prireditve.

Govora tudi o položaju lezbijk v svetu

Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, ki se je v lezbično gibanje začela aktivno vključevati že v 80. letih. »Hvaležna sem, da sem bila lahko takrat v Ljubljani del tega obdobja. To je bilo obdobje punka, močnih mirovniških, lezbičnih in gejevskih gibanj, ampak za nami ni bil noben politični program, le družbena angažiranost in vprašanje enakosti. Bil je čas, ki je poudarjal posameznika, medtem ko je danes vse bolj v ospredju, kako se stopiti z množico.«V tem obdobju, ko je bilo v slovenski literaturi malo avtoric, je tudi sama začela resneje pisati. Številne aktivistke iz tega časa in gibanja so takrat začele pisati in so pozneje postale pisateljice. Takrat je spoznala tudi Braneta Mozetiča, ki ji je ponudil objavo knjige.
Tratnikova in voditeljica pogovora sta se dotaknili tudi sveta obstrancev, neprivilegiranih, ki pogosto najdejo prostor v njeni literaturi. Tudi v romanu Tretji svet je združila dojemanje koncepta tretjega sveta ter položaj žensk in lezbijk v njem. Kot pravi Tratnikova, »ima tretji svet zame več pomenov, lahko so neuvrščeni, lahko je manj razviti svet, svet, kot smo ga dojemali po učenju iz šole«. Kaj pomeni biti del manj razvitega sveta, je doživela tudi sama leta 1986, ko se je v Ženevi udeležila svetovnega lezbičnega gibanja. »Ker sem prihajala iz Jugoslavije, so me spraševali, ali so me Rusi spustili čez mejo. Ob tem sem spoznala, kako malo so pravzaprav vedeli o nas, saj so me obravnavali kot pripadnico tretjega sveta.«
V svojih literarnih delih veliko pozornost posveča otroštvu in Murski Soboti. Koliko je ta tema že izčrpana ali pa lahko o tem pričakujemo še kaj, jo je vprašala Ivanka Klopčič Casar. »Privlači me svet otroštva, iz katerega črpam. Pa ne bi rekla, da je bilo moje otroštvo nekaj zelo posebnega, pravzaprav je bilo običajno, gre bolj za svet domišljije, da svoje spomine nadgradim z domišljijo. V svoj zgodbe pa kot komentatorko dogajanja rada vključim tudi svojo staro mamo, ki je odigrala pomembno vlogo v mojem otroštvu, znala je biti izjemno duhovita in tudi zajedljiva.« In duhovite, čeprav trpke so tudi zgodbe v Suzaninih delih.
Suzana Tratnik pisateljica