vestnik

Pacienti pridejo na lastno željo, ker sami ne najdejo več rešitev za težave

Andrej Bedek, 13. 4. 2020
Nataša Juhnov
Renata Kos Berlak
Aktualno

Za prebroditev krize sta nujni rutina in predvidljivost, saj vzbujata občutek nadzora, pravi klinična psihologinja Renata Kos Berlak.

Z Renato Kos Berlak, klinično psihologinjo Zdravstvenega doma Murska Sobota in članico državne enote civilne zaščite za psihološko pomoč reševalcem v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sva pogovor opravila po telefonu in elektronski pošti. Kos Berlakova je tudi članica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri zavodu za šolstvo in sodna izvedenka s področja klinične psihologije otrok in mladostnikov.

V ponedeljek in petek ste bili kot pripadnica državne enote v Ljubljani. Danes (v nedeljo, 29. marca) ste opravili tudi videokonferenco.

»Psihologi, člani enote za psihološko pomoč civilne zaščite, smo v trenutni kriznih razmerah, ko se naša država, Evropa in svet spoprijemajo z epidemijo koronavirusa, zelo aktivni. Naše delovanje poteka na različnih deloviščih. Sodelujemo s štabi civilne zaščite. Ponujamo psihološko oporo svetovalcem oziroma operaterjem v klicnem centru za informacije o koronavirusu, ki deluje od 9. marca. Svetovalci v klicnem centru so študentje višjih letnikov medicine, ki se dnevno srečujejo z nepredvidenimi situacijami. Ljudje namreč v pogovoru prenašajo svoje stiske nanje, zato so študentje pogosto nemočni, ker ne morejo konkretno pomagati. Ravnokar sem prek videokonference izvedla dve usposabljanji za svetovalce, ki bodo sodelovali pri zagotavljanju psihološke pomoči prebivalcem na kriznem telefonu. Nacionalni inštitut za javno zdravje pripravlja brezplačno enotno klicno številko za psihološko pomoč prebivalcem, ki bo, ko bo vse pripravljeno, tudi objavljena. Naloge psihologov v državni enoti so v tem času nekoliko nepredvidljive. Sproti se odpirajo nova področja delovanja, delo opravljamo tam, kjer se izkaže potreba, tja smo napoteni.«

»Ljudje zaradi stigme pogosto ne poiščejo strokovne pomoči, odlašajo, s čimer se njihova stiska poglablja.«

Je mogoče pričakovati, da bodo vašo pomoč potrebovali tudi zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki so v teh izrednih razmerah zelo obremenjeni?

»Zaposleni v zdravstvu v trenutnih epidemioloških razmerah prav gotovo čutijo več stresa in obremenitev, kar lahko pomembno vpliva na njihovo psihično počutje, vedenje in odločanje. Najbolj izpostavljeni zaposleni, ki so v neposrednem stiku z bolniki, doživljajo še dodatne psihične pritiske zaradi fizičnih posledic stalne uporabe zaščitne opreme, povečanih zahtev delovnega mesta, zmanjšanih stikov s socialno mrežo, stigmatizacije družbe, pomanjkanja energije za skrb zase, zaradi strahu pred okužbo na delu in pred širjenjem okužbe v družini, spreminjajočih se smernic in navodil za delo, ki zahtevajo veliko prilagajanja in prožnosti. Aktualna poročila, ki jih dobivamo s terena v Sloveniji, in podatki iz Italije kažejo, da številni zdravstveni delavci, zlasti v tako imenovanih bolnišnicah covid-19, na intenzivnih oddelkih in v epidemioloških službah, doživljajo akutno psihično stisko zaradi ekstremno spremenjenih delovnih razmer, velikih delovnih obremenitev, pogostih dežurstev in daljše ločitve od družine zaradi tega. Nekatere zdravstvene ustanove so se organizirale in zagotavljajo strokovno pomoč zaposlenim s svojimi notranjimi strokovnjaki, psihologi in kliničnimi psihologi.«

Ne le zdravstveno osebje izpostavljeni so tudi policisti, gasilci in drugi, katerih služba zahteva veliko napora. Kako lahko preprečite, da se ti ljudje, če vprašam po domače, ne zlomijo?

