V uvodu naštete vrednote ostajajo v naši družbi. Zdi se, da smo jih samo aktualno nadgradili. To drži?
Jasno, tudi danes so te vrednote še vedno zelo pomembne in so gonilo našega ustvarjanja. Hkrati pa smo jih obremenili še z dodatnimi zahtevami: uspešna služba in popolna družina, najbolj nore dogodivščine v prostem času itd. Tistega pravega smisla pa ne najdemo več, smisla v trenutkih in majhnih uspehih, ki na dolg rok prinesejo velike zmage.
Zakaj ne?
Veliki večini se zdi, da morajo v življenju doseči nekaj pomembnega ali pa imeti veliko denarja, šele potem bodo lahko uživali. Tako leta kar minevajo, stres se kopiči in vedno bolj prazni smo, vedno manj zadovoljni. Sliši se paradoksalno: danes imamo v razvitih družbah skoraj vse, pa smo nezadovoljni.
Kaj je torej skrita sestavina zadovoljstva?
Antropologi in psihologi so odgovor začeli iskati že pred več kot 20 leti. Kar so ugotovili, je marsikoga presenetilo: tisto, kar omogoči občutek zadovoljstva, je čas. Danes ga imamo vedno manj, saj ga vedno več posvetimo službi, gnečam na cestah in nespametnim vsebinam na internetu. Časa je bilo v preteklosti več in še vedno ga imajo dovolj v manj razvitih družbah. Tam so ljudje v primerjavi z moderno razvitimi družbami bolj zadovoljni. Čas je tako element, ki ga vedno odlagamo. Samo pomislite, kako pogosto slišimo: potem ko bom dosegel to, bom zadovoljen; čez deset let, ko mi bo uspelo, si bom pa privoščila itd. In tako gre mimo dan, ki je neponovljiv, mine teden, mesec, minevajo leta. Vse to je neponovljivo.
Uživanje v malenkostih – tudi to se mi zdi ključen element zadovoljstva.
Študije zadovoljnih starostnikov kažejo, da so zadovoljni tudi in predvsem tisti, ki so znali uživati v malenkostih.
Zdi se, da je v sodobnem času to veščina, ki jo je treba vaditi.
Veščine uživanja trenutka se je treba naučiti, tudi organizacije časa se je treba naučiti. Morda ne gre toliko za organizacijo časa kot za strukturiranje časa: tudi če vsak dan v avtomobilu preživim dve uri, sta ti dve uri lahko prijazni, če si ju tako strukturiram.
Kako?
Na primer s prijazno glasbo, s skodelico kave ali čaja na poti, torej z malenkostmi, ki norenje spremenijo v potovanje. Možgani se takoj odzovejo na predznak, ki ga situaciji pripišemo sami. Če je predznak negativen, potem smo tudi mi v negativnem notranjem stanju in vsak voznik, ki se ne vede, kot se nam zdi, da bi se moral, nam gre na živce. Vse te trike lahko treniramo in tako treniramo svoje čustvene odzive. Kot treniramo svoje telo.
Smo dovolj odprti in dojemljivi za tovrstne spremembe?
Danes se skrb za mentalno in čustveno higieno vedno bolj poudarja, saj smo bolj obremenjeni, hitreje se živi, več je pritiska kot v času naših babic in dedkov. Zato smo glede lastnega nezadovoljstva tudi bolj odprti in se o tem pogovarjamo z bližnjimi. Nezadovoljstvo je staro kot človeštvo, vendar se ga danes hitreje zavemo - zaradi vseh družbenih vplivov, ki sva jih že omenili. In ko ga že zaznamo, je odgovorno do nas samih, da nekaj spremenimo. Včasih lahko spremenimo zunanje okoliščine, a to seveda ni vedno mogoče. Zato je vedno dobro začeti pri spremembi notranjega stanja, to pa lahko dosežemo z večjo čustveno stabilnostjo in boljšo odpornostjo proti stresu.
Zveni zelo tehnično.
Res je, vendar lahko s strukturirano podporo strokovnjaka, npr. psihologa, coacha, razvijemo boljše poznavanje lastnih vzorcev in jih spremenimo. Vsi imamo prehodne težave in demone, ki nam zrejo v oči. Sama vedno pravim, da jih je dobro udomačiti, preden oni udomačijo nas in s tem postopoma krepimo občutek, da sami ničesar ne moremo spremeniti. V skoraj vseh situacijah pa drži, da lahko spremembo vpeljemo samo mi sami.
