vestnik

(ODZIV STARŠEV) Zakaj je župnik otroke razdelil na pridne in poredne?

Vestnik.si, 13. 5. 2021
Dreamstime
Oglasili so se starši bodočih birmancev.
Aktualno

Oglasili so se starši birmancev, ki podpirajo odločitev farnega župnika pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Po objavi prispevka, v katerem smo pisali o odločitvi župnika Boštjana Ošlaja, da bo zakrament birme pred poletjem podelil le izbranim otrokom, so se na nas obrnili starši birmancev, ki podpirajo njegovo odločitev.

Njihov odziv objavljamo v celoti:

"Starši birmancev, začnimo pri sebi!

Oglašamo se kot starši bodočih birmancev na članek, ki je bil objavljen 11.5.2021 na spletni strani časopisne hiše Vestnik: « Pridni k birmi junija, poredni šele jeseni«.

Želimo, da svet ob Muri in tudi širše sliši, zakaj je prišlo do odločitve glede ločenega podeljevanja zakramenta, da vse le ni tako enostransko in da pri tem podpiramo našega farnega župnika g. Boštjana Ošlaja.

Naj takoj na začetku pojasnimo, da je sestavek plod staršev, ki želimo naše otroke vzgajati v veri in da smo še daleč od tega, da bi bili sami popolni kristjani; da s sestavkom ne želimo nobenega obsojati, nekoč bo namreč sojeno vsem nam. V tem smo si verjetno starši pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki želimo, da letos naši otroci prejmejo zakrament svete birme, enotni. Razžalostile pa so nas vrstice skupine prizadetih staršev oz. mame, ki opisuje gospoda Ošlaja kot človeka, ki je pač odločil, kdo bo šel k birmi junija in kdo v jeseni, da jih je razdelil na »pridne in poredne«. Sestanka bodočih birmancev smo se udeležili in naj popravim navedeno v predhodno objavljenem članku: otroci niso bili omenjeni kot pridni in poredni, ampak pripravljeni in nepripravljeni na prejem zakramenta. Ta odločitev pa je med drugim temeljila na delu, sodelovanju učencev pri verouku, kar je edino prav. Znamo si predstavljati, da so bili marsikateri starši zaradi tega razočarani, saj njihovi učenci sploh niso ali so zelo poredko oddajali naloge, kot je bilo to potrebno.

Verjamem, da je čas epidemije prispeval k manjši odzivnosti, sodelovanju učencev pri nalogah kateheta, saj je verouk potekal večinoma na daljavo. Naloge so bile namenoma poslane staršem, tako smo starši za poslane naloge vedeli, da bi jim pri njih tudi pomagali. Hkrati so bile tu stalne vzpodbude za vztrajanje v verskem življenju znotraj družine, kot npr. molitev v krogu domačih, kjer bi se zbrala cela družina. Da bi te navade živeli, obdržali in bile v nas, ne samo zato, ker se to od nas trenutno pričakuje. Na vprašanje, ali učim doma svoje otroke moliti in jih pri tem vzpodbujati in vztrajati, naj si vsak odgovori sam.

Način življenja, katerega smo deležni več kot eno leto, predstavlja čas preizkušenj za vsakega posameznika: prilagoditi smo se morali na številne nove izzive, kar naenkrat smo se nekateri soočali z delom na domu, čakanjem na delo, povečala se je osamljenost, brezvoljnost, a v naši srčiki smo ostali enaki oz. bi to morali ostati: biti kristjani in našim otrokom dajati vzgled v veri, jih vzpodbujati tudi v času epidemije, tudi pri verouku, letos še posebej, saj jih na koncu šolskega leta čaka zakrament sv. birme. K temu je gospod župnik pri opravljanju svetih maš, kolikor so bile letos možne, seveda v skladu z varnostnimi ukrepi , tudi jasno vzpodbujal, nas obveščal o neodzivnosti bodočih birmancev in posledicami neodzivnosti, da vsi pač ne bodo mogli k birmi.

Dejstvo, da številni bodoči birmanci v tem času niso oddali niti ene naloge in s tem pokazali pomemben odnos do kateheta, pokazali, kako malo jim vse to pomeni in da bi za to delo bili enako nagrajeni kot tisti, ki so naloge vestno opravljali ter jih oddajali, absolutno ni prav. Vsem je popolnoma sprejemljivo, da tisti, ki ima v šolski redovalnici le slabe ocene, ne more biti odličen. Pri verouku je sistem enak.

Pa vendar nekateri v naši okolici to obsojajo. Menim, da jek temu veliko doprinesla vzgoja staršev, otrokom se vse dopušča, svojim otrokom želimo vedno le najboljše, brez odrekanja, vse je vsem dosegljivo, če je potrebno, se jim pogleda tudi skozi prste. Pa vendar jim s tem delamo le slabo.

Nenazadnje smo sami starši birmancev bili vzgojeni v krščanskem duhu, sprejeli smo vero, ugotovili, da je ta za nas dobra in živimo po njej, želimo, da tudi po birmi živijo tako naši otroci. Če pa se sami starši ne najdemo v teh vrsticah, pa tudi kljukica, da naš otrok sprejme zakrament svete birme, sicer pa nam in verjetno posledično tudi otroku prav nič ni pomembno biti kristjan, sigurno ni v doprinos in ponos naši skupni veri. Ali smo s tem kaj bližje Tistemu, v katerega verujemo? Starši razmislimo kaj sploh želimo in začnimo pri sebi, ne iščimo krivca za svoje razočaranje nekje drugje.

Zato podpiramo gospoda Ošlaja, kot človeka s hrbtenico (katerih v današnjem času ni veliko in je zaradi tega izpostavljen javnemu linču), ki vztraja pri svoji odločitvi in dejstvu, da lahko v življenjupričakujemo plačilo le za korektno opravljeno delo.

Pohvalno za gospoda Ošlaja je, da si bo vzel čas za naše bodoče birmance še enkrat v jeseni, jih pripravil ter jim tako omogočil sprejem svetega zakramenta.

Vse dobro in krenimo po pravi skupni poti!

Skupina staršev, "

Vestnik
"Pohvalno za gospoda Ošlaja je, da si bo vzel čas za naše bodoče birmance še enkrat v jeseni, jih pripravil ter jim tako omogočil sprejem svetega zakramenta," so še zapisali starši, ki njegovo odločitev podpirajo.