»Kar velja za zaposlene v zdravstvu, velja tudi za druge poklice, ki so v tej zahtevni in izjemni situaciji izpostavljeni in delajo pod povečanimi obremenitvami. V času povečanih zahtev na njihovih delovnih mestih in vseprisotnega strahu pred okužbo si tudi gasilci, policisti in drugi, kot so komunalni delavci in trgovci, lahko pomagajo tako, da poskrbijo za svoje osnovne potrebe. Gasilci imajo sicer možnost znotraj svoje organizacije zaprositi za pogovor z zaupnikom, prav tako imajo možnost pogovora z nami, psihologi enote za psihološko pomoč. Ljudje se namreč različno odzivamo na stresne kot tudi na krizne situacije, kar je odvisno od osebnostnih značilnosti, izkušenj, socialnih in ekonomskih resursov in virov podpore v okolju.«

Kako je organizirana psihološka pomoč reševalcem v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami? Kako nesreče vplivajo nanje?

»Naravne in druge nesreče vplivajo ne samo na žrtve nesreč in njihove družine, temveč tudi na reševalce. Pri reševanju doživijo stres tudi reševalci, vendar ga lahko najprej poskusijo sami uspešno rešiti. Psihološka pomoč reševalcem temelji na treh stopnjah pomoči. Na prvi stopnji si lahko ob znakih stresa posameznik sam pomaga na več načinov, ki jih je spoznal na usposabljanjih in vajah. To so izvajanje tehnik sproščanja, pogovor s prijatelji, člani družine in prostočasne aktivnosti. Drugo stopnjo pomoči lahko dobi reševalec v svoji delovni organizaciji od sodelavcev ali zaupnika – sodelavca, posebej usposobljenega za izvajanje psihološke opore, vodje enote in drugih. Znotraj reševalne postaje se opravi individualni ali skupinski razbremenilni pogovor. Na tretji stopnji morajo reševalci poiskati pomoč zunaj delovne organizacije, takrat lahko z njimi opravi razbremenilni pogovor psiholog, član enote za psihološko pomoč civilne zaščite. Če je treba, pa lahko pomoč poiščejo v zdravstvenem sistemu.«

renata-kos-berlak, psihologija, zdravstveni-dom, murska-sobota
Nataša Juhnov
Renata Kos Berlak: »Naloge psihologov v državni enoti so v tem času nekoliko nepredvidljive. Sproti se odpirajo nova področja delovanja, delo opravljamo tam, kjer se izkaže potreba, tja smo napoteni.«

Po kakšnih nesrečah reševalci poiščejo vašo pomoč?

»Zanje so najzahtevnejše nesreče, ko se znajdejo v skrajno nevarnih situacijah. To je, ko pride do poskusa samomora ali samomora, ko je nujno oživljanje žrtve ali kadar rešujejo žrtev fizičnega nasilja ali posilstva. Še posebej so za reševalce stresni krizni dogodki, ko so priča smrti ali hujši poškodbi sodelavca, ko doživijo hujšo poškodbo ali je bilo ogroženo njihovo življenje, kadar so poškodovane ali mrtve bližnje osebe reševalca in ko so udeleženi huje poškodovani ali mrtvi otroci. Ob takih nesrečah je nujno reševalcem omogočiti oziroma zanje organizirati psihološko pomoč po omenjenih treh korakih.«

»Pri krizni situaciji gre za veliko več kot za povečan stres, saj presega običajne strategije za spoprijemanje s stresom.«

Kakšne so psihološke strategije za obvladovanje stresa in pozitivno naravnanost v kriznih razmerah, ki pravkar vladajo? Ob tem ne vemo niti, kdaj bo tega konec.

»Situacija, s katero se srečujemo, je izjemna in izziv za vse. Pri krizni situaciji gre za veliko več kot za povečan stres, saj presega običajne strategije za spoprijemanje s stresom. Vsi ljudje se v življenju bolj ali manj srečamo z izgubami, boleznimi in podobnim, medtem ko se s kriznimi stanji, kot so potres, vojna, cunami ali epidemija, v svojem življenju ne bomo vsi srečali. Prav to je eden izmed kriterijev za krizno stanje, kar epidemija koronavirusa prav gotovo je. Ker gre za izjemno situacijo, to še ne pomeni, da bomo vsi doživljali hude stiske, saj smo ljudje zelo prilagodljivi in odporni.«

Kako se spoprijeti z izjemno situacijo?