Občutek imam, da ljudje odgovornost za svoje zadovoljstvo prepogosto prelagamo na druge, tako na ljudi kot na dogodke. Zakaj?
Nekje v razvoju človeške vrste se je zgodil premik iz notranjosti v zunanjost. Danes, malo bom posplošila, večina ljudi išče zadovoljstvo v zunanjih potrditvah in dosežkih, ki so pomembni tudi z objektivnega vidika. Svoje kliente zato zelo pogosto vprašam, kaj je za njih - povsem osebno, brez zunanjega pritiska in vrednotenja - največji dosežek v njihovem življenju. Seveda so dosežki pomembni, vendar pri klientih iščem, kateri je tisti dogodek, ob katerem so se počutili zadovoljno in resnično ponosni nase, katera pretekla izkušnja jim je prinesla srečo in radost.
Kakšni so odgovori?
Skoraj vedno so povezani z malimi dogodki: uživanje na vrtu, igranje z otroki, opazovanje sončnega zahoda itd. Čudovito zgovoren se mi je zdel odgovor klientke, da srečo čuti, ko se z avtom odpelje na ekološki otok in posluša svojo najljubšo glasbo, pot traja deset minut. Zadovoljstvo nam vedno bolj narekujejo tudi filmi in knjige in tako spet naložijo dodaten pritisk, kaj vse bi morali, da smo lahko zadovoljni. Marsikdo sploh ne zna zaznati zadovoljstva, ne ve, kako se sreča čuti. Kakorkoli obrnemo, za lastno srečo smo odgovorni sami in ne to, koliko prijateljev imamo na facebooku, koliko ljudi všečka našo fotografijo na instagramu.
Torej je vse odvisno od nas?
Skoraj vse je naša izbira: naš odnos do nečesa in posledično naš odziv, optimizem, zdravje in dobro počutje. Tisto, za kar se odločimo, postanemo, ker nas to poganja. Zato je pametno in seveda dobro, da izberemo pametno.
Kako torej začeti sprejemati odgovornost za lastno srečo?
Ker že govoriva o izbiri, je dobro, da se odločimo za zadovoljstvo in ga tudi izberemo. Za začetek lahko uporabimo strategijo, da vedno, ko nas zapelje v pritoževanje ali negodovanje, naredimo za koga kaj pozitivnega.
Sliši se preprosto.
Res je. Vendar s tem resnično urimo naše možganske povezave, da nismo več negativni in da stari vzorec odziva postopoma spremenimo v pozitivno smer. Tako smo veliko bolj v okviru rešitve, namesto da se vrtimo v krogu težav in gremo vedno globlje v jezo in razočaranje. Uporaben namig je tudi to, da se zvečer vprašamo, na kaj smo danes pri sebi ponosni (temu bi lahko rekli tudi dnevnik hvaležnosti). Tretja uporabna strategija je, da vsak dan vsaj dve minuti »delamo nič«. Sedimo in delamo nič - nič poslušanja radia, gledanja televizije ali vsebin na našem telefonu, nič branja. Samo sedimo. Na začetku sta ti dve minuti neskončno dolgi, vendar prineseta zbrane misli in mir. Zadovoljstvo je odgovor na naše odzive, ki jih nanizamo čez dan. Omenjeni namigi nam ne vzamejo veliko časa, zato jih res lahko uporabimo. Ni izgovorov, da nimamo časa.
Ali zadovoljni ljudje nimajo težav?
Vsi ljudje imamo prehodne težave, vsak izmed nas se srečuje z dvomi in strahovi. Tudi zadovoljni in optimistični ljudje. Pri njih je osredotočenost na rešitev tista, ki jim da potreben zagon, da težave odpravijo. Njihova notranja prepričanja jim omogočijo, da so hitri in vztrajni pri reševanju težav, hkrati pa verjamejo, da je rešitev mogoča in da so sami odgovorni zanjo. Če ne verjamem, da lahko pridem na vrh gore, se pohoda sploh ne lotim - in potem ne razmišljam, kako čudovit razgled zamujam. Če verjamem, da lahko osvojim vrh, se podam na pot.
Kakšne pa so razlike med nezadovoljnim in zadovoljnim človekom?
