vestnik

Tamara Polanič: Skrbi nas, kaj bo prinesel konec karantene

A. N.R.R., 4. 1. 2021
Profimedia
Otroci svoje stiske in skrbi skrivajo. Fotografija je simbolična.
Aktualno

»V naših ambulantah trenutno vlada presenetljivo zatišje, otrok ni, in skrbi nas, kaj bo prinesel konec epidemije,« pravita klinična psihologinja Tamara Polanič, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Murska Sobota, in Aleksander Koroša, specializant otroške in mladostniške psihiatrije.

Tudi spomladi, med prvim valom, so opazili upad obiska otrok, kar še ne pomeni, da otroci težav niso imeli. »Razlog, da ni otrok na obravnave, je lahko v tem, da jih k nam na obravnavo po večini napotujejo pediatri, prihajajo tudi na predlog strokovnih delavcev v šoli ali drugih ustanovah, v času epidemije pa komunikacija v veliki meri poteka po telefonu ali elektronski pošti, kar zmanjša možnost zaznave blažjih težav.«

Presenetljivo, da prvega večjega porasta čustvenih težav nismo zaznali takoj, ampak šele avgusta, septembra in oktobra. 

Otroci svoje stiske in skrbi skrivajo

»Po prvem valu smo pri otrocih opažali različne simptome, ki bi jih lahko pripisali posledicam dolgotrajnejše karantene, zaznali smo porast simptomatike motenj hranjenja, poslabšanje obstoječih težav in skrb vzbujajoč pojav novih primerov v primerjavi s prejšnjimi leti. Presenetljivo, da prvega večjega porasta čustvenih težav nismo zaznali takoj, ampak šele avgusta, septembra in oktobra. Več je bilo anksioznih in depresivnih motenj, motenj spanja, srečali smo se s posameznimi primeri povišane suicidalne ogroženosti,« razloži Polaničeva.

Polanič Tamara, psihologinja
Osebni arhiv
Tamara Polanič, klinična psihologinja opozarja, da so že spomladi, med prvim valom, so opazili upad obiska otrok, kar še ne pomeni, da otroci težav niso imeli. Prav nasprotno.

Prepozno zaznajo težave

Največ je bilo starih od 14 do 18 let, večinoma deklet, ter otrok v starostni skupini od 6 do 9 let, pri katerih se čustvene stiske izražajo kot vedenjske težave, trma, razdražljivost, telesne bolečine, tudi težave s pozornostjo. Starši lahko težave pri otrocih in mladostnikih spregledajo ali novo vedenje pripišejo odraščanju ali razvojnim spremembam, saj se ti raje umikajo ter stiske in skrbi skrivajo, ko pa težave opazijo in pridejo po pomoč, so že zelo izrazite, še pove.

Na kaj naj so starši posebej pozorni

Na dlje časa trajajočo potrtost, žalost, umik vase, izogibanje stikom tudi z domačimi, brezvoljnost, izrazitejše pomanjkanje energije, napade tesnobe, ki se lahko stopnjujejo do paničnih napadov, neješčnost, hujšanje, preokupacijo s hrano, izogibanje skupnim obrokom, razdražljivost, agresivnost, izrazito slabšo šolsko uspešnost, omenjanje samomora. Izraz notranjih stisk je tudi samopoškodovalno vedenje.

Težave so najpogostejše pri otrocih iz ranljivih družin, ki so že sicer najbolj ogrožene. Že po prvem valu so s pomočjo območne enote NIJZ pozvali šole, pedagoške in strokovne delavce ter druge ustanove, naj so pozorni na otroke, spremembe v njihovem vedenju ter naj ob neupravičeni odsotnosti od pouka pokličejo in preverijo, zakaj. Ni nujno, pravi Polaničeva, da se otrok izogiba šoli, ampak so lahko za tem hude zgodbe in otrok morda potrebuje pomoč.

otrok, stiska, žalost
Pixabay
Težave so najpogostejše pri otrocih iz ranljivih družin, ki so že sicer najbolj ogrožene. Fotografija je simbolična.

»Pogosto posebej ranljivi otroci živijo v okolju, kjer imajo duševne težave tudi njihovi starši in živijo v neurejenih, za nas nepredstavljivih razmerah.« Sogovornika pa dodajata, da ne smemo spregledati tudi nasilja, ki se v tem trenutku dogaja za štirimi stenami, še posebno do najranljivejših, tudi otrok in mladostnikov.

Že sicer so učenci predvsem višjih razredov in dijaki v času šolanja na daljavo precej obremenjeni s šolo in obveznostmi, zdaj pa še več časa preživijo za računalniki in zasloni. Zato odrasle pozivajo, naj ohranijo zmernost in preudarnost, da ne bi prihajalo do pretiranega psihičnega izčrpavanja. Pomembno je, da imajo poleg šole in učenja čas za stvari, ki jih veselijo in sprostijo, da ne pozabijo na gibanje, ki je eden od temeljev človekovega psihofizičnega ravnovesja. Kakšne posledice je epidemija pustila na otrocih, bo jasno šele čez nekaj mesecev.