Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919 je bila v zgodovinski perspektivi eden najpomembnejših dogodkov ne le za Prekmurje, ampak širši slovenski prostor. Tej prelomnici se je dal velik poudarek ob stoti obletnici združitve z različnimi dogodki in prireditvami, širši pogled na dogajanje pa nam zdaj predstavi tudi zbornik referatov Mi vsi živeti ščemo, Prekmurje 1919 s podnaslovom Okoliščine, dogajanje, posledice. Nastal je na podlagi istoimenskega mednarodnega interdisciplinarnega simpozija, ki je potekal na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani v jubilejnem letu v soorganizaciji več ustanov, poleg domačih strokovnjakov pa so na njem sodelovali še strokovnjaki iz Madžarske, Hrvaške in Srbije.
Pri tem se avtorji niso posvečali le prelomnemu letu 1919 ter usodni pariški mirovni konferenci in pogodbi, ki je na novo določila meje, temveč tudi zgodovini in kulturi 20. stoletja, in vključili različne relevantne vsebine, ki nagovarjajo demografsko, etnično, jezikoslovno, manjšinsko, gospodarsko, kulturno integracijsko in še kakšno drugo tematiko in problematiko.
Pri preučevanju prekmurske zgodovine vedno znova presenečeni
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ukraden pes iz Vaneče nazaj pri lastniku
Kuža je bil ukraden v bližini svojega doma.
Žal je pomembna značilnost Prekmurja historiografski primanjkljaj pokrajine, saj je zgodovinopisno najmanj poznana in raziskana slovenska pokrajina, ugotavlja Peter Štih, eden od urednikov, ter dodaja, da ostaja še vedno celostni zgodovinski pregled Prekmurja od arheološkega do današnjega časa želja in naloga slovenskega zgodovinopisja. Gordana Šövegeš Lipovšek spomni, da je bilo veliko vsebin glede Prekmurja že preučenih in arhiviranih, še vedno pa ostaja popolnoma neznano gradivo v vojnem arhivu v Beogradu in arhivu Jugoslavije v Beogradu.
»Kadar preučujemo prekmursko zgodovino, smo vedno znova presenečeni, koliko pomembnih državnih in cerkvenih funkcij, večkratnih odlikovanj za hrabrost, drznih dejanj, plemiških naslovov ali znanstvenih položajev, inovacij ali umetniških in športnih presežkov so nabrali posamezniki, ki so bili rojeni ali so živeli v tem obmejnem prostoru. Zelo malo pa se je skozi zgodovino dejansko prelilo v splošen, bolj kakovosten razvoj pokrajine,« svoj prispevek, kako je Prekmurje stopilo na mednarodno prizorišče, konča zgodovinarka Metka Fujs.
Po trianonski pogodbi zarisane meje
Na pariški mirovni konferenci je nastala nova ureditev Evrope, prav tako so se s trianonsko mirovno pogodbo, podpisano 4. junija 1920, na novo narisale državne meje z Ogrsko. Slovenci so s plebiscitom že izgubili Koroško in z rapalsko pogodbo Primorsko, s trianonsko pa so dobili Prekmurje. Ta meja je bila na neki način krivična, ugotavlja Atilla Kovacs, saj je po eni strani slovensko prebivalstvo v Porabju pustila v okviru madžarske države, na drugi strani pa madžarsko prebivalstvo, ki je živelo strnjeno v vaseh ob vzhodni meji, v Kraljevini SHS. Kljub vsemu, strne, je bila politična meja med Slovenijo oziroma Jugoslavijo in Madžarsko na območju Prekmurja v jezikoslovno-narodnostnem pogledu tako v slovenskem kot tudi v madžarskem okviru še najbolj pravična, v primerjavi z drugimi.
S trianonsko mirovno pogodbo se je razbila enotnost Slovenske krajine in tako se je začel ločen zgodovinski, kulturni in splošni razvoj Prekmurja in Porabja oziroma porabskih Slovencev, o čemer razmišlja Katalin Munda Hirnök. Nova meja je ljudem otežila življenje in vplivala na njihov socialno- ekonomski položaj, med Slovenci v Porabju se je povečalo izseljevanje iz ekonomskih razlogov in iskanje zaslužka znotraj Madžarske. Gotovo je to vplivalo tudi na zavedanje identitete.
O življenju ob novi državni meji po priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS in o delu razmejitvene komisije piše Laszlo Göncz. Pravi, da je nova državna meja v Prekmurju pustila okrog 20 tisoč Madžarov, v Porabju pa nekaj tisoč Slovencev. Madžarska narodna skupnost je to težko sprejela, zato je prihajalo do ostrih protestov, tudi Madžarska ni bila zadovoljna s spremembo meje, zato je prišlo do več poskusov vrnitve Prekmurja nekdanji državi. O dokončni meji se je odločalo jeseni 1921, komisija je takrat predlagala vrnitev 27 naselij Madžarski, a svet veleposlanikov Društva narodov predloga ni sprejel.
Modernizacija demografske krize ni mogla preprečiti
Z demografijo Prekmurja se ukvarja Janez Malačič in ugotavlja, da se v Prekmurju kljub modernizaciji na vseh področjih ekonomskega in družbenega življenja ni mogla preprečiti demografska kriza, ki jo ustvarjajo nizka rodnost, staranje in izseljevanje prebivalstva. Ta kriza je danes veliko bolj kot na Ravenskem in Dolinskem opazna v vaseh na Goričkem, še posebno tistih, ki ležijo ob madžarski meji, medtem ko jo ob avstrijski meji blažijo dnevne delovne migracije v Avstrijo.
Več prispevkov je posvečenih tudi manjšinam ter vplivu na kulturo, jezik in identiteto. O moči prekmurskega jezikovno-kulturnega izročila piše Franci Just, ki pravi, da so literarnozgodovinski pregledi pogosto tudi po letu 1919 neustrezno razvrščali prekmurske avtorje in jim v primerjavi z drugimi obrobnimi književnostmi namenili nesorazmerno manj prostora. Na to je opozarjal že Vilko Novak leta 1934. Usoda spregledanih, poudarja Just, se ponavlja tudi v sodobnem času, ob tem omeni, da v delu Slovenska književnost III (2001), kjer Jože Pogačnik pri poglavju o književnosti v zamejstvu in zdomstvu podrobneje predstavi primorsko književnost, niti z besedo niso omenjene publikacije v Porabju.
Za obsežen zbornik Mi vsi živeti ščemo«, Prekmurje 1919, ki obsega 700 strani, je članke prispevalo 23 avtorjev, ki niso predstavili le pogleda na čas pred stoletjem, na prelomne dogodke leta 1919, temveč tudi kritičen pogled na dogajanje vse do danes.