Razlike so očitne, že samo pri fotografijah možganov lahko opazimo bistvene razlike v povezavah med različnimi centri tistih, ki so zadovoljni, in tistih, ki niso. Na splošno lahko rečemo, da ljudje, ki živijo na polno, bolj pametno izkoristijo trenutke in tako ustvarjajo pozitivno povratno zanko, da je življenje lepo. Nezadovoljni ljudje pa so stalno v krogu razočaranj, zamujenih priložnosti in nesmisla.
Kdaj ste vi začeli uživati življenje?
Tudi jaz se tega še vedno učim oziroma želim notranje stanje zadovoljstva izmojstriti. Zdaj vem, da imam večji vpliv na svoje odzive. Hitrejša in vedno boljša sem v tem, da zaznam, ko nisem v stanju notranjega miru. Takrat mi misli begajo, srce mi hitreje bije in kar malo začnem bezljati. Zdaj se znam ustaviti, osredotočim se na trenutek, kar pomeni, da nekaj trenutkov zavestno diham. Tako se umiri svet in spet lahko bolj uživam. Moja prelomnica je bilo življenje v tujini, ko sem včasih že malo obupavala, potem sem pa ugotovila, da me vedno znova reši moje prepričanje, da se bo vse dobro izteklo.
Pri svojem delu prakticirate tudi metodi nevrolingvističnega programiranja in hipnozo. Kako učinkoviti sta?
Obe metodi uporabljata koncept, da lahko zdajšnje možganske povezave spremenimo v bolj pozitivne. Vsa naša vedenja so posledica določenih povezav v možganih: trema in strah zaradi javnega nastopanja, nizka samozavest ali zardevanje. Takšne negativne odzive in vedenja lahko spremenimo skozi pozitivne sugestije, ker ustvarjamo nove povezave v možganih, ki omogočijo pozitiven odziv, npr. namesto zardevanja ohranim naravno polt. Posledično dvignemo kakovost življenja posameznika, hkrati pa vplivamo tudi na zadovoljstvo. Oseba je zdaj bol svobodna, ni več ujetnica preteklih negativnih odzivov, zato je tudi bolj zadovoljna. Hipnozo uporabljam v terapevtske namene, je povsem varna, z njo pomagam vzpostaviti stanje sproščenosti. To je naravno stanje, ki ga vsak izmed nas dobro pozna, vsi smo v stanju »hipnoze« vsaj dvakrat dnevno: preden se zbudimo in preden zaspimo.
Intervju je bil objavljen v julijski številki revije OBRAZI.
Jasno, tudi danes so te vrednote še vedno zelo pomembne in so gonilo našega ustvarjanja. Hkrati pa smo jih obremenili še z dodatnimi zahtevami: uspešna služba in popolna družina, najbolj nore dogodivščine v prostem času itd. Tistega pravega smisla pa ne najdemo več, smisla v trenutkih in majhnih uspehih, ki na dolg rok prinesejo velike zmage.
Zakaj ne?
Veliki večini se zdi, da morajo v življenju doseči nekaj pomembnega ali pa imeti veliko denarja, šele potem bodo lahko uživali. Tako leta kar minevajo, stres se kopiči in vedno bolj prazni smo, vedno manj zadovoljni. Sliši se paradoksalno: danes imamo v razvitih družbah skoraj vse, pa smo nezadovoljni.
Kaj je torej skrita sestavina zadovoljstva?
Antropologi in psihologi so odgovor začeli iskati že pred več kot 20 leti. Kar so ugotovili, je marsikoga presenetilo: tisto, kar omogoči občutek zadovoljstva, je čas. Danes ga imamo vedno manj, saj ga vedno več posvetimo službi, gnečam na cestah in nespametnim vsebinam na internetu. Časa je bilo v preteklosti več in še vedno ga imajo dovolj v manj razvitih družbah. Tam so ljudje v primerjavi z moderno razvitimi družbami bolj zadovoljni. Čas je tako element, ki ga vedno odlagamo. Samo pomislite, kako pogosto slišimo: potem ko bom dosegel to, bom zadovoljen; čez deset let, ko mi bo uspelo, si bom pa privoščila itd. In tako gre mimo dan, ki je neponovljiv, mine teden, mesec, minevajo leta. Vse to je neponovljivo.
Uživanje v malenkostih – tudi to se mi zdi ključen element zadovoljstva.
Študije zadovoljnih starostnikov kažejo, da so zadovoljni tudi in predvsem tisti, ki so znali uživati v malenkostih.
Zdi se, da je v sodobnem času to veščina, ki jo je treba vaditi.