»Ne razmišljajte in ne pogovarjajte se o najbolj katastrofalnih mogočih izidih. V mislih imejte, da je trenutno obdobje težko, vendar bo minilo. Pozornost usmerite na to, kar lahko naredite dobrega in koristnega zase in za svoje bližnje. Posvetiti se stvarem, ki jih lahko nadzorujete. Osredotočite se na higieno, dnevno rutino in na pozitivne vidike svojega življenja. Če ste zelo tesnobni in zaskrbljeni, vam lahko pomaga to, da se zamotite s prijetnimi aktivnostmi. Pokličite prijatelje, glejte filme, serije ali zanimive dokumentarne oddaje. Ne pozabite na telovadbo. Berite kaj prijetnega, igrajte se družabne igre, rešujte miselne uganke. Pogovarjajte se tudi o drugih stvareh. Načrtujte, kaj boste počeli po koncu izolacije, naj virus nikakor ne bo edina tema pogovorov. Pomislite na načine, ki so vam v preteklosti pomagali ob težkih življenjskih situacijah, in jih ponovno uporabite. Pomemben vir čustvene opore in pomirjanja so lahko tudi domače živali. Predvsem pa vedite, da boste s socialno izolacijo rešili življenja najbolj ranljivih ljudi, tudi svojih bližnjih. Tudi to vam bo pomagalo zdržati to obdobje.«

Kakšen strah je koronavirus? Nekdo je izjavil: »Ni me strah koronavirusa nič bolj kot kake gripe ali drugega virusa. Me je pa zelo strah človeške neumnosti.«

»V povezavi s koronavirusom imajo ljudje običajno strahove, kot je strah pred okužbo, strah, da bi se okužil kateri družinski član, strah in zaskrbljenost, da so jih ali jih bodo morda okužili prav oni, tesnoba zaradi primanjkovanja hrane in zdravil, strah pred finančno nezmožnostjo in strah pred stigmo. V tem času so za psihološke stiske še posebej ranljivi ljudje s predhodnimi težavami v duševnem zdravju, ljudje s kroničnimi boleznimi ter zdravstveni delavci in vsi pomagajoči poklici v boju proti epidemiji.«

»Predvsem vedite, da boste s socialno izolacijo rešili življenja najbolj ranljivim ljudem, tudi svojim bližnjim. Tudi to vam bo pomagalo zdržati to obdobje.«

Imamo lahko zdaj, ko so izredne razmere, običajno dnevno rutino? Da se zamotimo in ne razmišljamo o omenjenih strahovih? Rutino, kot je bil recimo odhod v službo ali obisk staršev.

»Običajna dnevna rutina se je porušila vsem ljudem, vseeno lahko nekatere rutine peljemo dalje, mislim na vse tiste, ki so v skladu z ukrepi za zajezitev epidemije. Prav gotovo moramo uvajati tudi nove dnevne rutine, prilagojene trenutnim razmeram. Pri obvladovanju fizične razdalje v socialnih odnosih, izolacije in karantene v povezavi z epidemijo psihologi ljudem svetujemo načrtovanje preživljanja svojega časa. Treba si je ustvariti dnevno rutino in ji slediti. Med najbolj pomirjujočimi dejavniki tako za otroke kot za odrasle sta rutina in predvidljivost. Pomagata nam vzdrževati občutek reda in smisla ter nadzora nad situacijo. V rutino vključite dnevne aktivnosti, kot so delo, učenje, telesna vadba in skrb za zdravo prehrano. Učenci in dijaki naj v skladu z navodili opravljajo šolsko delo – najbolje kar po svojem običajnem šolskem urniku. Tudi telesna dejavnost nas zelo učinkovito varuje pred tesnobo in motnjami razpoloženja. Posebej pomembna je za otroke, ki potrebujejo še več gibanja kot odrasli. Gibanje zunaj si je treba organizirati v skladu z navodili, torej ne med ljudmi in samo z družinskimi člani, s katerimi ste tudi sicer v stiku. Otroke glede na starost vključite v gospodinjska opravila, postorite kaj, za kar sicer nimate časa. Igrajte se z otroki. Zelo dobrodošle so družabne igre, del časa boste zagotovo izkoristili tudi za elektronske medije. Uporabljajte telefonske pogovore, SMS-sporočila, videoklice in konference, da ostanete v stiku z najbližjimi. Izogibajte pa se komentarjem na portalih, objavam sovražno razpoloženih in kritizirajočih posameznikov, teorijam zarot o izvoru virusa in podobnemu.«