Veščine uživanja trenutka se je treba naučiti, tudi organizacije časa se je treba naučiti. Morda ne gre toliko za organizacijo časa kot za strukturiranje časa: tudi če vsak dan v avtomobilu preživim dve uri, sta ti dve uri lahko prijazni, če si ju tako strukturiram.
Kako?
Na primer s prijazno glasbo, s skodelico kave ali čaja na poti, torej z malenkostmi, ki norenje spremenijo v potovanje. Možgani se takoj odzovejo na predznak, ki ga situaciji pripišemo sami. Če je predznak negativen, potem smo tudi mi v negativnem notranjem stanju in vsak voznik, ki se ne vede, kot se nam zdi, da bi se moral, nam gre na živce. Vse te trike lahko treniramo in tako treniramo svoje čustvene odzive. Kot treniramo svoje telo.
Smo dovolj odprti in dojemljivi za tovrstne spremembe?
Danes se skrb za mentalno in čustveno higieno vedno bolj poudarja, saj smo bolj obremenjeni, hitreje se živi, več je pritiska kot v času naših babic in dedkov. Zato smo glede lastnega nezadovoljstva tudi bolj odprti in se o tem pogovarjamo z bližnjimi. Nezadovoljstvo je staro kot človeštvo, vendar se ga danes hitreje zavemo - zaradi vseh družbenih vplivov, ki sva jih že omenili. In ko ga že zaznamo, je odgovorno do nas samih, da nekaj spremenimo. Včasih lahko spremenimo zunanje okoliščine, a to seveda ni vedno mogoče. Zato je vedno dobro začeti pri spremembi notranjega stanja, to pa lahko dosežemo z večjo čustveno stabilnostjo in boljšo odpornostjo proti stresu.
Zveni zelo tehnično.
Res je, vendar lahko s strukturirano podporo strokovnjaka, npr. psihologa, coacha, razvijemo boljše poznavanje lastnih vzorcev in jih spremenimo. Vsi imamo prehodne težave in demone, ki nam zrejo v oči. Sama vedno pravim, da jih je dobro udomačiti, preden oni udomačijo nas in s tem postopoma krepimo občutek, da sami ničesar ne moremo spremeniti. V skoraj vseh situacijah pa drži, da lahko spremembo vpeljemo samo mi sami.
Občutek imam, da ljudje odgovornost za svoje zadovoljstvo prepogosto prelagamo na druge, tako na ljudi kot na dogodke. Zakaj?
Nekje v razvoju človeške vrste se je zgodil premik iz notranjosti v zunanjost. Danes, malo bom posplošila, večina ljudi išče zadovoljstvo v zunanjih potrditvah in dosežkih, ki so pomembni tudi z objektivnega vidika. Svoje kliente zato zelo pogosto vprašam, kaj je za njih - povsem osebno, brez zunanjega pritiska in vrednotenja - največji dosežek v njihovem življenju. Seveda so dosežki pomembni, vendar pri klientih iščem, kateri je tisti dogodek, ob katerem so se počutili zadovoljno in resnično ponosni nase, katera pretekla izkušnja jim je prinesla srečo in radost.
Kakšni so odgovori?
Skoraj vedno so povezani z malimi dogodki: uživanje na vrtu, igranje z otroki, opazovanje sončnega zahoda itd. Čudovito zgovoren se mi je zdel odgovor klientke, da srečo čuti, ko se z avtom odpelje na ekološki otok in posluša svojo najljubšo glasbo, pot traja deset minut. Zadovoljstvo nam vedno bolj narekujejo tudi filmi in knjige in tako spet naložijo dodaten pritisk, kaj vse bi morali, da smo lahko zadovoljni. Marsikdo sploh ne zna zaznati zadovoljstva, ne ve, kako se sreča čuti. Kakorkoli obrnemo, za lastno srečo smo odgovorni sami in ne to, koliko prijateljev imamo na facebooku, koliko ljudi všečka našo fotografijo na instagramu.
Torej je vse odvisno od nas?
Skoraj vse je naša izbira: naš odnos do nečesa in posledično naš odziv, optimizem, zdravje in dobro počutje. Tisto, za kar se odločimo, postanemo, ker nas to poganja. Zato je pametno in seveda dobro, da izberemo pametno.
Kako torej začeti sprejemati odgovornost za lastno srečo?
Ker že govoriva o izbiri, je dobro, da se odločimo za zadovoljstvo in ga tudi izberemo. Za začetek lahko uporabimo strategijo, da vedno, ko nas zapelje v pritoževanje ali negodovanje, naredimo za koga kaj pozitivnega.