renata-kos-berlak, psihologija, zdravstveni-dom, murska-sobota
Nataša Juhnov
Klinična psihologinja Zdravstvenega doma Murska Sobota Renata Kos Berlak je pripadnica državne enote civilne zaščite za psihološko pomoč reševalcem v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Če smo nekoč otroke silili stran od računalnika, smo jih zdaj dali pred računalnike. Obenem s televizije vsako uro poročajo o vse bolj strožjem režimu v državi.

»Dnevno spremljanje novic je prav gotovo odgovorno in pomembno za ustrezno ravnanje in sledenje priporočilom. Vsekakor pa ni treba pretirano slediti medijem, družbenim omrežjem, internetnim forumom in drugim virom informacij ter se ukvarjati samo z virusom. Prekomerna izpostavljenost novicam in družbenim omrežjem glede virusa lahko poveča občutke strahu in tesnobe. Dovolj je, da nove informacije preverite tri- do petkrat dnevno ali gledate eno od informativnih oddaj. Pomembno je, da čas, preživet na internetu in ob novicah, uravnotežite z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom. To je lahko s kuhanjem, poslušanjem glasbe, hišnimi opravili, telesno dejavnostjo, z virusom nepovezanim branjem ali v pogovoru z bližnjimi o drugih temah. Prav tako vzdržujte zdrav življenjski slog, s tem da poskrbite za zadostno količino spanja, uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost. Izogibajte pa se alkoholu in drugim psihoaktivnim substancam. In seveda – veliko se pogovarjate z otroki.«

»Vsi ljudje se v življenju bolj ali manj srečamo z izgubami, boleznimi in podobnim, medtem ko se s kriznimi stanji, kot so potres, vojna, cunami ali epidemija v svojem življenju ne bomo vsi srečali. Prav to je eden izmed kriterijev za krizno stanje, kar epidemija koronavirusa prav gotovo je.«

S kakšnimi razlogi ljudje sicer poiščejo vašo pomoč? 

»Ljudje iščejo psihološko pomoč pri kliničnem psihologu iz številnih razlogov, med temi so zlasti motnje razpoloženja, somatoformne motnje, kamor spadajo tudi anksiozne motnje, akutne stresne situacije in s tem povezane prilagoditvene težave, upad na področju kognitivnega funkcioniranja, kamor prištevamo spominske motnje, motnje pozornosti in zbranosti in druga področja intelekta. Ljudje pomoč iščejo še zaradi kroničnih bolezni, izgube in žalovanja, posttravmatske stresne motnje in z njo povezanih zapletov, motnje hranjenja, odvisnosti od alkohola in z odvisnostjo povezanih težav, težav v družini, težav v medsebojnih odnosih, težav na delovnem mestu in raznih psihopatoloških doživetij, kot so blodnje. Depresivne in anksiozne motnje so vsekakor v porastu. Zaradi ukrepov za zajezitev epidemije v kliničnopsihološki ambulanti zdravstvenega doma trenutno ne izvajamo obravnav z osebnim stikom, smo pa ves čas na voljo po telefonu in drugih telekomunikacijskih napravah.«

Nas je še vedno strah poiskati pomoč?

»Vsi klinični psihologi se pri svojem delu srečujemo z ljudmi, ki iščejo psihološko pomoč ali potrebujejo kliničnopsihološko oceno za različne namene. Na kliničnopsihološki pregled napotijo paciente osebni zdravniki, zdravniki psihiatri, nevrologi, kirurgi, ginekologi in drugi specialisti. Nemalokrat pacienti povedo, da so prišli na lastno željo, ker sami ne najdejo več rešitev za težave, s katerimi se srečujejo. Sicer je v splošni populaciji stigmatizacija duševnih motenj še vedno močno razširjena. Ljudje zaradi stigme pogosto ne poiščejo strokovne pomoči, odlašajo, s čimer se njihova stiska poglablja. Vendar moram povedati, da se je to področje tudi v Prekmurju skozi čas nekoliko izboljšalo, saj je vse več ljudi, ki, kot sem že povedala, pridejo po strokovno pomoč na lastno željo.«