Sliši se preprosto.
Res je. Vendar s tem resnično urimo naše možganske povezave, da nismo več negativni in da stari vzorec odziva postopoma spremenimo v pozitivno smer. Tako smo veliko bolj v okviru rešitve, namesto da se vrtimo v krogu težav in gremo vedno globlje v jezo in razočaranje. Uporaben namig je tudi to, da se zvečer vprašamo, na kaj smo danes pri sebi ponosni (temu bi lahko rekli tudi dnevnik hvaležnosti). Tretja uporabna strategija je, da vsak dan vsaj dve minuti »delamo nič«. Sedimo in delamo nič - nič poslušanja radia, gledanja televizije ali vsebin na našem telefonu, nič branja. Samo sedimo. Na začetku sta ti dve minuti neskončno dolgi, vendar prineseta zbrane misli in mir. Zadovoljstvo je odgovor na naše odzive, ki jih nanizamo čez dan. Omenjeni namigi nam ne vzamejo veliko časa, zato jih res lahko uporabimo. Ni izgovorov, da nimamo časa.
Ali zadovoljni ljudje nimajo težav?
Vsi ljudje imamo prehodne težave, vsak izmed nas se srečuje z dvomi in strahovi. Tudi zadovoljni in optimistični ljudje. Pri njih je osredotočenost na rešitev tista, ki jim da potreben zagon, da težave odpravijo. Njihova notranja prepričanja jim omogočijo, da so hitri in vztrajni pri reševanju težav, hkrati pa verjamejo, da je rešitev mogoča in da so sami odgovorni zanjo. Če ne verjamem, da lahko pridem na vrh gore, se pohoda sploh ne lotim - in potem ne razmišljam, kako čudovit razgled zamujam. Če verjamem, da lahko osvojim vrh, se podam na pot.
Kakšne pa so razlike med nezadovoljnim in zadovoljnim človekom?
Razlike so očitne, že samo pri fotografijah možganov lahko opazimo bistvene razlike v povezavah med različnimi centri tistih, ki so zadovoljni, in tistih, ki niso. Na splošno lahko rečemo, da ljudje, ki živijo na polno, bolj pametno izkoristijo trenutke in tako ustvarjajo pozitivno povratno zanko, da je življenje lepo. Nezadovoljni ljudje pa so stalno v krogu razočaranj, zamujenih priložnosti in nesmisla.
Kdaj ste vi začeli uživati življenje?
Tudi jaz se tega še vedno učim oziroma želim notranje stanje zadovoljstva izmojstriti. Zdaj vem, da imam večji vpliv na svoje odzive. Hitrejša in vedno boljša sem v tem, da zaznam, ko nisem v stanju notranjega miru. Takrat mi misli begajo, srce mi hitreje bije in kar malo začnem bezljati. Zdaj se znam ustaviti, osredotočim se na trenutek, kar pomeni, da nekaj trenutkov zavestno diham. Tako se umiri svet in spet lahko bolj uživam. Moja prelomnica je bilo življenje v tujini, ko sem včasih že malo obupavala, potem sem pa ugotovila, da me vedno znova reši moje prepričanje, da se bo vse dobro izteklo.
Pri svojem delu prakticirate tudi metodi nevrolingvističnega programiranja in hipnozo. Kako učinkoviti sta?
Obe metodi uporabljata koncept, da lahko zdajšnje možganske povezave spremenimo v bolj pozitivne. Vsa naša vedenja so posledica določenih povezav v možganih: trema in strah zaradi javnega nastopanja, nizka samozavest ali zardevanje. Takšne negativne odzive in vedenja lahko spremenimo skozi pozitivne sugestije, ker ustvarjamo nove povezave v možganih, ki omogočijo pozitiven odziv, npr. namesto zardevanja ohranim naravno polt. Posledično dvignemo kakovost življenja posameznika, hkrati pa vplivamo tudi na zadovoljstvo. Oseba je zdaj bol svobodna, ni več ujetnica preteklih negativnih odzivov, zato je tudi bolj zadovoljna. Hipnozo uporabljam v terapevtske namene, je povsem varna, z njo pomagam vzpostaviti stanje sproščenosti. To je naravno stanje, ki ga vsak izmed nas dobro pozna, vsi smo v stanju »hipnoze« vsaj dvakrat dnevno: preden se zbudimo in preden zaspimo.
Intervju je bil objavljen v julijski številki revije OBRAZI.
